Med Putinom in Trudeaujem
Komentarji Tone Gorjup
Že večkrat sem na tem portalu pisal o vse večji odrinjenosti politične alternative (ki je lahko glede na našo politično stvarnost lahko le desnosredinska, seveda v slovenskem pomenu te besede) pri nas, pa tudi o strukturnih težavah, s katerimi se je morala, se mora in se bo morala soočati. V zadnjem letu pa se je bistveno spremenilo tudi mednarodno okolje v zahodni Evropi. Ali bolje, defenzivni položaj, v katerem se je znašla kombinacija socialno konservativne ali vsaj zmerno konservativne in gospodarsko liberalne usmeritve, kar je tisto, kar bi v Sloveniji bila ustrezna alternative prevladujočim politično-gospodarskim vzorcem, se je pokazal v vsem sijaju. In to kljub temu, da je še ne daleč nazaj šlo za prevladujočo politično usmeritev v Evropski uniji.
Prva skušnjava
Na eni strani preži na evropsko desno sredino demonski zgled Vladimirja Putina in putinizma. O nevzdržnosti in nerelevantnosti tega zgleda sem prelil že veliko spletnega črnila. Pa vendar naj še enkrat ponovim najpomembnejšo točko. Ker so nosilci Putinovega režima brez izjeme preverjeni sovjetski kagebejevski kadri (v precejšnji meri tudi na vrhu cerkvene hierarhije), je edini pravi vsebinski temelj putinizma nacionalni boljševizem. Konservativni bonbončki in sklicevanje na krščanske vrednote so zgolj površen premaz čez fasado brez samostojne vrednosti, ki so jih Putinovi za nameček pripravljeni zamenjati takoj, ko (in če) bo tako kazalo. Tega glede na že omenjeno sestavo Putinove četice sploh ni težko razumeti.
Kljub temu opažam, da se jalovo upanje, da je putinizem možen idejni zaveznik, še kar naprej širi. Tudi v Sloveniji. Celo nekatere, ki so, denimo, na vrhuncu ukrajinske krize zelo dobro ločili zrnje od plev, slišim danes ponavljati floskule o ruskem predsedniku kot “krščanskem levu” ali pa vsaj, da se “v Rusiji vendarle dogaja nekaj pozitivnega in zdravega”.
Druga skušnjava
Razlog za to je predvsem v pravi poplavi, ki prihaja z druge strani. Čeprav gotovo ni njen najmočnejši predstavnik, jo najbolje predstavlja lepi kanadski premier Justin Trudeau. Razlika med njim in Putinom že na zunaj ne bi mogla biti večja. Medtem ko stavi Rus na mačistične atavizme, je Kanadčan vzor sodobnega negovanega lepotca. In nobenega dvoma ni, da mi je trudeaujevski model bistveno bližji od Putinovega (čeprav na “cote” ne dam nič). Skupne točke vidim v poudarjanju liberalne demokracije, človekovih pravic in gospodarske odprtosti, kar vse putinizem zaničuje. Navsezadnje na zahodu tudi ni bilo tako brutalnega in nasilnega spodrezanja krščanskih korenin, kot se je zgodil v Rusiji po boljševiškem prevzemu oblasti, ki je za desetletja velikemu delu državljanov onemogočil dostop do pristne krščanske dediščine.
Povedano pa ne pomeni, da na širjenje Trudeaujevega modela po Evropi lahko gledam brez nelagodja. Dejstvo je namreč, da se je prav v vodilnih zahodnoevropskih demokracijah že precej zažrl v konservativni main stream. Prva točka, ki se kaže kot problematična, je njegovo spogledovanje z javno, predvsem medijsko všečnostjo, kar ni daleč od populizma. Satirična kolumna časopisa Welt je v petek omenjeni vzorec opisala pri Angeli Merkel, ki se kljub formalni pripadnosti drugi politični družini vse manj razlikuje od kanadskega premierja (seveda ni tako simpatična, je pa zato vplivnejša). Ko se je avtor kolumne spraševal, kako, da je Merklova dosegla toliko prednost pred Schulzem, je ugotovil, da volivci pri njej cenijo to, da je zmožna narediti kar koli. Njegove ilustracije so drastične in karikirane, pa vendar dobro opišejo sceno. Tako naj bi Merklova brez pomislekov podržavila proizvodna sredstva in zaplenila cerkveno premoženje, če bi se ji to v kakšnem trenutku zazdelo oportuno. In če bi začutila, da si ljudje želijo pet vegetarijanskih dni na teden, bi jih tri dni pozneje uzakonila. Ob vsem sarkazmu je v navedenem neka temeljna resnica glede delovanja Trudeaujevega političnega modela, zaradi česar je neki nemški škof iz bavarske province, ki ni na tekočem z najnovejšimi trendi kot njegovi nemški škofovski kolegi iz bolj urbaniziranih okolij, pred nekaj tedni celo izjavil (in ostal živ), da so nemški katoličani postali politični brezdomci.
Še bolj dela trudeaujevstvo za slovenske razmere tuje to, da je po vsebinski plati zgrajeno na precej plitvem liberalizmu, ki ne more skriti svojih kulturnobojnih izvirov. S kultom politične korektnosti bolj ali manj neopazno in postopoma širi seznam tem, o katerih se sploh naj ne bi razpravljalo. Obenem zgolj poudarjanje nujnega spoštovanja različnosti vse bolj gre na škodo lastne identitete, opažamo celo pravi strah pred identiteto. Samo druga plat iste medalje je očitna raba dvojnih meril, ko gre za presojanje dogajanja v svetu. Marsikdaj zagovorniki trudeaujevskega modela ne zmorejo najti primerno odločnih besed za avtoritarne ali totalitarne režime leve ali nezahodne provenience. Pred časom sem denimo opozoril na takšna dvojna merila pri luksemburškem zunanjem ministru Jeanu Asselbornu, ki je iz Evropske unije metal Madžarsko, hkrati pa je govoričil o demokratičnem potencialu turškega režima. Podobno se je sam Trudeau hudo osmešil s svojim čivkom ob smrti Fidela Castra, kar je sprožilo val šaljivega posnemanja.
Srednjeevropska alternativa
Zdi se torej, da od trenutnega razvoja v razvitih zahodnih demokracijah ne gre veliko pričakovati. Alternativa bi se lahko skotila v srednjeevropskem prostoru, tudi zaradi njegove izkušnje totalitarizmov v 20. stoletju. In dejansko je ta prostor v zadnjih desetletjih dal številne zgledne politične voditelje, ki so znali združevati zmerno konservativno usmeritev in zavzemanje za gospodarsko odprtost.
Toliko bolj tragično je, da je trenutno tudi v srednji Evropi tako težko ubežati skušnjavi, da prevlada zgrešena alternativa Putin ali Trudeau. Še zlasti nepotreben in naravnost absurden je tak razvoj trenutno na Poljskem.
