Marjan BuničMarjan Bunič
Andrej NovljanAndrej Novljan
Tone GorjupTone Gorjup
Nataša Ličen (foto: Izidor Šček)
Nataša Ličen

Družba lažne izbire

| 01.08.2017, 13:23

Vstopili smo v nov mesec, še zadnji pravi počitniško-poletni. Nekateri ste morda že skoraj pozabili, kako je na dopustu, ker ste že nazaj in znova v utečenem vsakdanjiku. Spet drugi šele čakate svojo priložnost in odštevate trenutke do začetka težko pričakovanega letnega oddiha. Prvi ali drugi in vsi vmes pa upam, da ste prišli do sklepa, da je modro čim dlje obdržati zdrav poletni odmik od aktualnega kaosa dogodkov, novic in neprestanih sprememb, ki se odvijajo okrog nas. Hiter utrip nas dobesedno meče iz tira.

Težko je ob vsem, kar se od nas pričakuje ali še bolje, kar si nalagamo sami, živeti enakomeren ritem, v katerem uspemo premišljeno in predano delati in se predajati - delu, ljudem, sebi nenazadnje. Nič ne bo narobe, če si boste po novem zadali to osebnostno umestitev v ritem, ki je vam po volji. Vse bolj se oglašajo strokovnjaki z opozorili, da prenapetost nikomur ne koristi. In, naj dvigne roko ali izreče glas tisti, ki okrog sebe v zadnjem času ni videl prenapetega človeka. Na cesti, če drugje ne, jih videvamo na vsakem kilometru. Skoraj je treba biti nanje bolj pozoren, kot na prometne znake. Včasih me je vrglo iz tira hupanje ali različne geste in ostala neverbalna komunikacija so-vozečih na poteh. Danes ne več, no, če imam res slab dan, mogoče še. Izjeme naj bi potrjevale pravilo, že res, toda, zakaj nam gre pri vožnji na cestah tako pogosto navzkriž, ko pa imamo prav tu točno določena pravila? Več, kot je pravil, se zdi, bolj in morda raje jih kršimo. Ceste so seveda idealni primer, kjer to hitro opazimo in radi na glas opozarjamo, ker je tisti, ki nas je "znerviral", že zdavnaj odbrzel mimo nas. Tudi, če zgroženo govorimo o njem, nas ne peče vest, ker v večini primerov niti ne vemo, o kom govorimo.

Ceste, oziroma kultura v prometu, so odlična odslikava stanja v družbi. Drvimo dan za dnem, skozi življenje s komaj obvladljivo hitrostjo, brez pravega zanimanja za ostale, ki so na istem, kot mi. V prispodobi bi ta opis pogostega kaotičnega stanja v prometu lahko prenesli v celotno življenje današnjega povprečnega civiliziranega človeka.

Vsak od nas ima pred seboj željo nekaj doseči. Načini, ki jih izbiramo, so lahko zelo različni. Nekateri hitijo k uresničitvi želenega stoično mimo vseh ovir, samo naprej, ne zaustavijo se niti, če pri tem ob koga trčijo. So pa tudi drugačni, ki prav tako hitijo proti cilju, a se preudarno sproti ozirajo tudi k ostalim, in preverjajo, če smo skupaj še varno na poti.

Pomenljivo se mi zdi, da so prav na današnji dan pred natanko sedemdesetimi leti v Ljutomeru odprli prvo samopostrežno trgovino. Takrat je bilo to oh in sploh. Seveda nam prija in to jemljemo kot napredek, da vsak lahko izbira po svoji volji in zmožnostih, škoda samo, ker smo se usmerili samo na izbiro in pri tem pozabili na vse ostalo. Preden izberem je treba pomisliti tudi na posledice, treba je preučiti, katera izbira je resnično tista najboljša, zakaj izbiram, koga in kaj z izbiro podprem in da ne naštevam še množice drugih takšnih podtonov. Izbira s seboj prinaša tudi veliko odgovornost. Na to smo pozabili pred sedemdesetimi leti, ko smo se navdušeno zgrinjali v nov svet - v svet izbire.

Pa, če prestopim iz osebnega v družbeno, da se kdo morda v prej opisanem ne prepozna in me sodi po krivem.

Precejšnjo odgovornost za to, da smo izbiro postavili na piedestal, in pozabili na posledice, imamo mediji. Morda že s tem, ker premalo preverjamo in govorimo o tistih brezobzirnežih med nami (ve se, da nam vodilni vseh mogočih institucij pri tem niso držali prav vrlega zgleda), ki v opravičilo svoje izbire, manipulativno popačijo dejstva, samo da obvelja njihova. Celo tako daleč gre sodobni svet, da povprečni smrtniki ne vemo več, kdo pije, kdo plača. Prava bitka naše realnosti se bije v tem. Komu verjeti, kaj se v resnici dogaja, kdo in kaj vse se prikriva, ter zakaj? Da bi samooklicani vodilni tega sveta ali kako drugače imenovani mogočneži, ki želijo še in še povečevati svoje imetje in prevlado, opravičili pred množico svojo izbiro, ustvarjajo lažne novice. To ni nov pojav, tudi ni nov posel, so pa lažne novice nova gospodarska panoga.

Vse več vplivnih ljudi lažne novice odkrito zlorablja za povečanje svoje moči. To je težava, h kateri zaenkrat še ne znamo učinkovito pristopiti. Ne samo klasična sredstva javnega obveščanja, bolj kot ta so morda največji proizvajalci lažnih novic nekateri spletni mediji. In kje največ časa dobesedno "previsimo" upi prihodnje dobe? Zato je treba premišljeno uvajati novosti, bolj preudarno slediti trgu in, kar je odgovornost slehernega, se v prihodnje, ko izbiramo, vprašati vsaj tisto osnovno, bo naša izbira komu škodila, koga podpiramo s svojo izbiro, v kateri rog pomagamo pihati, glas koga podpihovati in raznašati, kot virus, naokrog?

Omejevanja, zapovedi in prepovedi, poznamo, se velikokrat obrnejo prav v nasprotno od hotenega. Če bi omejitve res zalegle, bi vladal red. Pa ne. Bolj smotrno, predvsem pa učinkoviteje, je govoriti in še enkrat govoriti o odgovorni izbiri, o uporabi osebne presoje, ali preprosto povedano, uporabljati zdravo pamet. Pogovarjajmo se o resnični podobi sveta, o resničnih namenih reklam in novic. Največjo moč imamo množice potopljene v povprečju. Če se tega še ne zavedamo, pa to zelo dobro vedo tisti, ki zdaj vlečejo niti, mi pa plešemo, kot oni žvižgajo.

Izbira? Seveda sem za izbiro. A, takšno, ki se rodi premišljeno in po vesti. Vsaj to si dolgujemo drug drugemu.

Škof Jamnik je obiskal Ljubhospic (photo: s. Emanuela Žerdin) Škof Jamnik je obiskal Ljubhospic (photo: s. Emanuela Žerdin)

Sveti večer v Ljubhospicu in v domu za ostarele

Na sveti večer je škof Jamnik maševal v domu starejših v Štepanji vasi. Ob 20. uri pa je bila polnočnica v hospicu v Ljubljani, kjer ekipa zaposlenih in prostovoljcev oblikuje lepo praznovanje za ...

Družina zbrana ob jaslicah kot jo vidi umetna inteligenca (photo: Chatgpt) Družina zbrana ob jaslicah kot jo vidi umetna inteligenca (photo: Chatgpt)

Takega večera mnogi narodi ne poznajo

Pred nami je prvi sveti večer. Podoben je drugim večerom, a vseeno je zelo drugačen. Je večer, ko se že veselimo jutrišnjega praznika – rojstva Jezusa Kristusa. Stara slovenska navada je, da nocoj ...

Svetlana in Arif Sulejmanovič (photo: osebni arhiv AS) Svetlana in Arif Sulejmanovič (photo: osebni arhiv AS)

Drži me za roko, ko bom odhajala

Našega decembrskega gosta in letošnjega jubilanta, ki mu tako na videz kot po živahnosti duha zlahka prisodimo četrtino let manj, že od majhnih nog spremlja sprejemanje različnosti in Božjih ...

Mateja Mazgan Senegačnik se je tudi letos udeležila projekta Spust Božičkov s pediatrije (photo: PixaBay) Mateja Mazgan Senegačnik se je tudi letos udeležila projekta Spust Božičkov s pediatrije (photo: PixaBay)

Ko v Božičkovi preobleki plezam po pediatriji

Mateja Mazgan Senegačnik je svetovna popotnica. Odmevni so bili njeni opisi potovanj z babico, zdaj pa ji lahko že nekaj let sledimo na blogu, kjer opisuje izlete in doživetja primerna za družine. ...