Če spol za zakonsko zvezo ni pomemben, kje so meje?
Slovenija | 02.07.2017, 00:23 Marjana Debevec
Nemški parlament je v petek s 393 glasovi za in 226 proti potrdil uzakonitev porok za istospolne pare, ki bodo lahko tudi posvajali otroke. Sprememba družinske zakonodaje, ki uvaja istospolne poroke, po trditvi nekaterih ne prinaša velikih sprememb. Primer iz Kolumbije pa dokazuje prav nasprotno: hitro po tem, ko družba zavrne zakonsko zvezo kot izključno zvezo med moškim in žensko, se odprejo vrata za nadaljnjo degradacijo razumevanja zakonske zveze, poroča spletni portal Iskreni.net.
Samo dobro leto potem, ko je bila v tej južnoameriški državi z odločitvijo ustavnega sodišča dovoljena homoseksualna zakonska zveza, so zakon lahko legalno sklenili tudi trije moški. Po poročanju La Republice so se v začetku letošnjega junija poročili 50 letni novinar Manuel, 36 letni osebni trener Alejandro in 22 letni igralec Victor, s katerimi je pred tem živel tudi Alex, ki pa je nedavno umrl.
Omenjeni primer po pisanju portala Iskreni.net dokazuje, kako upravičena so bila opozorila tistih, ki so menili, da bo legalizacija homoseksualne zakonske zveze prej ali slej sprožila plaz zahtev po legalizaciji tudi drugih zvez, recimo poligamije.
A seveda ne bo ostalo samo pri tem – prej ali slej se bodo pojavile zahteve po priznanju drugih poljubnospolnih in poljubnoštevilčnih zvez.
Tako kot homoseksualna partnerstva namreč tudi poliamorična partnerstva obstajajo. Tudi v njih partnerji trdijo, da jih povezujeta čustvena in telesna ljubezen. Še več – mnogi v poliamoričnih zvezah trdijo, da je želja po pripadati več partnerjem bistvo njihove identitete, da jim je prirojena in da so že od mladih let čutili, da jih monogamne zveze čustveno in spolno ne izpolnjujejo.
In če je »ljubezen tista, ki ustvarja družino, ljubezen pa ne pozna meja«, zakaj bi bili ljudje v poliamoričnih zvezah diskriminirani, drugorazredni državljani? Po partnerstvu pride pa na vrsto še starševstvo in zahteva po pravici do otrok.
In tudi kakšen »strokovnjak« se že najde, ki trdi da imajo poliamorične zveze celo prednosti pred monogamnimi, kar zadeva vzgojo otrok – saj več oseb lahko bolje poskrbi za fizične, čustvene in finančne potrebe otrok kot samo dve … Kje so torej meje?
Ko enkrat sprejmemo tezo, da za zakonsko zvezo ni pomemben spol, zakaj bi bilo potem pomembno število? In če ni pomembno število, kateri kriterij lahko sploh še omejuje zakonsko zvezo in iz nje izhajajočo »pravico do otrok«? Notranja logika gibanja za priznanje homoseksualnih zakonskih zvez zato neizprosno vodi v gibanje za priznanje poliamorije in vprašanje je, ali se ji bo na tej poti lahko še zoperstavila logika, ki v tem trenutku družbo še varuje pred incestuoznimi razmerji, še piše Iskreni.net.
