AVDIO in FOTO: Po 75 letih slovo od pomorjenih pri Žiglovici
Cerkev na Slovenskem | 19.06.2017, 11:42 Petra Stopar
»Vsem pomorjenim v Žiglovici danes dajemo njihov prostor. Pokopali jih bomo v posvečeno zemljo pokopališča Videm v župniji Dolenja vas. Po 75 letih zanje izpolnjujemo eno najbolj temeljnih človekovih pravic, pravico do groba,« je v pridigi pri pogrebni sv. Maši na pokopališču Videm v župniji Sv. Roka Dolenja vas dejal ljubljanski nadškof Stanislav Zore. V jamo Žiglovica so partizani v letih 1942 in 1943 pometali skupno 13 fantov in mož, ki so jih prej kruto usmrtili. Gre za enega večjih zločinov partizanske vojske nad slovenskim civilnim prebivalstvom v času druge svetovne vojne.
28. julija 1942 so partizani pobili in v jamo vrgli skupino kmetov – devet moških – 22. oktobra 1943 pa še štiri. Žrtve so bile iz Dolenje vasi, Prigorice, Strug in Žlebiča. Ker so italijanske oblasti leta 1942 od lastnikov parcel zahtevale, da posekajo pas gozda na vsaki strani železniške proge ali pa jih bodo doletele hude sankcije, med drugim smrt, so jih domačini ubogali. A s tem so se soočili z grožnjo Osvobodilne fronte, ki je sama na krivično smrt obsodila Franceta Trdana, Franca Tanka, Antona Henigmana, Antona Goršeta, Antona, Franca in Jožeta Arka, Janeza Kozino in Jožeta Kozino, Viktorja Dolenca, Ludvika Ferkulja, Antona Mikliča in Filipa Prijatelja. Slednji štirje so bili pobiti leta 1943 po kapitulaciji Italije, ker se niso odzvali splošni mobilizaciji, je spomnil metropolit.
Kot je med drugim v nagovoru dejal nadškof Zore, teh trinajst nedolžnih ljudi, danes pokopavamo z veliko zamudo, pa vendarle bodo odslej počivali skupaj s svojimi sosedi in sovaščani in skupaj z njimi čakali vstajenja. »Ali smo jim sposobni, ali jim je slovenska država sposobna skupaj s priznanjem do groba priznati tudi, da niso bili izdajalci, da niso bili kolaboranti? Pri nas se zločin vedno znova prikriva tako, da se žrtvam prilepi etiketa izdajstva. Vsa zamegljevanja in opravičevanja pomorov, storjenih med vojno in po njej, s teh dejanj ne morejo izbrisati pečata zločinskosti. Nobena odločba jim ne more dati ne legalnosti in ne legitimnosti. Bili so zločini,« je nadaljeval.
Nadškof je spregovoril tudi o odnosu nekaterih partizanov do kmetov, ki so bili obsojeni. Dejal je, da so bili po pričevanjih sodeč med njimi tudi nekateri, ki so se hoteli povelju OF zoperstaviti, a jih je komandant zavrnil in jim zagrozil. »Tudi med partizani so bili ljudje, ki so imeli čut za pravičnost in usmiljenje. A so klonili pred grožnjo s smrtjo. Najbrž so bili celo med tistimi, ki so morili, ljudje, ki so to počeli samo zaradi tega, ker bi sicer umorili tudi nje. Varovati se moramo sodbe in obsodbe. Kdo ve, koliko ljudi je tako do konca notranje čistih, da so sposobni sprejeti tudi mučeništvo, samo da si ne bi umazali rok s krvjo nedolžnega. Najbrž zelo malo,« je povedal nadškof Zore med pogrebno sveto mašo.
Sledila je komemoracija, na kateri je najprej brezno in njegovo odkrivanje ter prikrivanje posmrtnih ostankov opisal predsednik vladne komisije za reševanje prikritih grobišč Jože Dežman. Kot je dejal, je šele jamar Jure Marolt 23. maja 1999 omenil najdbo stegnenice in rebra. Pred tem pa so jamarji obiskali jamo že 23-krat, a molčali. Pri umoru je sodeloval bataljonski politkomisar Milan Venišnik, ki je 28. decembra 1984 na bregu Ljubljanice storil samomor. Dežman se je za odlično sodelovanje pri pripravi včerajšnjega obreda zahvalil svojcem žrtev, poslancu DZ Jožetu Tanku, ribniškemu županu in direktorju Komunale Ribnica.
Nagovorom sodelujočih na pogrebni slovesnosti in nadškofovi pridigi lahko v celoti tudi prisluhnete.
