Cestnik: Evropa brez krščanstva ne bo preživela

Oddaje | 23.05.2017, 10:59 Rok Mihevc

Oddaja Spoznanje več, predsodek manj je namenjena družbenemu dogajanju in komentiranju različnih dogodkov pri nas. Tokrat je bil naš gost pater mag. Branko Cestnik.

Tri »velike noči«

»Kako naporno je biti Slovenec med 27. aprilom in 25. junijem.« S tem stavkom Cestnik hudomušno začne svoje pisanje na blogu, s katerim pokomentira naša spomladanska praznovanja. »Smo narod, ki si ni enoten glede našega ustanovnega dejanja – kaj nas je naredilo narod, kako smo nastali. Leva stran datume postavlja v leto 1941 in so v tem spomladanskem času. Tudi osamosvojitveni datumi so v pomladi, potem pa smo tukaj še kristjani, ki praznujemo veliko noč. In če se malo poigram, tako praznujemo tri velike noči.«

Žalostno se mu zdi, da se ne moremo poenotiti glede preprostih datumov, kdaj bomo praznovali. »Ni enotnega mišljenja in ta praznovanja so dobila poligon več za medsebojno obračunavanje in popoldanske novinarje, kateri vsak skuša najti svojo trditev v kar verjame. Naporno je, sploh če si bolj sredinskega mišljenja in ti je razmišljanje v skrajnosti tuje.«

Čustvene demokracije – upanje, ponižanje in strah

Cestnik je opozoril, da nismo pametna demokracija, ampak čustvena demokracija. »Pamet ni tista, ki odloča strateške smeri, ampak so to čustva.« Ob tem je omenil knjigo Francozinje Renzove, ki je pred leti izdelala čustveni geopolitični zemljevid, kako deluje svet v obliki čustev. V Indiji in Kitajskem je stanje upanja, tam se narod dviguje, obetajo se jim boljši časi, svobode je več, lakota izginja. V arabskem svetu, od Maroka do Afganistana imamo ponižanja. »Kaj pa Evropa? Strah.« Evropa je po njegovih besedah dosegla blagostanje in mir, zdaj pa se boji, da bo vse to izgubila.

Signali iz Međugorja

O Međugorju še vedno ni jasne slike, je pa na dan prišlo nekaj signalov. Papež in komisije še vedno preučujejo poročila, nakazuje pa se možnost, da bi Vatikan priznal prikazovanja leta 1981, nadaljnja pa ne več. »Potem je prišlo do preveč zunanjih vplivov, šlo je predvsem za spopad med škofijo in frančiškani. Vse to bi lahko vplivalo na otroke, ki so prikazovanja potencirali v prid samemu Međugorju kot svetišču in zato se lahko razume, da niso bila več avtentična.« Po Cestnikovih besedah bi lahko Cerkev Međugorje priznala na pol, možna varianta je pa tudi, da vidcem ne dovoli več srečanj z ljudmi. A uradnega ni še nič.

Modeli prestrukturiranj župnij

Evropa je na vibrirajočih tleh, vedno bolje je aktualno vprašanje, kaj se bo zgodilo z evropskim krščanstvom. Dejstva so, da je manj duhovnikov, posledično manj vernikov in je »cerkveni ustroj« kot ga danes poznamo, za trenutno situacijo preobilen. »Vedno bolj smo vajeni na model souprav. Torej, na mali župniji ni župnika in v soupravo se da duhovnika iz sosednje, večje župnije. A ta model ne bo vzdržal, saj je duhovnikov vse manj, pa tudi starejši so.«

Naslednji model je združevanje župnij v pastoralne enote in kombinacijo urnikov dejavnosti v teh župnijah. »V tem primeru duhovniki živijo kot redovniki, kar pa zna biti rahel problem. Škofijski duhovnik je bil namreč vzgojen, da bo živel in delal sam, zdaj pa bi mu timsko delo lahko predstavljalo težavo. Prej si bil glavni, zdaj pa si eden od dveh, treh in lahko pride do sporov.«

Obstaja pa še en model prestrukturiranja in sicer brisanje malih župnij in združevanje v velike. »A to bi ljudje težko sprejeli, saj župnijo ne razumejo samo kot lokalno identiteto, ampak kot dar. Ta model se v Nemčiji ni izkazal za dobrega.« In še četrti model, ko se naj ne bi ukinilo nobene župnije. »Ljudje, ki se čutijo kot skupnosti, naj ostanejo skupaj in naj vodijo župnijo. Torej večja vloga laikov.« A tukaj je nevarnost pomanjkanja evharistije in posledično »ustanavljanja sekt«. Škofje bodo rabili veliko modrosti, da bodo to pretvorbo cerkve speljali, še zaključuje Cestnik.