Nadškof Zore ob posaditvi drevesa miru
Nadškof Zore se je udeležil posaditve drevesa miru
Slovenija | Marta Jerebič
Ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore se je včeraj na povabilo islamske skupnosti udeležil zasaditve drevesa miru, ki so ga predstavniki cerkva in verskih skupnosti v Sloveniji posadili na gradbišču Islamskega kulturnega centra v Ljubljani.
Zasaditve so se udeležili tudi mufti Nedžad Grabus, evangeličanski škof Geza Filo in predstavnik Srbske pravoslavne cerkve v Sloveniji duhovnik Rade Despotović.
Nadškof Zore je ob zasaditvi imel naslednji nagovor:
Spoštovani navzoči ob tem dogodku posaditve drevesa miru, v duhu sv. Frančiška Asiškega vas pozdravljam z njegovim pozdravom: Mir in dobro.
Naj vas ob tej odločnosti nagovorim z besedami papeža Frančiška, ki jih je namenil udeležencem mednarodne konference za mir v Egiptu, konec meseca aprila letos.
Tam je poslušalce povabil, naj si s prizadevanjem za pridobivanje znanja in z izobrazbo pridobivajo življenjsko modrost. Za to modrost je značilno, da je zmožna iz človeka, ki je v stiku z Bogom, ki ga presega in obdaja, zvleči najboljše ter oblikovati identiteto, ki ni samozadostna. Modrost namreč išče drugega, presega skušnjavo odrevenelosti in zaprtosti. Je odprta in v gibanju, je hkrati ponižna in raziskovalna, zna vrednotiti preteklost in jo postaviti v dialog s sedanjostjo, ne da bi se odrekla ustrezni hermenevtiki. Ta modrost pripravlja prihodnost, ki ne teži k prevladi svojega dela, ampak je usmerjena k drugemu; v sedanjosti se ne utrudi iskati priložnosti za srečanje; od preteklosti se nauči, da zlo izvira samo iz zla in nasilje samo iz nasilja. Ta modrost v središče postavlja človekovo dostojanstvo, ki je dragoceno v Božjih očeh, in etiko, ki je vredna človeka, s tem ko zavrača strah pred drugim.
Papež je tudi poudaril, da smo na področju dialoga, zlasti medverskega, vedno poklicani hoditi skupaj in to v prepričanju, da je prihodnost vseh odvisna tudi od srečanja med verstvi in kulturami. K dialogu pa lahko pripomorejo tri temeljne smernice: dolžnost do identitete, pogum za drugost in iskrenost namenov. Dolžnost do identitete, saj resničnega dialoga ne moremo zasnovati na dvoumnosti ali na žrtvovanju dobrega zato, da bi ustregli drugemu; pogum za drugost, kajti nekoga, ki je drugačen od mene, ne smemo gledati in ga obravnavati kot sovražnika, ampak ga sprejeti kot tovariša na poti; in končno še iskrenost namenov, saj dialog, v kolikor je pristen izraz človeškega, ni strategija za doseganje nekih drugotnih ciljev, ampak je pot resnice, na katero moramo stopati s potrpežljivostjo. Tako bo iz srečevanja in dialoga na koncu zraslo v sodelovanje pri reševanju nujnih vprašanj, ki nam jih postavljata sedanji čas in družba.
Vir: Nadškofija Ljubljana
