Nadškof Zore ob posaditvi drevesa miru
Nadškof Zore se je udeležil posaditve drevesa miru
Slovenija Marta Jerebič
Ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore se je včeraj na povabilo islamske skupnosti udeležil zasaditve drevesa miru, ki so ga predstavniki cerkva in verskih skupnosti v Sloveniji posadili na gradbišču Islamskega kulturnega centra v Ljubljani.
Zasaditve so se udeležili tudi mufti Nedžad Grabus, evangeličanski škof Geza Filo in predstavnik Srbske pravoslavne cerkve v Sloveniji duhovnik Rade Despotović.
Nadškof Zore je ob zasaditvi imel naslednji nagovor:
Spoštovani navzoči ob tem dogodku posaditve drevesa miru, v duhu sv. Frančiška Asiškega vas pozdravljam z njegovim pozdravom: Mir in dobro.
Naj vas ob tej odločnosti nagovorim z besedami papeža Frančiška, ki jih je namenil udeležencem mednarodne konference za mir v Egiptu, konec meseca aprila letos.
Tam je poslušalce povabil, naj si s prizadevanjem za pridobivanje znanja in z izobrazbo pridobivajo življenjsko modrost. Za to modrost je značilno, da je zmožna iz človeka, ki je v stiku z Bogom, ki ga presega in obdaja, zvleči najboljše ter oblikovati identiteto, ki ni samozadostna. Modrost namreč išče drugega, presega skušnjavo odrevenelosti in zaprtosti. Je odprta in v gibanju, je hkrati ponižna in raziskovalna, zna vrednotiti preteklost in jo postaviti v dialog s sedanjostjo, ne da bi se odrekla ustrezni hermenevtiki. Ta modrost pripravlja prihodnost, ki ne teži k prevladi svojega dela, ampak je usmerjena k drugemu; v sedanjosti se ne utrudi iskati priložnosti za srečanje; od preteklosti se nauči, da zlo izvira samo iz zla in nasilje samo iz nasilja. Ta modrost v središče postavlja človekovo dostojanstvo, ki je dragoceno v Božjih očeh, in etiko, ki je vredna človeka, s tem ko zavrača strah pred drugim.
Papež je tudi poudaril, da smo na področju dialoga, zlasti medverskega, vedno poklicani hoditi skupaj in to v prepričanju, da je prihodnost vseh odvisna tudi od srečanja med verstvi in kulturami. K dialogu pa lahko pripomorejo tri temeljne smernice: dolžnost do identitete, pogum za drugost in iskrenost namenov. Dolžnost do identitete, saj resničnega dialoga ne moremo zasnovati na dvoumnosti ali na žrtvovanju dobrega zato, da bi ustregli drugemu; pogum za drugost, kajti nekoga, ki je drugačen od mene, ne smemo gledati in ga obravnavati kot sovražnika, ampak ga sprejeti kot tovariša na poti; in končno še iskrenost namenov, saj dialog, v kolikor je pristen izraz človeškega, ni strategija za doseganje nekih drugotnih ciljev, ampak je pot resnice, na katero moramo stopati s potrpežljivostjo. Tako bo iz srečevanja in dialoga na koncu zraslo v sodelovanje pri reševanju nujnih vprašanj, ki nam jih postavljata sedanji čas in družba.
Vir: Nadškofija Ljubljana
