Marjan Bunič
Premalo smo nori!
Ste se kdaj kot otrok postavili na glavo in opazovali svet okoli sebe? Vse je drugače, vse je obrnjeno – drevesa rastejo z neba, ljudje hodijo po zraku, avtomobili vozijo po nebu, zemlja pa je prostrana, prazna, sinje modra in pregrnjena z belimi puhastimi blazinami. Vse je tako nenavadno, da običajne stvari v hipu izgubijo svoj karakter, strogost in togost ter se pokažejo v povsem novi luči. Avtomobili se iz grozečih zveri spremenijo v na glavo obrnjene hroščke, dolgočasne sive ceste postanejo nitasti oboki, mrki ljudje, ki vase zazrti hitijo po opravkih, pa so videti kot poskakujoči škratki, ki se lepijo pod nebo. Samo obrat na glavo, pa je svet popolnoma drugačen – žametno mehek, prijazno hecen in lahkotno igriv. Poskusite kdaj. Res. Samo pazite, da se vam ne zvrti v glavi, kakor se je meni, ko sem pred pisanjem komentarja želel še enkrat osvežiti to otroško podobo.
Rekli boste, da sem nor. Najbrž res, a še premalo.
Veste, resno se namreč sprašujem, kateri od obeh svetov je pravi. Tisti strogi, dolgočasni in resnični ali oni na glavo obrnjeni, igrivi in prijazni? Čeprav imam ponavadi noge trdno na tleh, bi se raje odločil za drugega. Pravzaprav gre za isti svet, a z dvema popolnoma različnima obrazoma, ki se spreminjata glede na mojo percepcijo.
Je to sploh mogoče? Ali ni resničnost ena sama? Ima me, da bi ves čas hodil po glavi in tako ubežal breznu sivine, morastega strahu in dušečega dolgočasja, ki mi ga ponuja realnost. Ker našega sveta ne dohajam, ne obvladam, ne razumem več. Ne na nogah. Na glavi pa se stvari zjasnijo, izluščijo se nepomembnosti, svet postane enostaven, razumljiv, obvladljiv in celo … prijeten. Kaj se dogaja?! Kakšna je resničnost resničnosti?
Pravzaprav to vprašanje za naš pravi svet sploh ni pravo. Kajti vsako oziranje stran od (hmmm …) »pravega« pogleda takoj dobi kričečo izločujočo oznako »norost«. Vem, da nisem prvi, ki ima nore misli. Nasprotno – verjamem, da je prav v vsakem od nas zametek norosti, vendar njeno rast že v kali zaduši strogo predvidljivi kalup svobodne napredne civilizirane zahodne družbe 21. stoletja. Dilema je tako vedno le navidezna in hitro mine: Vsakdo želi biti napreden, civiliziran ter svobodomiseln in če hočeš tak ostati, se nikar ne postavljaj na glavo.
To je dovoljeno le majhnim otrokom – pri njih je prav prisrčno. Odraslim pa nikakor ne. Bolj zaradi folklore je dopustno le v enem primeru – ob smrti bližnjih. Takrat namreč vsi nenadoma spregledamo in modrujemo o pravih vrednotah in novih življenjskih spoznanjih, kaj je na tem svetu resnično pomembno. Da štejejo le dobri odnosi med nami, da je vredno le to, da smo drug drugemu v oporo in pomoč, da za nami ostanejo le sledovi dobrih del, da materialni svet popolnoma nič ne šteje, da se vse, razen ljubezni, slej ko prej spremeni v prah … A še predno čas žalovanja mine, dobrota spet postane naivnost, ljubezen neuporaben nesmisel in pozornost velika vsiljivost. Cesar je spet gol in mi spet zavzeto hvalimo njegova oblačila. Če pa kdo vendarle vztraja v novi drži, prizanesljivo pripomnimo, da se mu je od žalosti pač zmešalo.
Norost.
Pred očmi imam enega največjih »norcev« našega sveta – svetega Frančiška Asiškega. Kako globoko je moral biti zakoreninjen v Njem, da je vztrajal v svoji norosti. Da je vztrajal na glavi in živel svet na svoj način – pošten, požrtvovalen, ljubeč in predan. Tista druga obrnjena resničnost mu je vsak dan trkala na vrata, a on se ni in ni hotel z njo postaviti nazaj na noge. Zgledi vlečejo in marsikaj ter marsikoga je za vedno postavil na glavo.
V tako zelo informiranem in izobraženem svetu 21. stoletja pa ...
Zdi se mi, da le norim ljudem še vedno ostaja jasno, kaj je dobro in kaj slabo. Pa da je dobro pač vedno dobro in slabo pač vedno slabo ne glede na pravne zakone, prilagodljivo vest zahodne civilizacije ali na dejstvo, če nas kdo opazuje … Na svet ne morem vplivati, zase pa si dostikrat želim, da bi le imel vedno toliko moči, da bi vztrajal na glavi. Da bi le imel toliko norosti.
Vsem tistim, ki ne veste najbolje, kaj sem v teh nekaj vrsticah pravzaprav sploh hotel povedati, se iskreno opravičujem za potrato vašega dragocenega časa. Prosim, zanemarite ta zapis. Vse tiste med vami, v katerih pa je ob mojih besedah nagajivo zaplapolal nek igriv notranji plamenček, pa prosim: Bodite nori! Svet bolj kot kadarkoli potrebuje norost. Tisto dobro, iskreno Frančiškovo norost.
Svet na glavi je namreč neizmerno lep. Le kdo ve, kako je bil obrnjen Bog, ko ga je ustvarjal …
