Od deklaracij k življenju

Komentar tedna | 22.05.2017, 13:01

Mesec maj je v Cerkvi na Slovenskem zaznamovan s šmarnicami in posebnim čaščenjem Marije. V družbenem življenju pa Slovenci poznamo majniške deklaracije, prvo iz leta 1917, drugo iz leta 1989 in tretjo iz leta 2014. Vse tri so postavljale smer našemu družbenemu in političnemu življenju. Nekaj od tega se je udejanjilo v življenju naroda, marsikaj pa še na to čaka. Svet, Evropa in mi z njo, ponovno živimo v prelomnih časih, ko si je potrebno postavljati temeljna vprašanja o naši skupni narodni zavesti in o našem položaju v danem zgodovinskem trenutku.

Zgodovinar Bogo Grafenauer je tik pred drugo svetovno vojno imel predavanje z naslovom »Slovensko vprašanje« na znamenitih Bohinjskih dnevih, ki jih je prirejalo akademsko društvo Zarja, kar je mlajšim generacijam danes popolnoma neznano. Takrat in še nam mladim študentom v času komunizma, so bili ti počitniški dnevi v Bohinju poseben izziv, saj so odpirali zanimiva vprašanja, ki si jih v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja uradno ni zastavljala ne politika ne univerzitetna srenja. Narodno vprašanje je bilo za komunistično ideologijo rešeno in preseženo v internacionalizmu. Tako se ni potrebno čuditi, če vsem svetovnim levičarjem in socialdemokratom, ki so posplošeni zagovorniki multikulturalizma, gredo vprašanja o naciji na živce. Roko na srce, tudi Grafenauerja je po vojni odnesla ideologija osvobodilne fronte med tiste fantaste, ki so sledili Edvardu Kocbeku in verjeli, da je partija rešila socialno vprašanje in da bo v nadaljevanju rešila tudi nacionalno in gospodarsko vprašanje.

Vsekakor pa Grafenauer poda zanimivo opredelitev naroda: »Narod je skupina ljudi delno istega pokolenja, navadno istega jezika, vselej pa istega kulturnega kroga, ki je zrasel iz skupnega trpljenja in ustvarjanja v zgodovini in ki daje zavest skupnosti, voljo do skupnega dela in pripravljenost do žrtev za narodno skupnost. Narod ni osnoven element samo v kulturni stavbi človeštva, marveč tudi v političnem in gospodarskem življenju. Vsak narod kot tak moremo pojmovati v mednarodnem življenju kot nekako osebo v družbi in vsak narod ima podobno kot človekova oseba pravice, ki mu jih nihče ne sme odreči in ki se jim celo niti sam ne more in ne sme odpovedati, čeprav jih more uveljavljati v zelo različni obliki« (BG, Slovensko narodno vprašanje,157).

Grafenauerjev razmislek je nastal dobrih dvajset let po prvi svetovni vojni, dvajset let po tem, ko smo Slovenci živeli v Jugoslaviji. In tako kot se je on takrat se tudi mi lahko danes sprašujemo, »kako okrepiti narodno zavest preprostega ljudstva, ki je od dobe osvobojenja tako upadla. Pravi vzrok tega upada je veliko razočaranje nad tem, da se ni pričakovana, obljubljena in zaželena svoboda v političnem, socialnem, gospodarskem in kulturnem pogledu uresničila niti v enem pogledu…Po dvajsetih letih svobodne države je narod opustil upanje, da bi se ta zanj življenjsko važna vprašaja sploh kdaj začela reševati in je zapadel v brezbrižnost«(BG, 168).

Če kdo, po tem so zgodovinarji tisti, ki dokaj dobro vedo, kako se zgodovina ponavlja in kako je res učiteljica, samo da so redki, ki se od nje puste kaj naučiti.

Danes smo Slovenci ponovno pred vprašanjem, kako dvigniti odgovornost do lastnega naroda pri mnogih rojakih in kako sredi evropskih in svetovnih sprememb razumeti in definirati svoj položaj. Kot prvo nerazrešeno vprašanje v našem narodu, je vprašanje skupne zavesti, ki raste iz skupnega trpljenja in ustvarjalnosti iz žrtvovanja za skupnost in skrbi za skupno dobro. Skupno zavest je mogoče graditi na prečiščenih zgodovinskih dejstvih, ki dosledno razlikujejo med metodo revolucije in nasilja ter metodo samoobrambe in pripravljenosti za dialog. Prav ti dve merili sta ključni za presojo polpretekle zgodovine in njenih učinkov. A žal se nadaljuje to, kar je leta 2014 v tretji majniški deklaraciji zapisal ZZR:

»Iz ozadja ponovno delujejo skupine in politični vzorci, ki smo se jim uprli v času slovenske pomladi in osamosvojitve. Obtičali smo na prehodu v odprto in demokratično družbo. Postavlja se vprašanje, ali smo sposobni učinkovito upravljati s svojo državo. Mednarodno okolje, posebej vzhodno od nas, je negotovo. Desetletja po koncu hladne vojne se v naš in v evropski prostor ponovno vračajo izrabljene in presežene populistične in totalitarne ideje.

Priče smo:

• materialni stiski stotisočev državljanov;
•  izseljevanju mladih in sposobnih ljudi, ki v Sloveniji ne vidijo prihodnosti;
• nesposobnosti oblasti za reševanje gospodarskih in socialnih vprašanj;
• vedno novim davkom ter brezglavemu zadolževanju sedanjih in prihodnjih rodov;
• brezbrižnosti oblasti, ki velikokrat brez posluha ali sočutja odloča o pravicah državljanov brez zvez in poznanstev;
• nazadovanju šolstva in zdravstva;
• politični uporabi ustanov državne prisile, predvsem pravosodja, proti drugače mislečim;
• medijskim linčem;
•  širjenju brezbrižnosti do duha in kulture;
•  zaničevanju vrednot slovenske osamosvojitve, državljanske in nacionalne zavesti;
•  izgubljanju mednarodnega ugleda slovenske države.

Slovenci smo sposobni delati drugače in doseči več. To nas obvezuje, da v jasni obliki izrečemo svojo voljo, iz katere sledijo dejanja v prihodnosti. Pride čas, ko ni več časa za oklevanje. Podpisniki te listine izjavljamo in sporočamo:

Živeti hočemo v suvereni, demokratični, v Evropski uniji in Severnoatlantskem zavezništvu povezani ter gospodarsko uspešni državi slovenskega naroda:

• ki je utemeljena na spoštovanju človekovega dostojanstva, človekovih pravic in svoboščin ter na vladavini prava;
• ki spoštuje življenje, podpira družino, materinstvo in očetovstvo ter skrbi, da bodo mladi imeli v njej perspektivo;
• ki je odprta za iskanje zgodovinske resnice, očiščena ostankov totalitarnega režima, zavezana spravi, medsebojnemu razumevanju in sodelovanju;
• v kateri je poklicno napredovanje urejeno v skladu z merljivimi dosežki;
•  ki ima v medijskem prostoru uveljavljeno nepristranskost in spoštovanje dejstev, da se lahko izražajo različne kulturne in svetovnonazorske usmeritve;
• v kateri velja pregleden sistem volitev, ki omogoča politično stabilnost in odgovornost.

Živeti hočemo v državi, ki jo bomo Slovenci ter državljani doma in po svetu lahko prepoznavali kot svoj dom in domovino«.

Že samo dejstvo, da je Zbor za Republiko skupaj z drugimi številnimi civilnimi organizacijami sopodpisnicami, imel za potrebno, da petindvajset let po osamosvojitvi da v javnost novo majniško deklaracijo, govori o tem, da predvsem tretja točka deklaracije iz leta 1989 ni uresničena. Ta je zahtevala, da je država utemeljena na »demokraciji, ki vključuje politični pluralizem« in »družbeno ureditev, ki bo zagotavljala duhovno in gmotno blaginjo v skladu z naravnimi danostmi in v skladu s človeškimi zmožnostmi državljanov Slovenije«.

Uresničevanje človeških zmožnosti predpostavlja, da se državljanom omogoči čim bolj ustvarjalno in sproščeno delovanje na vseh področjih brez neštetih birokratskih ovir. Prav slednje dušijo našo skupnost in odvračajo tujce, ki so pripravljeni vlagati v slovensko gospodarstvo. Če se nad gmotno blaginjo neprestano pritožujemo pa ob tem predvsem pozabljamo na duhovni razvoj, ki ne samo da gmotno blaginjo usmerja ampak z njo bistveno drugače ravna, če je kulturni in duhovni nivo neke skupnosti razvit in na visoki ravni, ne pa podhranjen. Če je Grafenauer še govoril o potrebnosti žrtvovanja za narodov blagor, se danes večina ob tem nasmehne, saj našo kulturo obvladuje individualizem, ki se za svojega bližnjega ne briga. Vse strukturne reforme, ki bi jih morali sprejeti se ovirajo ali onemogočijo prav iz razloga egoistično-individualističnih sil v družbi, ki vidijo zgolj in samo sebe in svoj popek. Slovenija ne potrebuje novih deklaracij, potrebuje pa dosledno uresničevanje vseh treh, še posebej ob stoti obletnici prve iz leta 1917.