Helena Škrlec

O 27. aprilu in prvomajskih praznikih nekoliko drugače ...

Komentarji | 02.05.2017, 11:19

Se spomnite televizijske nadaljevanke Esmeralda? Tako kot trenutno Gorski zdravnik je pred slabimi 20 leti v Sloveniji pred male ekrane prikovala staro in mlado. V času njenega predvajanja ni bilo nikogar zunaj - samevali so trgi in ulice večjih in manjših mest, samevala so nakupovalna središča. Ponekod na podeželju so tisto urico, ko je bila na sporedu, samevala tudi polja. Tako je vsaj pripovedovala moja stara mama. Podobno so v času mojega odraščanja v poznih popoldanskih urah meseca maja samevala otroška igrišča na Fužinah. A najmlajši nismo hiteli k svojim risanim ali filmskim junakom. Zbirali smo se pri šmarnicah v skromnem svetišču v razvpitem blokovskem naselju v Ljubljani.

Zdi se neverjetno, a vsak dan smo ga za to pobožnost napolnili kar dvakrat. Pridružili so se nam celo tisti, ki drugače niso prihajali k svetim mašam. Vsi smo z velikim zanimanjem prisluhnili izbranemu šmarničnemu branju, saj je vsakokrat v živahnem in nam razumljivem jeziku predstavljalo katerega od bolj ali manj znanih ljudi, ki so že zelo zgodaj na različne načine dokazovali, kako je v povsem običajnem življenju mogoče slediti idealu svetosti. Med njimi je bil Alojzij Grozde.

Pravzaprav ne vem točno, kdaj sem prvič slišala zanj. Morda res kar pri šmarnicah. Vsekakor je bilo to v obdobju, ko sem še obiskovala osnovno šolo. Prvi fužinski župnik ga je večkrat omenjal ali v svojih pridigah ali pri verouku, tudi okno na vrhu stopnišča, ki vodi v bogoslužni prostor župnije Vstalega Jezusa, je že kmalu po posvetitvi opremil z vitrajem z Grozdetovo podobo in verzoma njegove pesmi.

Nemalokrat sem ob pogledu na sliko, sestavljeno iz kosov raznobarvnega stekla, površno prebrala: "Jaz bom pa stopil v sredo naših dni." Grozde je v sredo naših dni stopil spomladi leta 1923. Stopil je na dolenjsko zemljo. Kot nezakonski otrok je bil zaznamovan in večkrat zapostavljen. Ni odraščal pri materi in očetu, zanj so skrbeli sorodniki. Teta ga je po končani ljudski šoli poslala v Ljubljano, kjer je obiskoval klasično gimnazijo. Bil je član Katoliške akcije in voditelj Marijine kongregacije. Vzoren dijak, ki je bil vedno pripravljen pomagati, se je odlikoval po svoji ljubezni do Cerkve in domovine. Kot buden kristjan in razgledan človek je spremljal družbene in politične razmere, ki so se vztrajno zaostrovale - okupator na eni ter vse večje napetosti med dotedanjimi avtoritetami in komunistično usmerjenim taborom na drugi strani. Neupravičeno nasilje, ki ga je sejal slednji, je Grozdeta žalostilo, še ne dvajsetleten pa je tudi on postal njegova žrtev. To je slutil, celo napovedal.

"... zato planili bodo, vem, na mene ..." Tudi ob teh besedah, ki prav tako krasijo vitraj majhne fužinske cerkve, sem se tu in tam ustavila. Kako preroške so bile! Potem ko je Grozde ob božičnih praznikih leta 1942 želel obiskati domače, so ga ob prehodu v leto 1943 na Mirni zajeli partizani. Pri njem niso našli drugega, kot dovolilnico za pot in versko literaturo, a so ga vseeno najprej zasliševali, saj so sumili, da je vojni obveščevalec in ovaduh, ter ga nato pod krivo obtožbo več ur zverinsko mučili, povsem nedolžnega umorili in odvrgli v gozdu. Šele slaba dva meseca pozneje so njegovo izmaličeno telo, brez znakov razpadanja, ob potoku blizu Mirnskega gradu našli otroci. Že ko so ga v Šentrupertu položili k večnemu počitku, so se mu ljudje priporočali v molitvi, čeprav o njegovi smrti še dolgo niso upali govoriti na glas. Malo manj kot pol stoletja za temi dogodki je ljubljanska nadškofija začela postopek za priznanje Grozdetovega mučeništva ter s tem za njegovo beatifikacijo in kanonizacijo. Čast oltarja je dosegel na slovenskem evharističnem kongresu v Celju sredi junija leta 2010. Od takrat v naši krajevni Cerkvi 27. maja obhajamo njegov god. Ne gre za naključno izbran datum, 27. maj je namreč njegov rojstni in krstni dan.

Točno mesec dni prej, 27. aprila, v Sloveniji del naroda - nekateri ocenjujejo, da gre pravzaprav le za peščico nostalgikov - s proslavami zaznamuje državni praznik. Dan upora proti okupatorju je imenovan od leta 1992 in kot tak dejansko slavi spomin na Osvobodilno fronto. Da 27. april predstavlja začetek rdečega velikega tedna, ki ga končajo komunistično zaznamovane liturgije ob prvem in drugem maju, je nekoč zapisal teolog Andrej Marko Poznič. Shodi in različne ostale prireditve v teh dneh kljub drugačnemu prepričanju nekritične javnosti pomagajo ohranjati dediščino režima, ki je mnogim Slovencem prizadejal veliko gorja, povzročil ogromno bolečine in za več desetletij zasejal strah. Ob nacizmu in fašizmu tretji »izem«, ki ga za razliko od večjega dela stare celine pri nas ne zmoremo obsoditi, ter vse, ki so bili zaradi drugačnega mišljenja preganjani, je ob svojem prvem obisku v Sloveniji omenil Janez Pavel II. in med preizkušanimi posebej izpostavil Grozdeta. Kot je dejal, ta zdaj visoko dviguje palmo svojega mučeništva v spomin in opomin. Poljski papež je še kako razumel zlorabo moči ter kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin pod totalitarnim sistemom. Včeraj je minilo 6 let, odkar je bil Janez Pavel II. razglašen za blaženega, 27. aprila 3 leta, odkar ga častimo kot svetnika - apostola našega časa ter zavetnika nove evangelizacije in mladih.

Priprošnjik slednjih je lahko tudi Grozde. Predvsem pa je lahko priprošnjik za odpuščanje, spravo in bratstvo v slovenskem narodu. Ta se še kar ne izvije iz nekdanjih okov, saj resnica polpretekle zgodovine zaradi skupine privilegirancev nikakor ne pride na dan. Revolucija na naših tleh in njeni junaki ostajajo glorificirani, kar je med drugim jasno pokazal sprehod skozi družbena omrežja v zadnjem tednu. "Strašna je podoba današnjih dni, ljudje kot slepci težko hodijo, brez ciljev, cest v neskončnost blodijo, zavrgli prave ravne so poti," je v svojem sonetu, katerega del sta že prej omenjeni vrstici, pred približno 70 leti ugotavljal Grozde. Strašno je, da po vsem tem času in po bridkih izkušnjah ni bistveno drugače. Ljudje se, kot takrat, "še sodijo in lastna sodba jih v propast drevi", če uporabim še en verz našega prvega blaženega mučenca. Zato še kako potrebujemo posameznike, da bi nam potegnili "obvezo raz oči" ter nam pokazali prave in ravne poti, "ki peljejo do vira vseh luči". Ne bomo jih našli v fantazijskih likih. Med nami so. Le planiti ne smemo nanje. In dopustiti moramo, da tako kot njih tudi nas žene Ljubezen.

Sonet (Alojzij Grozde)

Strašna je podoba današnjih dni,

ljudje kot slepci težko hodijo,

brez ciljev, cest v neskončnost blodijo,

zavrgli prave ravne so poti,

zavrgli Sonce, to luč vseh luči,

in vse luči, ki k Njemu vodijo,

se obsodili, se še sodijo

in lastna sodba jih v propast drevi.

Jaz bom pa stopil v sredo naših dni,

potegnil jim obvezo raz oči,

pokazal prave, ravne jim poti,