Papež: Cerkev je zato, da oznanja Evangelij!

Cerkev po svetu | 28.05.2017, 13:28 Marta Jerebič

Papež Frančišek je nagovor pred opoldansko molitvijo osredotočil na praznik vnebohoda, ki ga v Italiji in še nekaterih drugih državah liturgično obhajajo danes. Poudaril je, da nas vnebohod opominja na to, zakaj obstaja Cerkev, namreč zaradi oznanjevanja Evangelija.

Jezus je ob vnebohodu svojim učencem zadal nalogo evangelizirati svet. To je začetek poslanstva Cerkve.

»Cerkev je zato, da oznanja evangelij, samo zato,« je poudaril papež in dodal, da je oznanjevanje Evangelija veliko dostojanstvo in odgovornost, ki nam jo je dal Bog.

»To je naše dostojanstvo, to je največja čast v Cerkvi!« Papež je zato vse vernike pozval, naj pričujejo in živijo evangelij v vsakem okolju, hkrati pa dodal, da to ni povsem odvisno od naših moči, organizacijskih sposobnosti in od števila oseb. »Samo z lučjo in močjo Svetega Duha lahko učinkovito izpolnimo svoje poslanstvo, da predstavimo in damo okušati drugim Jezusovo ljubezen in nežnost.«

Po molitvi je spomnil, da danes obhajamo Svetovni dan sredstev družbenega obveščanja na temo »Ne boj se, saj sem s teboj«.

»Sredstva družbenega obveščanja nudijo možnost takoj deliti in razširjati novice. Te so lahko lepe ali grde, resnične ali lažne. Molimo, da bo sporočanje v kakršnikoli obliki konstruktivno, v službi resnice in zavračanja predsodkov, in bo širilo upanje in zaupanje v današnjem času,« je še dejal papež, ki je v poslanici za ta dan zapisal, da je Evangelij najodličnejša Dobra novica, po kateri naj bi presojali vse druge dogodke.

Poslanica za 51. dan sredstev družbenega obveščanja

»Ne boj se, saj sem jaz s teboj« (Iz 43,5).

Sporočati upanje in zaupanje v današnjem času

Dostop do sredstev obveščanja je zaradi tehnološkega razvoja takšen, da imajo številni subjekti možnost takoj podeliti si novice in jih razvejano razširjati. Te novice so lahko lepe ali slabe, resnične ali lažne. Že naši starodavni očetje v veri so govorili o človeškem umu kot o mlinskem kamnu, ki se, če ga poganja voda, ne more ustaviti. Tisti pa, ki je zadolžen za mlin, ima možnost odločati se ali mleti pšenico ali ljuljko. Človekov um vedno deluje in ne more prenehati 'mleti' to, kar prejema, mi pa se lahko odločamo, kaj mu damo (prim. Kasijan Rimski, Pismo Leonziju Igumenu).

Hotel bi, da to sporočilo doseže in opogumi vse tiste, ki bodisi na poklicnem področju bodisi v medsebojnih odnosih vsak dan 'meljejo' veliko informacij, da bi ponudili dišeč in dober kruh tistim, ki se hranijo s sadovi njihovega sporočanja. Hotel bi vse spodbuditi k konstruktivnemu sporočanju, ki ob zavračanju predsodkov do drugih pospešuje kulturo srečanja, po zaslugi katere se lahko naučimo gledati na resničnost z zavestnim zaupanjem.

Verjamem, da je potrebno prekiniti grešen krog tesnobe in zaustaviti spiralo strahu, ki izhajata iz navade, da damo pozornost samo 'slabim novicam' (vojni, terorizmu, škandalom in vsem vrstam polomom človeškega življenja). Seveda, ne gre za to, da bi spodbujali dezinformacijo, s katero bi zaobšli dramo trpljenja, niti ne, da pademo v naiven optimizem, ki ne pusti, da se ga dotakne pohujšanje zla. Hočem ravno nasprotno, da bi vsi skušali prerasti občutek nezadovoljstva in sprijaznjenosti, ki nas pogosto zagrabita ter potisneta v brezčutnost ter porajata strahove ter vtis, da zlu ne moremo postaviti meje. Sicer pa v sistemu sporočanja, kjer velja logika, da se dobra novica ne prime in posledično ni novica, in kjer drama bolečine ter skrivnost zla z lahkoto postaneta spektakel, je možnost skušnjave omrtvičenja vesti ali zdrsa v obup.

Hočem torej ponuditi prispevek pri iskanju odprtega in ustvarjalnega stila poročanja, ki naj ne bi bil nikoli pripravljen popustiti, da bi zlo imelo vlogo protagonista, ampak naj bi skušal izpostaviti možne rešitve ter navdihniti v osebah, katerim se sporoča novica z lastnimi predlogi podprt in odgovoren pristop. Vse hočem povabiti, da ponudijo moškim in ženskam današnjega časa pripovedi zaznamovane z logiko »dobre novice«.

Dobra novica

Človekovo življenje ni samo brezkužen letopis dogodkov, temveč je zgodovina, zgodovina, ki jo je potrebno pripovedovati tako, da izberemo razlagalen način, ki je sposoben izbirati ter zbrati najpomembnejše podatke. Realnost sama v sebi ni enoznačna. Vse je odvisno od zornega kota, s katerim jo gledamo, od 'očal', ki jih izberemo, da bi jo gledali. S menjavo naočnikov je tudi realnost drugačna. Kje naj torej začnemo, da bomo brali realnost s pravimi 'očali'?

Najprimernejša očala za nas kristjane za razbiranje realnosti ne more biti nič drugega kot dobra novica in ta najodličnejša Dobra novica je »evangelij Jezusa Kristusa, Božjega Sina« (Mr 1,1). Evangelist Marko s temi besedami začenja svojo pripoved, torej z oznanilom »dobre novice«, ki se še kako tiče Jezusa, vendar pa bolj kot le zgolj informacija o Jezusu, je predvsem »dobra novica, Jezus sam«. Ko prebiramo evangelij odkrijemo, da naslov dela popolnoma odgovarja vsebini, in sicer, ker je ta vsebina Jezus sam.

Ta dobra novica, ki je Jezus sam, ni dobra, ker bi bila brez trpljenja, temveč, ker je tudi trpljenje, živeto v širšem pogledu, sestavni del njegove ljubezni za Očeta in za človeštvo. V Kristusu je Bog postal solidaren z vsakim človeškim stanjem, ko nam je razodel, da nismo sami, saj imamo Očeta, ki nikoli ne more pozabiti svojih otrok. »Ne boj se, saj sem jaz s teboj« (Iz 43,5), je tolažeča beseda Boga, ki se je od nekdaj vključil v zgodovino svojega ljudstva. V svojem ljubljenem Sinu je ta obljuba Boga, sprejela nase vso našo slabost in sicer vse do tega, da je umrl našo smrt. V Njem tudi temine in smrt postanejo kraj občestva z Lučjo in Življenjem. Tako se porodi upanje, dostopno vsakemu ravno na tistem kraju, kjer je življenje spoznalo grenkobo poloma. Gre za upanje, ki ne razočara, saj je bila Božja ljubezen izlita v naša srca (prim. Rm 5,5) in tako povzročila klitje novega življenja, kakor raste rastlina iz semena padlega v zemljo. V tej luči je vsaka nova drama, ki se zgodi v zgodovini sveta, tudi scenarij za možno dobro novico, saj ljubezen vedno uspe najti pot bližine ter prebuditi srca sposobna sočutja, obraze sposobne ubraniti se malodušnosti, roke pripravljene graditi.

Zaupanje v seme kraljestva

Da bi uvedel svoje učence in množice v to evangeljsko miselnost ter jim dal prava 'očala', s katerimi vstopiti v logiko ljubezni, ki umre in vstane, se je Jezus zatekal k prilikam, v katerih Božje kraljestvo pogosto primerja semenu, ki sprosti svojo vitalno moč ravno takrat, ko v zemlji umre (prim. Mr 4,1-34). Zatekanje k podobam in prispodobam za sporočanje ponižne moči Kraljestva, ni način, s katerim bi se zmanjšal pomen in nujnost, saj je usmiljeni način, ki pušča poslušalcu 'prostor' svobode, da jo sprejme ter naobrne nase. Poleg tega pa je to najodličnejši način, da izrazimo neizmerno dostojanstvo velikonočne skrivnosti in tako pustimo bolj podobam kot pojmom, da sporočajo neverjetno lepoto novega življenja v Kristusu, v katerem sovražnost in križ ne izničita temveč uresničita Božje zveličanje, kjer je slabost močnejša od vsake človeške moči, kjer je lahko polom uvod v še večjo izpolnitev vsake stvari v ljubezni. Ravno na ta način namreč zori in se poglobi upanje Božjega kraljestva: »Kakor s človekom, ki vrže seme v zemljo. Spi in vstaja, ponoči in podnevi, seme pa klije in raste« (Mr 4,26-27).

Božje kraljestvo je že med nami, kakor seme skrito pred površnim pogledom, saj se njegova rast odvija v tišini. Komur je Sveti Duh očistil oči, ga uspe videti kliti in si ne pusti zaradi navzoče ljuljke ukrasti veselja Kraljestva.

Obzorja Duha

Upanje utemeljeno na dobri novici Jezusu, nam dvigne pogled in nas spodbudi zreti ga v okviru bogoslužnega obhajanja Vnebohoda. Čeprav se zdi, da se je Gospod oddaljil od nas, se je v resnici razširilo obzorje upanja. Saj namreč vsak moški in vsaka ženska lahko s polno svobodo v Kristusu, ki je povzdignil našo človeškost vse do nebes, »vstopita v sveto z Jezusovo krvjo po novi in živi poti, ki nam jo je utrl skozi zagrinjalo, to je skozi svoje meso« (Heb 10,19-20). Z močjo Svetega Duha smo lahko priče in sporočevalci novega, odrešenega človeštva, »vse do skrajnih meja zemlje (prim. Apd 1,7-8).

Zaupanje v seme Božjega Kraljestva in v logiko Velike noči, ne more, da nebi preoblikovalo naš način sporočanja. To zaupanje nas usposablja za prepričljivo delovanje, z različnimi oblikami, s katerimi se danes sporoča, da je možno videti in osvetliti dobro novico navzočo v realnosti vsake zgodovine in obličja vsake osebe.

Kdor se z vero pusti voditi Svetemu Duhu, postaja sposoben razločevati v vsakemu dogodku, kar se dogaja med Bogom in človeštvom ter tako prepoznati, kako On sam v dramatičnem scenariju tega sveta, piše dramo zgodovine zveličanja. Nit, s katero se tke ta sveta zgodovina, je upanje in tkalec ni nihče drug kot Duh Tolažnik. Upanje je najponižnejše med krepostmi, saj ostane skrito v gubah življenja in je podobno kvasu, ki omogoči vzhajanje vsega testa. Mi ga hranimo tako, da vedno znova beremo Dobro novico, ta evangelij, ki je bil ponatisnjen v ogromno izdajah v življenju svetnikov, mož in žena, ki so postali ikone Božje ljubezni. Tudi danes Duh seje v nas željo po Kraljestvu, preko številnih živih 'kanalov', preko oseb, ki se pustijo sredi drame zgodovine voditi Dobri novici in so kot svetilniki v temini tega sveta, ki osvetljujejo pot ter odpirajo nove poti zaupanja in upanja.

Iz Vatikana, 24. januarja 2017

Frančišek

Vir: Radio Vatikan