Papež v Genovi: Lažje je živeti z mačko ali psom, kot z otrokom

Svet | 27.05.2017, 13:00 Marjana Debevec

Drug dogodek papeževega obiska v Genovi je bilo srečanje z duhovniki, redovniki, redovnicami in bogoslovci. Papež je na začetku zbrane povabil k molitvi za včeraj ubite kopte, ki so bili umorjeni zato, ker niso hoteli zanikati svoje vere. Ne pozabimo, da je krščanskih mučencev danes več kot v prvih časih krščanstva, je poudaril sveti oče. Zbranim pa je v uri in pol spregovoril o pomenu njihovega poslanstva.

Kaplan don Andrea je papeža vprašal, kakšna so merila, da bi dobro živeli svojo poklicanost duhovnika. »Bolj posnemamo Jezusov slog, bolj bomo izvrševali dobro naše delo pastirjev«, je dejal papež Frančišek. In kakšen je bil Jezusov slog? Ob Jezusu je bila vedno množica ljudi. Njegov delovni urnik je bil takšen, da je bil večino časa na poti, kar pomeni blizu ljudem in njihovim problemom. Ob večerih pa se je večkrat skril, da bi molil in bil s svojim Očetom. Tako naj bi po papeževih besedah živeli tudi današnji duhovniki. Zato se ne smejo bati izgubljati časa za odnose z ljudmi in z Gospodom.

Eno od znamenj, da duhovnik ni na pravi poti je takrat, ko preveč govori o sebi, o tem, kar dela. To je znamenje, da ni človek srečanja, ampak človek ogledala – praznino srca mora namreč napolniti s tem, da govori o sebi, je bil odločen sveti oče. Duhovnik, ki nosi življenje srečanja z Gospodom in ljudmi, vse do tega, da je na koncu dne izčrpan, kot krpa, pa živi to utrujenost, ki je svetost.

Duhovnike in posvečene je papež še povabil k izgradnji bratstva in jih opozoril pred samozadostnostjo. »Ko ni bratstva med duhovniki, izdamo, prodamo brata.« Velik sovražnik duhovniškemu bratstvu so opravljanja, zavidanja. Bolj pomembna je ideologija od bratstva in celo od nauka. Pomislite, kam smo prišli!, je dejal Frančišek in jih povabil, naj z molitvijo in pokoro spremljajo predvsem brate, ki so duhovno ali moralno zašli, saj jih z opravljanjem le še globlje potisnejo v blato.

Redovnike in redovnice je papež povabil, naj bodo vedno na razpolago, da gredo tja, kjer je največ potreb. Na vprašanje, kako odgovoriti na upad duhovnih poklicev pa je papež spomnil, da se danes zmanjšuje tudi število zakonskih zvez.

»Lažje je živeti z mačko ali psom, kot z otrokom. To je programirana ljubezen«, je dejal sveti oče. Pri delu za poklice pa moramo biti po njegovih besedah ustvarjali. »Če želimo posvečene, duhovnike, moramo pričevati, da smo srečni. In da smo na koncu življenja srečni. Pričevanje sreče tudi v našem načinu življenja. Nekateri duhovniki in posvečeni živijo kot pogani. To ljudi odbija.«

Zato je potrebno pastoralno in misijonarsko spreobrnjenje. Mladi si danes želijo videti velik apostolski žar, ljudi, ki ne živijo zase, ampak za druge in dajejo življenje, je še dejal papež.

OBJAVLJAMO DALJŠI POVZETEK PAPEŽEVEGA URO IN POL DOLGEGA POGOVORA Z DUHOVNIKI, REDOVNIKI, REDOVNICAMI IN DRUGIMI POSVEČENIMI

Kaplan don Andrea je papeža vprašal, kakšna so merila, da bi dobro živeli svojo poklicanost duhovnika.

»Bolj posnemamo Jezusov slog, bolj bomo izvrševali dobro naše delo pastirje. To je temeljno merilo – Jezusov slog«, je dejal papež Frančišek.

In kakšen je bil Jezusov slog? Ob Jezusu je bila vedno množica ljudi. Njegov delovni urnik je bil takšen, da je bil večino časa na poti, kar pomeni blizu ljudem in njihovim problemom. Ob večerih pa se je večkrat skril, da bi molil in bil s svojim Očetom. Ta dva načina pomagata našemu sodobnemu življenju, ki je zelo hitro.

Za Jezusa pravijo, da je bil hiter samo takrat, ko je šel odločno v Jeruzalem trpljenju naproti. »Danes pa samo gledamo na uro in mislimo, kaj vse moramo narediti - to ni pastoralni način. Jezus tega ni delal«, je zatrdil sveti oče.

Vendar pa Jezus tudi nikoli ni bil pri miru. Kot vsi tisti, ki hodijo, je bil Jezus izpostavljen ljudem.

Ne smemo se bati gibanja in izgube našega časa. Najbolj se moramo bati statičnega življenja; življenja duhovnika, ki ima vse lepo urejeno, strukturirano, vse je na svojem mestu, urniki točni: kdaj se odpre urad, obroki,.... Bojim se statičnih duhovnikov. Tudi takrat, ko so statični v molitvi: od te do te ure. Ali nimaš kdaj želje, da bi z Gospodom ostal še kakšno uro več?

Strukturirano življenje tudi ni krščansko. Mogoče je takšen župnik dober podjetnik, sprašujem pa se, ali je tudi dober kristjan? Res daruje mašo, vendar ali je njegov slog krščanski?

Jezus je bil vedno človek poti, odprt Božjim presenečenjem. Duhovnik, ki vse načrtuje pa je ponavadi zaprt za Božja presenečenja in izgubi veselje presenečenja in srečanja. Gospod te namreč prevzame, ko ne pričakuješ, a si odprt.

Prvo merilo je: ne imeti strahu pred to napetostjo, ki jo živimo. Smo na poti, svet je takšen. To je znamenje vitalnosti. Očetje, mame, vzgojitelji, so vedno izpostavljeni tej napetosti. Srce, ki se daruje, vedno živi izpostavljeno tej napetosti.

Kdo lahko misli, da bo šel v klavzuro in ne bo imel te napetosti. A tudi puščavski očetje so šli v puščavo, da bi se bolj borili.

Če pogledamo Jezusa, nam evangeliji prikažejo dva močna temeljna trenutka: srečanje z Očetom in srečanje z ljudmi. Večina ljudi, s katerimi se je srečeval, so bili potrebni, bolni, obsedeni, grešniki, obrobni, gobavci.

Vse pa je treba živeti v tem ključu srečanja: kot duhovnik se srečaš z ljudmi, z Očetom. V molitvi si lahko tudi eno uro, vendar ne srečaš Gospoda, ker moliš kot papagaj. V molitvi moraš namreč Gospoda srečati, biti tiho, mu reči kakšno besedo, poslušati, kaj ti ima za povedati. Enako tudi z ljudmi. Duhovniki vemo, koliko ljudje trpijo, ko nas pridejo prositi za nasvet. Takrat ne smemo hiteti, saj se sicer nikoli ne bomo srečali z ljudmi.

Ne smemo se preveč bati, da se bomo utrudili zaradi ljudi, je poudaril papež. To srečanje z ljudmi je po papeževih besedah križ, saj so v župnijah tudi številne drame, ki jih vidi duhovnik in to utrudi dušo.

Eden od znamenj, da ni dobro na poti je takrat, ko duhovnik preveč govori o sebi, o tem, kar dela. To je znamenje, da ni človek srečanja, ampak človek ogledala – praznino srca mora namreč napolniti s tem, da govori o sebi. Duhovnik, ki nosi življenje srečanja z Gospodom in ljudmi, vse do tega, da je na koncu dne izčrpan, kot krpa, pa je ta utrujenost svetost. Seveda vedno z molitvijo, sicer bi lahko to bila samo usmerjena dejavnost.

Ali sem človek molitve, ušes? Ali znam prisluhniti? Se pustim utruditi od ljudi? To je bil Jezus. Ni neke formule.

»Jezus je imel jasno zavest, da je njegovo življenje za druge: za Očeta in za ljudi, ne zase. Daroval se je ljudem in Očetu v molitvi.« Njegovo življenje je bilo poslanstvo.

Samo Jezus je Odrešenik, ni drugih, dobro je, če se tega spomnimo. »In mogoče, če pomislimo, da se Jezus nikoli ni vezal na strukture, ampak je se je vedno vezal na odnose.« Če je naše življenje preveč vezano na strukture, potem nekaj ni uredu.

Brez odnosov z ljudmi in Bogom ničesar nima smisla v življenju duhovnika, saj brez tega dela kariero, srce pa ostaja prazno, saj je vezano na strukture in ne na odnose.

Župnik je papežu v naslednjem vprašanju dejal, da bi želeli bolje živeti bratstvo med duhovniki. Kakšen je njegov nasvet?

Bratstvo je lepa beseda, jo je po papeževih besedah zelo težko živeti med nami. Živeti bratstvo med duhovniki je namreč vsakodnevno delo. Obstaja pa nevarnost, da bi imeli podobo duhovnika, ki zna vse. To je realnost, ki zelo škodi duhovniškemu življenju: samozadostnost. Zakaj izgubljati čas na srečanjih, si mislijo takšni duhovniki.

Včasih na kakšnem srečanju pripoveduje nek duhovnik o svojem življenju, jaz pa že razmišljam o tem, kaj moram storiti, ostajam v mojih mislih. To naj se vsak od nas vpraša, ko smo na srečanjih: Zakaj me ne zanima, kaj govori drug duhovnik? Kje so vrata, ki mi preprečujejo, da bi prišel do njegovega srca, ki mi posreduje svoje življenje?

Duhovniško bratstvo je prava askeza: poslušati se, moliti skupaj, to vključuje tudi dobro kosilo skupaj, praznovati skupaj, mladi duhovniki pa naj odigrajo kakšen nogomet skupaj.

Moramo znova vrniti smisel bratstvu, ki še ni vstopilo globoko v srca duhovnikov. Bolj ga moramo živeti. »Kar se dogaja drugemu, zadeva mene, kar pravi drugi, mi lahko pomaga, da rešim moj problem. Tudi če drugi razmišlja drugače, ga poslušaj in vzemi tisto, kar ti služi. Bratje so bogastvo drug za drugega.« To odpre srce.

Lahko se tudi kregamo med seboj, kot so se tudi Jezusovi učenci. Lepo je slišati razprave na srečanjih duhovnikov, takrat je namreč med njimi svoboda, ljubezen, zaupanje in bratstvo. Ne smemo pa se bati povedati stvari pred vsemi in potem govoriti za vogalom opravljati druge.

Nekaj vam bom rekel, trikrat sem razmislil, če vam lahko to povem. Veste, da se za imenovanje škofov delajo poizvedovanja o določenem duhovniku. Včasih najdemo opravljanja, ali mnenja, ki niso ravno opravljanja, a zmanjšajo vrednoto duhovnika. »Ko ni bratstva med duhovniki, izdamo, prodamo brata.« Pomislimo, kolikokrat sem dobro poslušal na srečanju brata duhovnika, ki misli drugače od mene, ali pa mi ni všeč. Kolikokrat pa sem takoj zaprl ušesa, ali ga kritiziral na skrivnem. Velik sovražnik proti duhovniškemu bratstvu so opravljanja, zavidanja. Bolj pomembna je ideologija od bratstva in celo od nauka. Pomislite, kam smo prišli!

Potem še nekaj: nikoli ne smemo hoteti imeti zadnje besede. Ta bo prišla od škofa, ali bo prišla sama od sebe. In še: ko so duhovniki bolni, jih obiščimo, jim pomagajmo. Še bolj pa to storimo, ko so bolni psihično ali moralno. Ali se zanje se pokorim, molim, se jim poskušam približati, jim podati roko, jim pokazati Očetov usmiljeni obraz? Ali pa grem do prijatelja, tega duhovnika takoj opravljam in še bolj umažem. Ubogi brat je padel zaradi napada hudiča, ki ga jaz lahko pomagam pregnati.

Pa še nekaj: zavedati se moramo, da nihče od nas ni vse. Vsi smo del Kristusovega telesa Cerkve. Tega naj bi se naučili že v bogoslovju. »Cerkev je kot reka. Pomembno je biti znotraj reke«, je dejal kardinal Comastri. Pogosto pa želimo, da bi reka postala majhna, da bi bila le naša; obsojamo druge in to ni bratstvo. Vsi smo v reki. Tega se naučimo v bogoslovju. Vzgojiteljem svetujem, da tudi dobre in inteligentne kandidate, ki pa opravljajo in se ne želijo spremeniti, pošljite iz semenišča. Ti bodo namreč uničili vsakršno bratstvo med duhovniki.

Potem je veliko preizkušenj med župnikom in kaplanom. Pogosto sta zelo različna. Potrudite se, da bi se razumela, imela rada. Važno pa je biti v reki in ne opravljati drugega, iskati edinost. Moramo sprejeti luč, darove in karizme vsakega človeka.

Puščavski očetje nas učijo o bratstvu, odpuščanju. Aba Pafnusija so nekoč obiskali menihi, ker so bili zaskrbljeni zaradi greha nekega brata. Pred tem so pa so ga tudi opravljali. Aba Pafnusij jim je rekel: ’Videl sem človeka, ki je bil v blatu do kolen. Nekateri bratje so mu hoteli pomagati in so ga potisnili v blato do vratu.’

Pri opravljanju se vedno to zgodi. Ko se znajdemo pred grehi naših bratov, ki želijo porušiti bratstvo, nam bo pomagalo, če se vprašamo, kolikokrat je bilo odpuščeno nam.

S. Rosangela je papeža vprašala, kako živeti posvečeno življenje vedno bolj intenzivno?

Papež je povezal s prejšnjimi vprašanji in spregovoril o pomenu škofije. Ta je namreč del Božjega ljudstva, ki ima obraz; ustvarja zgodovino; vsi smo vanjo vključeni. To nam pomaga, da naša vera ni teoretična, ampak praktična. Posvečeni, vi ste dar za Cerkev, ker je vsaka karizma dar za Cerkev. Vedno pa je zanimivo videti, kako se je vsaka karizma rodila na določenem kraju in je bila zedinjena z določeno škofijo. Potem pa raste in ima vesoljno razsežnost.

Za Frančiškane nam takoj na misel pride Assisi – gre za konkreten izvor. Živeti karizmo pomeni utelesiti jo v določenem kraju na konkreten način. Vedno moramo iskati, kje se je rodila, v katerem mestu, s katerim ustanoviteljem, kako je bila ustanovljena. To nas uči, da ljubimo ljudi na konkretnem mestu. To ne pomeni ubiti karizmo, ampak karizmi pomaga, da postaja bolj realna, vidna, blizu.

Vsake toliko let se posvečeni zberejo na kapitlju, vendar vedno s koreninami v različnih škofijah, kjer se je karizma rodila. Ko se vesoljnost nekega redovnega inštituta pozabi vključiti v konkretna mesta, konkretne škofije, ta red pozabi, od kod prihaja. Postane vesoljna, ni pa konkretnosti škofijskosti – od kje se je rodila in kam se je razširila.

Karizma, ki tega ne vzame resno in se zateka le navznotraj, jo to pripelje do samozadostne duhovnosti in ne vesoljnosti.

Drug vidik je pripravljenost, biti na razpolago, da greš, kjer je večja potreba in ne zato, da bi skrbel sam zase, ampak da bi šel daroval karizmo, kjer je za to največja potreba. Pri tem je treba iti na obrobja, ki ne vključujejo le revnih, ampak tudi za obrobje miselnosti. Vprašati se moramo, ali je karizma v določenem kraju potrebna, ali bi bila potrebna nekje drugje? Biti vedno na razpolago in ne se bati tveganj.

Br. minorit Andrea je vprašal, kako se soočiti z upadanjem števila poklicev?

Upad poklicev je po papeževih besedah povezan tudi z demografskim padanjem rojstev. Lažje je živeti z mačko ali psom, kot z otrokom. To je programirana ljubezen. V vsakem obdobju moramo videti prave stvari, ki so kot Gospodov mimohod. Upad poklicev je resničen, vendar jaz se sprašujem, kaj nam Gospod govori danes. Kriza poklicev zadeva vse, tudi zakonske poklice. Danes se mladi ne poročijo, ampak živijo skupaj. Gre za široko krizo in stvari moramo videti v tej luči. Moramo se vprašati, kaj storiti, kaj spremeniti? Naučiti se moramo od teh problemov, iskati odgovor, ki ne bo omejen, ki ne poskuša osvojiti.

Nekaj grdega se je dogajalo v 90. letih v Cerkvi v Italiji. Nekatere kongregacije so pripeljale dekleta iz Filipinov, ker so imeli prazne hiše. Nekatere so ostale, druge so zapustile red. Časopisi so celo pisali o trgovanju s kandidatkami. Spet drugi redovi so kandidate pripeljali iz nekdanjih komunističnih držav, ker so tam imeli težje življenje. Osnovna formacija mora biti v domači deželi in šele potem gredo lahko po svetu.

Pri delu za poklice pa moramo biti ustvarjali. Kot primer je papež navedel skupnost, ki je poskušala živeti zvestobo ustanovitvene karizme z ljubeznijo, ki je tudi aktualna. To privlači, pričuje. »Če želimo posvečene, duhovnike, moramo pričevati, da smo srečni. In da smo na koncu življenja srečni. Pričevanje sreče tudi v našem načinu življenja. Nekateri duhovniki in posvečeni živijo kot pogani. To ljudi odbija.«

Zato je potrebno pastoralno in misijonarsko spreobrnjenje. Mladi si danes želijo videti velik apostolski žar, ljudi, ki ne živijo zase, ampak za druge in dajejo življenje.

Navedel je primer, ko so redovnice vsaka v svoji sobi imele televizijo, kjer so popoldne gledale telenovele: to je duhovna posvetnost. S takšnimi obnašanji sami povzročamo krize poklicev. Mladi pa zahtevajo pričevanje pristnosti, skladnosti s karizmo.

Bog bo poklice dal. Vendar če si vedno zasedena, nimaš nikoli časa za mlade, saj so včasih nadležni, se to ne bo zgodilo. Če ti nimaš časa, bodo mladi poiskali druge, ki jim bodo prisluhnili.

Potem pa jih povabili k misijonskemu delovanju: na primer da greste za štiri dni nekaj skupaj delati, prepleskati kakšen dom. in v tem času jim bo Gospod spregovoril. Pričevanje je ključno.

Mlada oseba najprej pomisli: Rada bi bila kot tista, ali pa: nikoli ne bi hotela biti kot tista – to je proti pričevanje.

Pričuje se brez besed, ampak z dejanji ljubezni, je še zatrdil papež Frančišek.