»Fake« datumi
Komentarji | 28.04.2017, 20:46 Marta Jerebič
Ure, minute in datumi so v življenju pomemben podatek, ki ob pravi razvrstitvi spregovorijo o razumnem poteku dogodkov. Zato se tudi policija, sodišče in zgodovina pri svojem raziskovalnem delu trudijo pretekle dogodke najprej rekonstruirati v točno časovno razpredelnico, šele nato lahko oblikujejo verodostojne zaključke.
April in maj sta v naši sedanjosti in preteklosti dva meseca, ko se je oblast in z njo zlizana zgodovina odločila, da lahko omenjene podatke mirno prilagaja svojim potrebam in koristim in tako spreminja potek in interpretacijo dogodkov. V mislih imam več primerov očitnih namernih nedoslednosti, ki so za nekaj časa preokrenile tok zgodovine ali povzročile krivice in osebne nesreče. Prav na osebni ravni je seveda aktualnih nekaj zadev na sodišču, ki bo moralo še naprej dokazovati svoj prav, potem ko je tako neprofesionalno pohodilo dneve, ure in minute. Veliko je v zadnjih letih razprave tudi o datumih, ki jih je prejšnja oblast nasilno uzakonila kot praznike, pa se v resnici tedaj v preteklosti ni dogajalo nič. V oči bodeta 27. april in 9. maj, katerih uradna razlaga vsebine je čista laž. 27. april 1941, kasneje razglašen za praznik, je dan brez pomembnega dogodka. Res pa se je dan prej dogodil v Vidmarjevi vili sestanek brez zapisnika, na katerem so se levičarji, okuženi z boljševizmom, dogovorili za podporo protiimperialistični fronti in paktu Stalin- Hitler. Naslednji primer je 9 . maj 1945. Novi, rdeči režim, ki je z mnogimi medvojnimi manipulacijami že utrdil svoje pozicije, je tedaj uprizoril osvoboditev Ljubljane, čeprav celo Muzej novejše zgodovine ponuja dokumente, po katerih je jasno, da so partizanske čete vkorakale v Ljubljano 8. maja, ki so jo tedaj Nemci že brez boja zapustili. Čutim se ogoljufana, ker mi v moji mladosti šolska zgodovina ni nič od teh resničnih podatkov posredovala in nas je mnoga desetletja pustila v nevednosti. »Fake« datumi, podatki in novice, ki se nato leta in leta ponavljajo, imajo v zavesti naroda seveda nepopravljive posledice.
Kako težko se znebimo zavedno ali nezavedno povzročenih napak, mi dokazuje tudi tale sicer neškodljiv primer, ki pa lepo razloži, kako trdovraten je model mišljenja, ki se enkrat zabetonira v naši glavi. Poklicna glasbenica sem pred mnogimi leti igrala eno partitur slavnega romantičnega skladatelja Marie von Webra. Prva izdaja omenjenega dela je bila tiskana za časa njegovega življenja, torej v 19. stoletju. In takrat je bila na enem mestu pomotoma natisnjena manjša napaka. Zanimivo, prepričana sem , da je okoli tega vedno znova potekala debata med interpreti, ali je prav, kot je napisano. In vendar se v vseh naslednjih tiskanih izdajah taista napaka ponavlja do današnjih dni.
In kaj se dogaja z našimi fake datumi? Debatiramo, ponavljamo, argumentiramo, dokazujemo, uradno pa še kar naprej ponavljamo iste izmišljene zgodbe in praznujemo vsebinsko prazne dni.
Bliža se čas pohodov okoli žice, ki je med italijansko okupacijo od februarja 1942 obkrožala Ljubljano. Spet bodo množično na sprehodu otroci iz vrtcev, šol, nato cele družine. Če bo lepo vreme, bo v smislu rekreacije to prav prijeten izlet. In kaj bodo obiskovalcem povedali, kašne parole jih bodo spremljale na poti? Treba bo nekaj previdnosti, saj so sicer maloštevilni zgodovinarji že priznali nekatera zamolčana dejstva in zgodbi spremenili pomen. Z možem sva se pred mesecem dni v lepem nedeljskem popoldnevu podala na sprehod po zares prijetno urejenem Zelenem obroču. Ljubljančani so ga kot kaže vzeli za svojega, saj celo sami osebno financirajo nakup novih dreves in zato dobe v spomin lično tablico z napisom svojega imena. Sva pa ob poti srečala še drugačne pomnike, nekakšne granitne obeliske z imenom podjetij, ki so v preteklosti »darovali« sredstva za ureditev te poti. Seveda sva prebrala njihova imena in ne boste verjeli, na severnem delu poti so večinoma omenjena podjetja, ki so propadla ali jih več ni. Prav ta obeležja pokojnih firm so znak neuspešnosti in koruptivnosti prejšnjega sistema, Zelena pot pa je tako nekakšno pokopališče propadlega gospodarskega sistema. V prihodnosti bodo granitni nagrobniki ostali priče socialistične ekonomije in njenih opevanih menedžerjev, ki so jim mnogim na prsi pripenjali odlikovanja za zasluge pri uspešnem vodenju. Da, ljudstvu je bilo treba ponuditi idole, zavržene in prepovedane vrednote pa nadomestiti z novo mitologijo, novimi zgodbami. Četudi lažnimi.
Mladi nočejo nič več slišati o zgodovinskih bajkah in razlogih, zakaj je nastal obroč okoli prestolnice. Ne vznemiri celo podatek, da so žica in vse kontrole na njej delovali po vojni še do 26. maja 1945, ko jo je teatralno ukinil ljubljeni maršal, ki je tedaj obiskal Ljubljano. Pravijo, da je bila prestolnica pod Italijani koncentracijsko taborišče, a kaj je bila od 9. do 26. maja? Partizansko koncentracijsko taborišče? Zgodovina se je dandanes prelevila v šport in turizem, v druženje in žur. Zato celo v uradnih opisih poti piše, da nekatere politične sile predlagajo na mesto poimenovanja »Pot spominov in tovarištva« novo sodobnejše ime »Zeleni obroč«, saj ima ta naziv manjšo zgodovinsko konotacijo. Zdi se, da je to izhod v sili, kako se počasi brez blasfemije izogniti razkritju o veliki laži, ki je bila potrebna za utrjevanje oblasti. A gledati stran od resnice je strahopetno. Šele ko se z njo soočimo, lahko gradimo spravo in sožitje ter presežemo razklanost.
Pot ob žici bo ostala, ostali bodo tudi grenki spomini na italijansko okupacijo. Tisti , ki spoštujejo resnico se bodo lahko seznanjali o celoviti zgodovini v letih 41-45 in to po zaslugi zgodovinarjev in še živih prič, ki ne molčijo in imajo pogum priznati, da so bili tudi oni indoktrinirani, zavedeni in prestrašeni. Za mnoge pa bo danes to ostal kraj druženja, športa, sprostitve, kulinarike. Življenje mlade generacije je vse napornejše, zato rekreacija postaja pomembnejša, kot brskanje po preteklosti. In to nam Žica, ki je vse bolj športni park, omogoča. Pa nikar mi ne zamerite kančka ironije.
