Katoliška cerkev in EU: približevanje ali oddaljevanje?
| 19.04.2017, 13:34
V letu 2015 je izšla knjiga “The European Union and the Catholic Church” (Kratochvil P., Doležal T., Palgrave MacMillan) v kateri avtorja razmišljata, kako je raziskovanje religije v mednarodnih odnosih razmeroma mlada veja znanosti, pa še ta je v nevarnosti, da bi se omejila le na islam. Pozornost, ki jo vzbuja islamski terorizem, in posledično tudi znanstvena pozornost fenomenu islama v mednarodnih odnosih poleg tega umetno povečuje pomen islama, medtem ko ostaja precej zanemarjeno preučevanja rasti krščanstva v Aziji in Latinski Ameriki, bodisi protestantskih vej ali katolištva, in njunih pomenov za mednarodne odnose.
Ta poudarjena pozornost islamu bi po mnenju avtorjev lahko vodila tudi do prenašanja ugotovitev o političnemu islamu na religijo oz. religije na splošno ter na uveljavljanje (novega orientalističnega) stereotipa o razvitih sekularnih državah na eni strani ter nerazvitih ljudstvih na drugi strani, ki nimajo druge tolažbe kot zatekanja v religijo. Knjiga temu ugovarja in meni, da je prav v religiji moč iskati sredstvo legitimizacije političnih skupnosti pozne moderne ter da lahko prav religije, s svojim poudarkom na solidarnosti, prispevajo k reševanju konfliktov sodobne atomizirane družbe.
Kar se tiče Evropske unije knjiga opozarja, da je Sveti sedež prek svojega nuncija v Belgiji že od sedemdesetih let spremljal razvoj tedanje Evropske skupnosti, da pa je do samostojne nunciature prišlo šele leta 1996, do postavitve prvega vodje delegacije Evropske komisije pri Svetem sedežu (“veleposlaništva EU”) pa šele leta 2006.
Avtorja pišeta o tem, da je vse do Lizbonske pogodbe besedišče dokumentov EU le redko vsebovalo izraze kot je npr. vera, še manj krščanstvo in katoliška Cerkev, pogosto pa so dokumenti govorili o sekularizmu. Podobno ugotavljata, da tudi cerkveni dokumenti ali npr. izjave Komisije evropskih škofovskih konferenc razodevajo določeno previdnost in skoraj nikoli ne zavračajo sekularizma, pač pa raje govorijo o zdravem sekularizmu, za razliko od agresivnega sekularizma, ki ga Cerkev odklanja, a v katerega Evropska unija občasno zdrsne. Podobno prikrito napetost v razumevanju pojmov češka avtorja knjige vidita tudi pri opredelitvi pravic posameznika (človekovih pravic) in pri gospodarskih vprašanjih. Največjo bližino med EU in Katoliško cerkvijo pa opažata v pogledih na nacionalno državo. Prav tu naj bi se transnacionalna narava Cerkve in prednost, ki jo cerkveni nauk daje osebi pred državo, kakor tudi razlikovanje Cerkve med narodom in nacijo, združili v močno podporo ambicijam evropskega povezovanja kot nad-nacionalne tvorbe. Evropska unija je, pišeta avtorja, videna kot posledica kulturnega vpliva Cerkve, pri čemer je Evropa definirana kot celina, ki je bila – tudi zahvaljujoč se povezovalni moči Cerkve – sposobna integrirati različna ljudstva in kulture.
Iz analize vrste dokumentov EU avtorja razbirata – kot že rečeno – izogibanje omembi Cerkve, vendar hkrati tudi močno zaslombo preganjanim kristjanom po svetu (četudi je treba dodati, da je glede tega bilo v zadnjem času precej razprave), pri čemer pa skrb zanje ne temelji na krščanskih koreninah EU, pač pa na načelih sekularizma in svobode veroizpovedi.
Med EU in Cerkvijo so seveda ogromne razlike: Cerkev ne brez napora in določenih težav spremlja Unijo kot izraz sodobne sekularnosti (ne sprejema antropocentričnega individualizma), toda po drugi strani EU prav v tem času išče neke vrste duhovno legitimizacijo svojega obstoja. V tem dialogu med Cerkvijo in EU prihaja do “prevajanja” argumentov, pravita avtorja: Cerkev izvaja svoj družbeni nauk iz transcedentalnih virov in ga “prevaja” v jezik, razumljiv za odločevalce v EU, pri čemer pa tvega, da se zabriše (teološka, transcedentalna) izvirnost njenega prispevka. Po drugi strani, v kolikor se ne odloči za takšno “prevajanje” in bolj poudari teološke temelje družbenega nauka, pa tvega nesprejetje svojega sporočila v (sekularnih) EU krogih.
EU takšnega prevajanja ne uporablja, opažata avtorja. Po Lizbonski pogodbi je sicer EU intenzivirala dialog s katoliško Cerkvijo, vendar izrecno verski izrazi, omemba krščanske dediščine ali celo Boga ostajajo za EU tabu. Avtorja se sprašujeta, do katere točke bo Cerkev pristajala na takšno asimetrijo v dialogu ter do kdaj bo katoliška Cerkev še podpirala razvoj Evropske unije, zlasti zaradi naraščajočih razlik v pogledih na nekatera etična vprašanja. Sprašujeta se tudi, ali bo Unija pri Delorsovem iskanju “duše Evrope” dala prednost svoji nastajajoči, implicitni religiji (pravzaprav bi to besedo morali postaviti v narekovaje), ali pa se bo v večji meri kot doslej oprla na tradicijo krščanskih Cerkva, vključno z največjo, katoliško. V odgovoru sta skeptična: ocenjujeta, da je “civilna religija” Unije – kljub sedanji krizi legitimnosti EU – že preveč zakoreninjena, da bi se Unija odločila za to drugo pot.
Ali pa je čas (knjiga je izšla leta 2015) vendarle morda naredil svoje?
Vir: Časnik.si
