Berta Golob je prejela nagrado Nadje Maganja
Naj nam ne razpade naša skupna domovina
Slovenci po svetu | 28.03.2017, 12:00 Matjaž Merljak
S temi besedami je sinoči v Trstu svojo zahvalo ob prejemu letošnje nagrade Nadje Maganja Jevnikar zaključila pisateljica Berta Golob. Nagrado so letos podelili že osmič.
Nagrado podeljuje poseben odbor, ki ga sestavljajo Skupnost Sv. Egidija Furlanije-Julijske krajine, Društvo slovenskih izobražencev, Slovenska zamejska skavtska organizacija in Nadjina družina. Z njo obujajo spomin na prezgodaj preminulo Nadjo Maganja Jevnikar (Trst, 9. septembra 1951 – Repen, 8. februarja 2006) in želijo spodbujati vrednote, ki so odlikovale njeno življenje (ljubezen do raziskovanja na področjih zgodovine, znanosti in kulture, pisanje kot sredstvo za posredovanje osebne izkušnje, služba bližnjemu, ljubezen do ekumenskega in medverskega dialoga, pedagoška izkušnja, solidarnost z revnimi in potrebnimi, varstvo človekovih pravic ter trdno prepričanje, da je treba izpričevati etične vrednote ne glede na javno mnenje in trenutno vodilne ideologije).
Nagrajenka, pisateljica Berta Golob, je najprej dejala, da so ji Tržaški, Primorski Slovenci vedno v srcu. Nato se je spomnila svojih obiskov na tržaških šolah: "Je bilo lepo druženje z učitelji in otroki v zvezi s tako imenovano bralno značko."
Rojakom je zaželela, da bi ohranjali slovenščino, svoj materni jezik in ga bodo govorili tudi naslednji rodovi, ter zaključila: "Naj nam ne razpade naš osebni dom in naj nam ne razpade naša skupna domovina."
Nagrajenka je prejela posebno skulpturo, ki jo je oblikovala kiparka Zalka Arnšek. Berto Golob je prireditvi predstavila Manica Ferenc iz katoliškega tednika Družina, v imenu Skupnosti svetega Egidija je spregovoria Federica Marchi, v kulturnem delu programa, ki ga je povezoval Sergij Pahor, sta nastopili sopranistka Nadja Tavčar ob spremljavi pianistke Alenke Cerkovec in harfistka Tadeja Kralj.
Kljub težkemu otroštvu je uspešno maturirala na kranjski gimnaziji in se vpisala na Filozofsko fakulteto v Ljubljani, kjer je leta 1957 diplomirala iz slovenščine in srbohrvaščine. Takoj je začela s pedagoškim delom na Gorenjskem, kjer je petnajst let poučevala slovenski jezik. Med letoma 1971 in 1975 je vodila pionirski oddelek v Osrednji knjižnici Kranj, od leta 1971 do 1977 pa je honorarno predavala kulturo ustnega in pisnega izražanja na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Osem let je bila lektorica dnevnoinformativnega programa na Radiu Slovenija. Med letoma 1973 in 1979 je delovala kot urednica didaktike slovenskega jezika in književnosti v reviji Jezik in slovstvo. V letih pred upokojitvijo je opravljala delo pedagoške svetovalke v kranjski enoti Zavoda RS za šolstvo. Od leta 1991 naprej poučuje verouk v župniji Sv. Modesta v Kranju.
Berta Golob je bila aktivna tudi na mnogih drugih področjih: bila je mentorica bralne značke, pisala je članke v revijah in časopisih, sodelovala je pri oblikovanju osnovnošolskih beril in jezikovnih priročnikov. Otrokom je v knjigah Žive besede (1982), Sporočanje v Ptičjem logu (1984), Igrarije - besedne čarovnije (1988), Jezikovni vozli (1990), Dežela Slovničarija (1992), Slovnica, odčarana čarovnica (1995) ter Vejica, nagajiva smejica (1998) na igriv način posredovala jezikovno znanje. Jezikovne slikanice so prvo tovrstno obsežno jezikovno gradivo na Slovenskem. Za delo Žive besede je leta 1982 prejela tudi Levstikovo nagrado. V strokovnih revijah in glasilih (Jezik in slovstvo, Sodobna pedagogika, Mentor, Vzgoja in izobraževanje idr.) je objavljala članke s področja didaktike slovenskega jezika in didaktike slovenske književnosti.
Ob bogatem pedagoškem delu je Berta Golob tudi vedno našla čas za pisanje. Otrokom in mladostnikom so namenjena dela: Sovražim vas (1976), Drobne zgodbe (1980), Šolske razglednice (1990) , Skrinja iz babičine bale (1983), Kako visoko je nebo (1990), Bela žena, divji mož (1997) in Zrna dedove modrosti (2000).
Portrete slovenskih pisateljev in intervjuje s pisatelji je zbrala v knjigah Znani obrazi (1980), Srce ustvarja, roka piše (1983) in Do zvezd in nazaj (1995). Prispevke Berte Golob je mogoče najti tudi v mnogih revijah in časnikih, npr. Otrok in družina, Delo, Ognjišče, Družina, Gorenjski glas, Naša žena, Božje iskrice ter tudi v tržaškem Galebu in goriškem Pastirčku. Kot globoko verna pedagoginja je otrokom v svojih delih znala na žlahten način vseskozi posredovati temeljne verske in človeške vrednote.
Napisala je tudi številne knjige z versko tematiko, med njimi pet zbirk poezij: Med nama, Gospod (1992), Senca svetlobe (1999), Z Gospodom na križevem potu (2000), Vse to se je zgodilo (2009), Srce, ki ljubi vse ljudi (2011).
Skupaj s Francetom Žagarjem je podpisla scenarije za televizijske oddaje Zdaj pa po slovensko. Prispevala je dvainsedemdeset scenarijev za TV oddajo Radovedni Taček ter nekaj besedil za otroško televizijsko oddajo Iz popotne torbe. Sodelovala je pri radijski oddaji Duhovna misel ter pri televizijski seriji Ozare. Napisala je tudi dramo Pri nas je veselo (2001).
Poleg Levstikove nagrade je za svoje delo prejela še Trubarjevo plaketo Zveze kulturnih organizacij Slovenije za prizadevanje na področju literarnega dela z mladino, Prešernovo nagrado Gorenjske za krepitev bralne kulture, Žagarjevo nagrado za pedagoško, didaktično, strokovno in mentorsko publicistično delo ter leta 2010 Slomškovo priznanje.
V spomin na gospo Nadjo Maganjo Jevnikar (Trst, 9. septembra 1951 – Repen, 8. februarja 2006) in v želji, da bi vzpodbudili smisel za vrednote, ki so odlikovale njeno življenje, so Skupnost Sv.Egidija Furlanije-Julijske krajine, Društvo slovenskih izobražencev, Slovenska zamejska skavtska organizacija in Nadjina družina ustanovili Nagrado Nadja Maganja, ki jo podeljuje poseben odbor.
Gre za priznanje ženski ali skupini žensk, katerih življenje odlikujejo izkušnja vere ter ena ali več vrednot, ki so odlikovale tudi življenje in delo Nadje Maganje - ljubezen do raziskovanja na področjih zgodovine, znanosti in kulture, pisanje kot sredstvo za posredovanje osebne izkušnje, služba bližnjemu, ljubezen do ekumenskega in medverskega dialoga, pedagoška izkušnja, solidarnost z revnimi in potrebnimi, varstvo človekovih pravic ter trdno prepričanje, da je treba izpričevati etične vrednote ne glede na javno mnenje in trenutno vodilne ideologije.
