Ko mora znanost zatajiti samo sebe
| 29.03.2017, 14:00
V naši kulturi je močno vtisnjeno v zavest mnogih ljudi, da se težave rešujejo z medicinsko pomočjo. Če ima nekdo glavobol, lahko vzame tableto. Prav tako, če ima depresijo. Če nekdo ni zadovoljen s svojim zunanjim izgledom, gre lahko na operacijo. Z tabletami in operacijami rešujemo tudi primere, ko nekdo ni pripravljen postati mama ali oče.
Nekoč je bila medicina v službi zdravja. In zdravje se je definiralo kot odsotnost bolezni. Nosečnost ni bolezen a za nekatere ljudi lahko v določeni situaciji predstavlja težavo. Da je medicina lahko svoje storitve bolje definirala se ne govori več o njej, da je tista, ki skrbi le za zdravje temveč za “človekovo dobrobiti” (wellness). Z izgovorom, da dela za “dobrobit” človeka nam ponuja dostop do “zanesljive” kontracepcije in “varnega” splava. Strahan (2002) razlaga spremembo v medicini kot vpliv terapevtske kulture, kjer je bila Hipokratova zaprisega, ki je varovala prepoved splava, potisnjena na stran, zaradi dobrobiti ljudi in njihovih interesov. “V moderni družbi, so ljudje lačni trenutnih iluzij glede človekovega dobrega počutja, zdravja in psihične varnosti.”
Znanost ima na področju splava svojevrstno vlogo. Po eni strani različni medicinski in tehnični pripomočki ter farmacevtska odkritja delajo splav bolj dostopen in manj rizičen za življenje ženske. Dokler znanost služi interesom tistih, ki zagovarjajo to sporno početje, jo zagovorniki splava radi vlečejo na površje, kot protiutež tistim, ki zagovarjajo vest, nedotakljivost človeškega življenja, ali pa svoje utemeljitve povezujejo z vero.
Vendar znanost in vest, ter ugovori zoper splav, so si bližji, kakor si upajo njegovi zagovorniki priznati. Napredki znanosti in tehnologije lahko veliko pripomorejo tudi k odkrivanju resnice in novodobni posnetki nerojenega otroka lahko zbudijo vest pri nekom, ki opravlja splav ali se zanj odloča. Primer tega je zdravnik dr. Bernard Nathanson, ki je po mnogih letih ginekološke prakse, kjer je opravil več kot 75.000 splavov, prisostvoval snemanju nerojenega otroka med splavom z ultrazvokom. Posnetek in otroček, ki je je na njem premikal, ga je tako prevzel, da ni naredil nobenega splava več. S filmom Nemi krik, pa je še mnogim drugim uspel približati resnico o nerojenem otroku.
V današnjih časih znanstveniki vse bolj napredujejo v odkrivanju skrivnosti spočetja. Tsiaras je posnel odličen film, kjer je z pomočjo zelo napredne tehnike mogoče videti spočetje kot tisti res ključen trenutek, ki pomeni začetek novega življenja. Avtor besedila knjige z upodobitvami Tsiarasove knjige, Werth (2002) pravi: “Je kaj bolj čudovitega in sijajnega, kot je spočetje človekovega življenja?” Semenčica prodre v jajčece, njuni jedri se združita in postaneta eno. Postaneta nekaj novega. V nadaljevanju razvoja, ki ga filmček zelo nazorno prikazuje, lahko vidimo čudovito moč življenja: celice se delijo in iz njih se oblikujejo organi. Telo novega človeka dobiva vedno bolj prepoznavno obliko in vse potrebno za kasnejše življenje, ko bo zaživel zunaj matere. Še po rojstvu bo kar nekaj časa potreboval nego in bližino staršev, da bo lahko zakorakal v samostojno življenje, a zato v svojih otroških niti predrojstvenih dneh ni prav nič manj človek. Nikjer kasneje v nadaljnjem razvoju ni opaziti tako velike prelomne točke, ki bi lahko pomenila nov začetek, kakor je prav spočetje.
Sprememba, ki se v trenutku spočetja zgodi je na miniaturni ravni. Na ravni združitve genov, ki nosijo skrivnost življenja, kar so leta 1953 odkrili angleški znanstveniki James Watson, Francis Crick in Rosalind Franklin. (Tsiaras, 2002)
Ženske, ki se odločijo za splav ali pa jemljejo kontracepcijska sredstva, ki uničujejo spočeto življenje, se žal pogosto ne zavedajo stvari, ki se v njihovem telesu dogajajo. Znanost pogosto prikriva dejstva ženskam pod krinko, da ima pravico delati s svojim telesom kar želi. Pa lahko dela s svojim telesom kar želi, če pravzaprav sploh ne ve, kaj se v resnici v njej dogaja?
Da bi znanost lahko v resnici šla naprej in ne bi bila kontradiktorna sama sebi, da bi v resnici služila človekovi dobrobiti, zdravju in življenju, bi morali postaviti na novo prav tisti temelj, kjer se znanost sklada z vestjo. Mnogo področij znanosti se je uklonilo teorijam, ki pa vodijo človeštvo v sebični propad. Naravoslovne in tehnološke znanosti, ki odkrivajo skrivnosti življenja in delovanja organizmov – tudi človeškega, bi se ob čudenju skrivnostim, ki jih odkrivajo morale usmerjati v pomoč temu življenju – in ne uničenju. Družboslovne znanosti pa bi morale hkrati z odkrivanjem družbenih zakonitosti usmerjati ljudi k vrednotam, ki bi prispevale k boljšemu sobivanju in pomoči drug drugemu – in ne sebičnim željam in ustvarjenim potrebam posameznikov.
Vir: Časnik.si
