Darovanje organov ali tudi po smrti je še mogoče ljubiti
Slovenija
Zdravljenje s presaditvijo je v Sloveniji zelo uspešno, saj je za strokovni del dobro poskrbljeno. A izredno pomembna je tudi podpora široke javnosti pri darovanju organov. V Sloveniji načelno obstaja, a to ni dovolj, saj se soočamo z nesorazmerjem med bolniki, ki potrebujejo zdravljenje s presaditvijo, in razpoložljivimi organi. V samem registru darovalcev organov je manj kot odstotek prebivalcev, konec lanskega leta je to pomenilo nekaj več kot 5.300 ljudi. Razlog za to je strah pred neznanim.
Zagotavljanje zadostnega števila razpoložljivih organov za presaditev predstavlja nenehen izziv za zdravstvene sisteme povsod po svetu, Slovenija tako ni izjema, saj se vseskozi soočamo s pomanjkanjem organov in posledično zmanjšanimi možnostmi reševanja življenj. Število bolnih, ki čakajo na presaditev, vztrajno narašča, darovalcev tako za časa življenja kot po smrti je premalo. "Da imamo tako malo vpisanih darovalcev, bi lahko pomenilo marsikaj, ampak mi smo vendarle bolj veseli drugih podatkov. Ko vprašamo ljudi, ali podpirajo darovanje, ali so za darovanje, ne da bi jih s tem povpraševali po tem, ali so že opredeljeni, dobimo v 70 odstotkih podporni odgovor. To je za nas zelo pomembno. Ali se opredelimo ali ne, je namreč uvodni korak," je za naš radio povedala direktorica zavoda Slovenija transplant Danica Avsec.
Da je darovanje organov izraz solidarnosti in dejanje ljubezni, saj gre za konkretno pomoč bližnjemu v stiski, meni Katoliška Cerkev. "Znotraj Katoliške Cerkve velja, da je darovanje organov pozitivno, da se pravzaprav sklada z življenjsko držo Jezusa Kristusa, ki pravi, da nima nihče večje ljubezni kot tisti, ki da življenje za svoje prijatelje. Tudi Jezus je dal življenje za vse nas in v tem smislu vsak, ki daruje organe oziroma to spodbuja, je dejansko vpet v to zelo visoko etično raven," je pojasnil generalni tajnik Slovenske škofovske konference in moralni teolog pater Tadej Strehovec.
Predpogoj za zdravljenje s presaditvijo je informiranje, a to po besedah Avsecove ni preprosta naloga. Kot je dodala, so zelo dobri ambasadorji bolniki, ki so bili zdravljeni na tak način. "20 let že živim z novim srcem in 2. februar je moj drugi rojstni dan, s to razliko, da sem se takrat rodila z zavedanjem, kaj sem imela in da imam še eno priložnost. Resnično je pomenil nov začetek," nam je zaupala Vera Prijatelj, ki je zaradi dolgoletnega jemanja zdravil po operaciji leta 1997 potrebovala tudi novo ledvico. Kot je dodala, je imela obrakrat veliko srečo. Svojo zgodbo je z nami delila tudi sestra Lidija Pukšič, ki je sredi februarju leta 2005 dobila nova jetra. Poudarila je, da je takrat okusila Božjo dobroto in velik dar. "Po smrti ne bom potrebovala ničesar več. Če lahko nekomu omogočim, da živi naprej, ali ni to vse, kar lahko dam," se je glasil njen odgovor na vprašanje, kako v luči svoje izkušnje gleda na darovanje organov. Verjame, da je tudi po smrti še mogoče ljubiti.
