Jure Levart
Kdo si, človek?
Slovenija | 24.02.2017, 14:41 mag. Jure Levart
Novice iz sojenja zdravniku Radanu me vedno znova vznemirijo. Tako je bilo tudi na začetku tega tedna, ko je tožilstvo odstopilo od pregona v primeri smrti dveh pacientov. Ne vznemirjam se toliko zaradi bizarnosti primera in čudnih okoliščin, ki nam jih na spektakularen način, skoraj že v stilu Sherlocka Holmesa, predstavljajo vpleteni v primer. Izjemoma se ob tem tudi ne razjezim na abotnosti slovenskega zdravstvenega sistema, za katerega že težko rečemo, da je sploh sistem z jasnimi prioritetami in takim načinom delovanja, da je v službi ljudi, ki ga plačujemo in ne v službi elit.
Ne, usodnejša vprašanja ob pričujočem primeru, so povezana s smrtjo nedolžnih in nebogljenih ljudi. In zdi se, da ob vseh anomalijah in zgodbah okrog »primera Radan« na to pozabljamo. Velika etična vprašanja, povezana z evtanazijo se ob tem odpirajo. Vprašanja človekovega dostojanstva in človeške osebe. Filozofske, etične in duhovne dileme, ki jih lahko strnemo v vprašanje: Kdo si, človek? Od odgovora na to vprašanje je odvisno marsikaj, tudi naš odnos do svojega in življenja drugega. Ta odgovor postane ključen ob dveh epohalnih dogodkih človekovega življenja: spočetju in smrti. Kdo torej si, sem? Skupek naključnih celic, združenih v celoto, za katere je ob spočetju obstajala velika verjetnost, da se bo iz njih razvil človek? Vegitat na intenzivni negi, priklopljen na medicinske aparate, ki čaka, da se ga nekdo usmili? Ali pa sem vedno in povsod, ne glede na okoliščine in stanje oseba in s tem nosilec dostojanstva in avtonomnosti. Človek je vedno subjekt in nikoli objekt. Posebej še v trenutku, ko je popolnoma odvisen od zdravnika ali od drugega, je oseba in nikoli predmet zdravljenja. Kako usoden je torej naš odgovor na vprašanje, kdo je za nas človek? To še zdaleč ni zgolj tehnično ali pravno vprašanje, je predvsem etično in tudi duhovno vprašanje. In splav in evtanazija sta v tem kontekstu dva pola iste zgodbe.
Tisti, ki na splav gleda zgolj kot na tehnični postopek ali pravico, se bo seveda z lahkoto strinjal z evtanazijo in obratno. V vsakem primeru pa povozi dostojanstvo šibkega in nebogljenega. Povedano drugače, strinja se z ubojem. Kristjan seveda na to ne sme in ne more nikoli pristati. Pa ne zato, ker tako pravi papež ali »starokopitna« Cerkev, ki ne razume modernega časa in je obtičala nekje v srednjem veku. Ampak zato, ker je vsak človek ne glede na okoliščine absolutna vrednota, že samo zato, ker je človek. Njegova vrednost torej ni odvisna od stanja v katerem je, pa četudi tik po spočetju ali pa v zadnji minuti življenja … Vedno in povsod je oseba s svojim dostojanstvom, ki ima popolnoma enake pravice kot ostali.
Stavim, da bo vprašanje evtanazije kmalu tudi v Sloveniji postalo politično vprašanje, kot je vsake toliko časa vprašanje o splavu. Mogoče že ob naslednjih volitvah. Ko se bo to zgodilo bodo takšna razmišljanja, žal v ozadju. Oziroma bodo nepomembna. V ospredje bo ponovno stopila ideologija, ki nam bo, skušala sicer na »strokoven« način dopovedati, da smo zastareli tradicionalisti, ki smo že zdavnaj zgubili stik z realnostjo in da naj že enkrat gremo v korak s časom. Spremenil se bo celo pojem, terminologija. Prenehali bomo govoriti o umoru, ampak bolj o pomoči pri umiranju, pacientovi volji, o smrti iz usmiljenja in podobo. Bodimo jasni: uboj je uboj. Zato prste vstran, pamet v roke, srce na mesto, pa bo.
Veliki, žal že pokojni akademik, Jože Trontelj je nekoč izjavil: »Smrt ni zdravnikov poraz, je del zdravljenja.« Povedano drugače, smrt, trpljenje, bolečina … so del življenja. Smrt je neločljivo povezana s spočetjem, rojstvom in življenjem. Je naša realnost, hvala Bogu pa ne naša prihodnost. Zato pustimo da pride ob času, ki ga ne določamo sami, ne zase, ne za druge.
