Migracij ne moremo preprečiti, a lahko preprečimo njihovo zlorabo

Komentarji | 10.02.2017, 14:42

Državni zbor je po težki razpravi le sprejel novelo zakona o tujcih, s katero vlada v primeru zaostrenih migracijskih razmer uzakonja možnost aktivacije posebnih ukrepov in omejuje vstop tujim državljanom na ozemlje Republike Slovenije. Zakon daje pravno podlago za izvajanje posebnih policijskih pooblastil v primeru, če naša država zaradi množičnega prihoda migrantov ne bi mogla več izvajati zakona o mednarodni zaščiti ter bi bila lahko ogrožena javni mir in notranja varnost. Namen zakona torej je, da se preprečijo izredne razmere in hkrati tudi možnost, da bi Slovenija postala žep za begunce. Vendar pa je novela v številnih točkah na meji z določenimi mednarodnimi standardi in bo zato o njeni usodi zelo verjetno odločala ustavna presoja. Z novelo namreč policija pridobiva pooblastila, ki v normalnem sistemu pripadajo sodni veji oblasti.

Zanimivo je, da to sproža takšne pomisleke prav pri nas, kjer dejansko policist, ko oglobi državljana zaradi prometnega prekrška, že predstavlja prvostopenjski sodni organ. A v tem primeru pa takšna pooblastila ne sprožajo zaskrbljenosti javnega sistema, saj smo očitno iz polpretekle zgodovine navajeni na dejstvo, da je oblast »policijsko naravnana«. Ob vsem tem pa je potrebno opozoriti, da bi povprečnega tujega študenta prvega letnika pravne fakultete - seveda brez dovolj poglobljenega znanja, da bi se ukvarjal s podrobnostmi našega represivnega sistema - pri prebiranju novele zakona zmotilo nekaj popolnoma drugega. Če je nadzor meja, upravljanje policije in vodenje države del vsakodnevnih odgovornosti izvršilne veje oblasti, pa je predvideno nujno odobritev aktivacije posebnih ukrepov s strani državnega zbora težko interpretirati drugače kot prenos (politične) odgovornosti. S tem zakonodajna veja oblasti na podlagi normalnega zakona postaja izvršilna. Takšna možnost, pravno gledano, je zagotovo posebnost svetovne razsežnosti. Vendar bo o vsem tem zelo verjetno v kratkem odločalo ustavno sodišče. Zakon je v resnici - bolj kot pravni akt - zanimiv kot politično sporočilo.

Novela zakona o tujcih izhaja iz izkušenj, ki jih je Slovenija nabrala v času migracijske krize, ki je v drugi polovici leta 2015 in na začetku leta 2016 destabilizirala balkansko regijo. Takrat, kot tudi po finančni krizi iz začetka desetletja, smo se naučili, da Evropska unija nima skupnega pristopa do pomembnih vprašanj in da so države članice medsebojno močno razklane. Naučili smo se tudi (ponovno v zgodovini), da smo premajhni, da bi lahko sami kaj spremenili ter da se ne moremo zanesti na nemško politiko. Če je bilo leta 2015 sporočilo Angele Merkel o odprtih vratih za begunce eden glavnih razlogov za velik val migrantov preko balkanske poti, potem želi biti naša novela omejeno, a vendarle izredno pomembno sporočilo trgovcem belega blaga, da Slovenija na mejah – potem ko ji je sledila že pri postavitvi žične ograje – lahko ukrepa enako konzervativno kot Madžarska. Otežen prehod madžarske in slovenske meje pomeni, da na tem delu celine ne sme nihče več računati na možnosti destabilizacije Evrope in trgovanja z ljudmi. Istočasno je novela zakona tudi sporočilo usmerjeno k evropskim partnericam. Državni zbor in vlada poudarjata nezadovoljstvo do skupne politike Evropske unije na področju azilne politike in sprejemanja migrantov. Potem ko so se Italija, Grčija in Španija že dolga leta same soočale z migracijskimi pritiski na Sredozemskem morju, potem ko se vsa ta leta severne države unije niso počutile ogrožene, potem ko je Bruselj vsa finančna in družbena bremena prenesel na prestolnice južnega pasu ter potem ko se je Nemčija s svojim samomorilskim pristopom želela izkazati kot »moralna sila« željna večjega političnega vpliva – na račun manjših članic - v Severni Afriki in na Bližnjem Vzhodu, je sprejemanje ostrejše zakonodaje na področju varnosti edini način za države kot je Slovenija, da nekateri politični voditelji Evropske unije razumejo potrebo po resnejšem razmisleku o skupnem sodelovanju oz. delitvi bremen. Nobenemu prosilcu, ki ima za to pravico, se ne sme odreči azila. Nobenemu migrantu, ki spoštuje zakonodajo, se ne sme vzeti priložnosti, da si ustvari boljše življenje. Vendar pa se tudi ne sme nobeni državi ali kriminalni organizaciji, ki služi na trgovanju z ljudmi in s tem tudi načrtuje strukturno destabilizacijo naših skupnosti, ponuditi vnaprejšnje možnosti za uspeh. Države so dolžne, da zavarujejo lastno suverenost in stabilnost. Z ukrepi, kot je novela zakona o tujcih, skušajo preprečiti izredne razmere. Krščanska dolžnost je, da se sprejme tiste, ki potrebujejo pomoč ali trpijo. Še bolj krščansko pa je preprečiti, da bi trpeli. Kriminalna združenja na podlagi iluzij o naših odprtih mejah podajo ljudi na dolga, nehumana potovanja zgolj zato, da bi sama sebe financirala ter spremenila družbeno sestavo določenih, nam oddaljenih krajev.

Približno 35 % dohodkov ISIS-a je v letih 2015 in 2016 izviralo iz upravljanja z ilegalnimi migracijami in ugrabitvami. V kolikor bo naša novela zakona – takšna, kot jo je sprejel državni zbor, ali takšna, kot jo bo preoblikovalo ustavno sodišče – vsaj delno pripomogla k temu, da delno oslabimo terorizem, potem lahko tudi rečemo, da smo pozitivno prispevali k boljšemu jutri mednarodnega sistema. Papež Frančišek je bil med prvimi, ki so jasno povedali, da se v svetu bije tretja svetovna vojna, katere posebnost je, da je razdeljena na poglavja. Temu strokovnjaki pravijo hibridna vojna oz. vojna, ki se izvaja z najrazličnejšimi sredstvi. Kontroliranje migracijskih tokov je sestavni del III. svetovne vojne. Migracij ne moremo preprečiti, ker so del človeške zgodovine, lahko pa preprečimo njihovo zlorabo.