Kardinal Bassetti o stališču Cerkve do migrantov

Cerkev po svetu | 05.01.2017, 07:43 Marta Jerebič

Vatikanski dnevnik L'Osservatore Romano je objavil članek kardinala Gualtiera Bassettija o stališču Cerkve do migrantov. Po njegovih besedah se je v zadnjih letih razširil strah v odnosu do tujca. Na prvi pogled predstavlja zlahka razumljiv in morda celo opravičljiv psihološki odziv, ki pa se ga nikakor ne sme spodbujati, je zapisal kardinal.

Ksenofobijo in hrupno željo, da bi gradili zidove ločevanja med narodi, opredeljuje kot bojevit antihumanizem. Čeprav so ti pojavi dobili določeno soglasje tudi v katoliškem javnem mnenju, je nedvoumno, da predstavljajo zavračanje tradicionalnega nauka Cerkve o dostojanstvu človeške osebe in popolno nasprotje tistega krščanskega humanizma, ki je ne le ena velikih dediščin drugega vatikanskega koncila, ampak tudi kompas za orientacijo vrednot. Kardinal Bassetti je ob tem spomnil na besede papeža Frančiška o humanizmu in Evropi.

Načela krščanskega humanizma so utemeljena na človekovem dostojanstvu

Načela krščanskega humanizma niso nekakšen antropocentričen in posveten odklon, kakor je na koncu drugega vatikanskega koncila pojasnil Pavel VI. Utemeljena so na človekovem dostojanstvu vsakega moškega in ženske, v vsakem trenutku življenja in predvsem v vsaki okoliščini bivanja. Začenši s tistimi, ki so zaznamovane z najbolj bednimi in prikrajšanimi pogoji, v katerih živijo revni, migranti ali begunci. Katoliška Cerkev se je vedno posvečala temu pojavu. Bassetti izpostavlja vlogo Kongregacije za evangelizacijo narodov v drugi polovici 19. stoletja, velike osebnosti, kot sta na primer italijanska škofa Janez Marija Scalabrini in Jeremija Bonomelli, in pa ustanovitev svetovnega dneva migrantov s strani papeža Pija X. leta 1914.

Razvoj pastoralne pozornosti do migrantov

Novega in odločilnega razvoja je bila pastoralna pozornost do migrantov deležna zlasti v obdobju po drugem vatikanskem koncilu. Leta 1970 je izšel motu proprij papeža Pavla VI. Apostolicae caritatis. Dokument je bil posvečen »ljudem v gibanju«, kakor se je v tistem času opredeljevalo pojav migracij. Z njim je bila ustanovljena komisija, ki je kasneje, leta 1988, postala Papeški svet za pastoralo migrantov in potujočih, torej dikasterij, ki je nove velike spremembe, z motu proprijem Humanam progressionem sedanjega papeža, doživel ravno v zadnjih mesecih.

Ta posodobitev je izjemnega pomena iz vsaj dveh razlogov. Prvi razlog, kot nadaljuje kardinal Bassetti, zadeva ime nove cerkvene strukture, ki je dejavna od 1. januarja dalje, to je: Dikasterij za služenje celostnemu človeškemu razvoju. V tem imenu je namreč moč zaslediti veliko dediščino tistega krščanskega humanizma, ki ga je izrazil koncil in ki v človeku – takšnem kot je, ne kakršnem bi želeli, da bi bil – vidi pristno utelešenje celostnega krščanstva. Le-to je danes, preko novega branja, prilagojenega času, še vedno povsem aktualno. Drugi razlog pa je povezan z dejstvom, da se bo papež Frančišek, četudi ad tempus, začasno, beguncem posvečal v prvi osebi. Ni težko zaslutiti, da gre za zelo pomembno dejstvo, ki dodatno opozarja na ključni pastoralni pomen in središčni položaj pojava migracij v sodobnem svetu. To središčnost je sveti oče izpostavil že takoj na začetku svojega pontifikata leta 2013, z zgodovinskim obiskom na Lampedusi.

Vsaka oseba je na razpotju, kjer mora izbrati smer

Pred škandalom uboštva, katerega migranti in begunci svetu razodevajo v surovi in šokantni obliki, se vsaka oseba znajde na razpotju, kjer mora izbrati smer. Ali stopi na pot humanitas in krščanstva, kakor uči koncilska izjava Nostra aetate, ko poudarja, da obstaja ena sama skupnost, ali pa Pavel VI., ki odločno zatrjuje, da za Cerkev ni nihče tujec, nihče ni izključen in nihče ni oddaljen. Ali pa stopi na pot antihumanizma, ki ločuje med človeškimi bitji vrste A in vrste B, med tistimi, ki so nosilci pravic, in tistimi, ki so izključeni, med človekom in sužnjem, med osebo in stvarjo.