Pred sto leti se je rodil misijonar Pavel Bernik
Slovenija Tone Gorjup
Ko govorimo o slovenskih misijonarjih v Indiji, imamo pred očmi jezuite, ki so med obema vojnama ustanovili slovensko-hrvaški bengalski misijon in bili po drugi vojni sopotniki svete Matere Terezije. A v misijonih v Indiji so delovali tudi salezijanci, med je njimi Pavel Bernik, ki je Indijcem daroval kar 66 let svojega življenja. Največ moči je posvetil vzgoji semeniščnikov in bogoslovcev.
Pavel Bernik je bil rojen 11. janarja 1917 v družini Ožboltovih v Púštalu pri Škofji Loki. Od enajstih otrok so trije umrli v otroštvu, nekaj jih je vzela vojna … Pavel se je kot dijak pridružil salezijancem in leta 1935 odšel v misijone v Indijo. Tam je končal bogoslovje in bil leta 1944 posvečen v duhovnika. Zatem je bil dvajset let vzgojitelj, duhovni vodja, in profesor klasičnih jezikov v škofijskih in redovnih semeniščih. Po zgledu misijonarja Karla Mlekuša je želel delovati med napol divjimi indijskimi plemeni. Želja se mu je uresničila leta 1964, ko se je preselil v gorate predele severovzhodne indije v deželo Nágaland, kjer je ostal do smrti 17. julija 2000. Ob prihodu je tam še srečal „lovce na človeške glave“. Sodeloval je pri oblikovanju krajevne Cerkve, ki je iz dveh župnij ob njegovem prihodu prerasla v škofijo. Med njegovimi gojenci je bilo več sto duhovnikov, štirje škofje in več predstojnikov salezijanskih provinc. Z njegovim sodelovanjem so župnije na avstrijskem Koroškem začele podpirati indijske bogoslovce. Ob deseti obletnici smrti Pavla Bernika je bila misijonska nedelja v ljubljanski nadškofiji posvečna njemu. V župnišču v Škofji Loki so pripravili razstavo o njegovem misijonskem delu in predstavili zbornik “Pavel Bernik – misijonar z indijsko dušo“, ki ga je uredil njegov sobrat Tone Ciglar. Občina Škofja Loka mu je nekaj let pred tem podelila naziv častnega občana.
