Moje želje slovenskemu gospodarstvu
| 01.02.2017, 14:27
Moja osnovna želja je, da bi bilo slovensko gospodarstvo v letu 2017 uspešnejše, kot je bilo v preteklem letu. Vendar uspešnejšega gospodarjenja ne moremo doseči samo z lepimi željami, za to so potrebne spremembe in reforme. Odločitev, katere so tiste ključne spremembe, ki bodo izboljšale gospodarjenje, je treba opreti na objektivno in strokovno analizo, ki jasno izpostavi vse šibkosti in prednosti. Kot tako analizo sem izbral Global Competitiveness Report, ki ga je pripravil World Economic Forum (WEF). Iz tega poročila tudi jasno sledi, da slovensko gospodarstvo v lanskem letu ni bilo bistveno uspešnejše kot v letu 2015. Moja želja za resničen napredek slovenskega gospodarstva je, da bi odpravili njegove največje omejitve in pomanjkljivosti.
V poročilu WEF sta kot največji pomanjkljivosti Slovenije omenjeni zapravljivost države in breme državne regulative. Pri prvi smo uvrščeni na 130. in pri drugi 127. mesto med 140 državami na spisku. Ti dve uvrstitvi se v zadnjem letu nista kaj bistveno popravili. Nedvomno bi bilo treba za uspešnejše gospodarjenje ti dve pomanjkljivosti odpraviti ali vsaj bistveno omiliti. Vendar je to ob sedanji Vladi popolnoma nerealno pričakovati. To dokazujejo nedavni dogovori s sindikati javnega sektorja in nesposobnost Vlade, da uzakoni bolj tržno naravnano delovno pravno zakonodajo. S prvimi se zapravljivost države samo povečuje, z drugim pa ohranjamo togo državno regulativo, ki ni kompatibilna s tržnim gospodarstvom. Pri tem ne bi bilo treba posebej poudariti, da živimo in naše gospodarstvo deluje znotraj enotnega evropskega gospodarskega prostora. V našem vitalnem interesu sicer je, da se temu prostoru prilagajamo in smo v njem uspešni. Vendar v predvolilnem letu ali pa mogoče celo volilnem nimam prav nobenega upanja, da bi ta Vlada zmanjšala zapravljivost države in breme državne regulative, saj ju očitno še povečuje. Zato sprememb na teh dveh vitalnih področjih ne vključujem med svoje novoletne želje slovenskemu gospodarstvu. Ne želim biti nerealen in buditi upanja tam, kjer ga ni. Želim pa si, da bi bile rešitve za ti dve pomanjkljivosti prednostna naloga naslednje vlade.
Tretja pomanjkljivost, ki jo omenja poročilo WEF, je učinkovitost nadzornih svetov in uprav. V tem pogledu nas uvršča na 110. mesto med 140 državami. V tem pogledu imamo vsaj malo upanja, da se bo kljub sedanji Vladi obrnilo na bolje, čeprav so indici, da ta Vlada reformira, da se ne bi nič spremenilo. Zgled za to je zdravstvena reforma. Za izboljšanje uprav v gospodarstvu in družbenih podsistemih je potrebno zelo malo. Zato upam, da bi to zmogla tudi sedanja Vlada. Pri imenovanju uprav bi morala samo nekoliko popraviti kriterije selekcioniranja. Namesto naših in tistih, za katere oni vedo, da so najboljši, bi morala v uprave imenovati managerje, ki so se pri svojem preteklem delu najbolj dokazali, imajo torej dobre reference. Izbora najboljših pa nikakor ne bi smeli omejevati na slovenski prostor, razširiti bi ga morali vsaj na skupni, evropski gospodarski prostor. Da bi se v tem pogledu v letu, ki se začenja, kaj premaknilo v pozitivni smeri, je moja iskrena novoletna želja slovenskemu gospodarstvu. Poteze v tej smeri, bi imele poleg neposrednih izboljšav upravljanja še kolateralno korist pozitivne selekcije slovenskega managementa.
Lepo pa bi bilo, da bi Vlada ta proces pozitivne selekcije podprla še z nekaterimi ukrepi. Naj navedem samo nekatere. V vse individualne pogodbe uprav bi bilo treba vnesti klavzulo, da nedoseganje zastavljenih ciljev avtomatično vodi do krivdne razrešitve, in v vse individualne pogodbe članov nadzornih svetov, da morajo ob imenovanju uprav jasno definirati evropsko primerljive cilje na rezultatih, kot so dobiček na vloženi kapital, povečanje obsega proizvodnje in dodano vrednost na zaposlenega. Za evropsko primerljive rezultate so potrebni tudi evropsko primerljivi dejavniki oz. sodobna orodja upravljanja in (samo)ocenjevanja, po katerih uporabi smo na zadnjih mestih na lestvici konkurenčnosti. Smiselno bi bilo zato, da bi novo izbrane uprave zadolžili, da se do naše najdragocenejše dobrine, to je človeških virov, začnejo obnašati bolj tržno in bolje nagrajujejo tiste, ki so na trgu dela najbolj iskani. To akcijo bi lahko začeli v podjetjih v pretežno državni lasti in javni upravi. »Virantovemu plačnemu sistemu« bi dodali faktor od npr. 0,75 do 1,25 glede na iskanost poklica na trgu dela. S tem bi vsaj del mladih preusmerili v deficitarne poklice, omogočili gospodarsko rast in zmanjšali mladinsko brezposelnost, ki je eden od naših ključnih problemov. Prilagajanje naših že zaposlenih trgu dela bi morali nadaljevati oni sami in njihovi zaposlovalci tudi med njihovo aktivno zaposlitvijo. Za vzor so nam lahko pri nas tolikokrat kritizirane multinacionalke, npr. IBM, ki so zgledno skrbele za strokovno rast in s tem zaposljivost svojih sodelavcev. Zanemarjanje tega dejavnika nedvomno zmanjšuje konkurenčnost slovenskega gospodarstva in vodi do tega, da imamo v Sloveniji med vsemi članicami EU najmanj delovno aktivnega prebivalstva v starostni kategoriji med 55 in 65 let. Za vzdržnost pokojninske blagajne je to nujno popraviti.
Naj zaključim s trditvijo, da večjih in nadvse potrebnih reform državne regulative od te Vlade v predvolilnem ali celo volilnem letu ne moremo pričakovati. Na žalost tudi ne bolj gospodarnega odnosa do javnih financ. Zato je moja skromna želja slovenskemu gospodarstvu, da bi napredovali vsaj pri bolj strokovni selekciji uprav in s tem naredili vsaj skromen korak k večji konkurenčnosti slovenskega gospodarstva, na primer, da bi s sedaj 59. mesta, da nismo neskromni, napredovali vsaj za deset mest. Če pa tudi to za sedanjo Vlado ni mogoče, pa da bi vsaj prehiteli neposredno pred nas uvrščeni Ruando in Mehiko.
Srečno, slovensko gospodarstvo, srečno, Slovenija.
Vir: Časnik.si
