Apatičnost dobiva razsežnosti epidemije
Kmetijstvo | 10.01.2017, 14:07
V nedeljo je spet grmelo o poštenosti enih in lažeh drugih. In čeprav težko sprejemam dejstvo, da naj bi bilo potrebno še nekaj rodov, da se bomo Slovenci lahko ločili od pogubnega črno-belega slikanja in bodo tudi pri nas dobila veljavo dejstva, bo temu očitno res tako. A ta čas in število potrebnih rodov za dosego normalne družbe, se lahko precej podaljša. V najslabšem primeru celo v neskončnost.
Postali smo namreč dežela apatičnih ljudi, ki se jih uspešno obvladuje s spretno načrtovanimi zgodbami. Te velikokrat služijo sprevračanju dejstev in doseganju ciljev posameznih elit. Prav primer Dražgoš kaže, kakšno moč imajo poetične zgodbe, ki se jih v nedogled ponavlja. Zdi se, da niti dejstva, pa tudi ne pričevanja ljudi, ki so na svoji koži doživeli tragedijo, očitno niso dovolj močna, da bi sprožila realen premislek v kritični masi ljudi. Apatičnost dobršnega dela prebivalstva dobiva razsežnosti epidemije. In ta lahko postane usodna.
Poglejmo primer. Kmetje in lastniki zemljišč se že več kot dvajset let srečujejo s težavami zaradi slabega gospodarjenja z divjadjo in zvermi. Škode so zadnja leta postale tako velike, da je marsikje pridelava vrtnin in poljščin ter reja živine izjemno otežena, zaradi naraščajočih populacij zveri in vse večjega širjenja njihovega življenjskega prostora pa tudi ni tako malo vasi in zaselkov, kjer so ljudje zaskrbljeni za svojo varnost in varnost svojih otrok na poti v šolo.
Medtem ko lahko v medijih spremljamo všečne zgodbe o volkovih in medvedkih in različnih naravovarstvenih projektih v podporo sobivanju z zvermi, bogato financiranih tudi z evropskim denarjem, pa se le redko sliši druga stran zgodbe.
Kmetom, ki so se marsikje organizirali v civilne iniciative na obeh pristojnih ministrstvih sicer niso zaprli vrat, a se zdi, da so jim prisluhnili s figo v žepu. Premaknilo se ni nič in ena od teh civilnih iniciativ navaja, da niti njihovo pismo predsedniku države in predsedniku vlade ni dobilo odgovora.
Potem ko je država divjad pred leti razglasila za svojo lastnino, in gospodarjenje z njo uredila s koncesijami, ki jih podeljuje lovskim družinam, vsako omenjanje lovske pravice in zahtev, da je tudi pri nas potrebno področje lova urediti na podoben način, kot je že bilo urejeno pred II. Svetovno vojno in kot je urejeno v nam sosednjih državah, pri oblastnikih sproži rdečico in slabo voljo. In val novih medijskih zgodb o tem, kako bodo lastniki zemljišč vso divjad postrelili in zaprli dostop v svoje gozdove.
Deli in vladaj!
Deli in vladaj, je preverjen način doseganja ciljev. Tudi zato pri nas divjad spada pod pristojnost kmetijskega ministrstva, zveri pa pod pristojnost okoljskega. Skoraj dve leti je bilo potrebno, da je prišlo do decembrske nujne seje Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano na temo nevzdržnih razmer zaradi škod po divjadi. A glej ga zlomka, tako predstavnik okoljskega kot tudi državni sekretar na kmetijskem ministrstvu sta vabljenim predstavnikom kmetov, ki se dnevno srečujejo s škodami po divjadi, pripravila predavanje na temo ureditve lova pri nas.
Ureditve, ki jo vsi prizadeti še preveč dobro poznajo, je krivična in je temelj njihovih težav. Predstavnik kmetijskega ministrstva si je ob zaključku svojega traktata privoščil še podučevati kmete, kaj zganjajo galamo, ko pa statistika jasno kaže, da se prijavljene škode po divjadi zadnji dve leti zmanjšujejo.
… kar more, to mož je storiti dolžan!
In tako smo pri bistvu problema, ki je največji slovenski družbeni problem. Ljudje, ki so po taki ali drugačni poti v naši družbi zasedli vodstvene položaje, pozabljajo, da so v prvi vrsti dolžni skrbeti za dobrobit vseh državljanov. Če so uradniki na zdravstvenem ministrstvu, so dolžni skrbeti za izboljšanje zdravja vseh prebivalcev, če so uradniki na kmetijskem ministrstvu, so dolžni skrbeti za to, da bodo kmetje lahko enostavneje gospodarili in z manj truda in težav pridelali več hrane ...
A tudi decembrska nujna seja Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je jasno pokazala, kako daleč smo od teh idealov in kako močno določene elite obvladujejo prostor. Kmetje so sicer obema predstavnikoma ministrstev in prisotnim parlamentarcem natočili čistega vina, odbor je sprejel sklepe in zahteval poročanje na februarski seji, a verjemite, zgodilo se ne bo nič. Ker se ključni ljudje dobro zavedajo, da se jim ne more nič zgoditi, saj je večina prebivalcev nezainteresirana in apatična.
Apatičnost vodi v pogubo!
A apatičnost vsekakor ni sprejemljiva. Kot se je treba zavedati svojih dolžnosti, je nujno zahtevati tudi svoje pravice. In če se godi krivica, je treba zahtevati, da se čim prej odpravi,
"Na delo tedaj, ker resnobni so dnovi", še danes aktualno poziva Simon Gregorčič. Zadnji čas je, da se odrečemo apatičnosti, za katero je zbolela naša družba in se zavemo svojih dolžnosti in odgovornosti. In tako zadržanje zahtevamo tudi od tistih, ki morajo delati v skupno dobro. Sicer tvegamo, da bo prepozno in bomo končali kot skuhane žabe.
