Papež: Solze so lahko seme upanja

Cerkev po svetu | 04.01.2017, 12:24 Marta Jerebič

Če želimo dati upanje trpečemu, moramo z njim deliti bolečino, je prepričan papež Frančišek. V današnji katehezi je spregovoril o svetopisemski ženi Raheli, ki je po pripovedi v 1. Mojzesovi knjigi umrla pri porodu svojega drugega otroka. Prerok Jeremija pa jo opisuje kot živo v Rami, kjer objokuje svoje otroke, ki so na nek način mrtvi v izgnanstvu. Kot pravi, jih ni več. Zato se ne dá potolažiti. A Bog na Rahelin jok odgovarja: »Je upanje za tvojo prihodnost, otroci se vrnejo na svojo zemljo.«

Ob tragediji izgube otrok, mati težko sprejme besede in geste tolažbe, ki so vedno nezadostne, nikoli ne morejo ublažiti bolečino rane, ki ne more in niti noče biti zaceljena. Bolečina je enaka ljubezni.

»Vsaka mama ve to; in tudi danes je veliko mater, ki jočejo, ki ne pristanejo na izgubo otroka, se ne dajo potolažiti zaradi smrti, ki je ni mogoče sprejeti. Rahela predstavlja bolečino vseh mater sveta, vseh časov, in solze vsakega človeškega bitja, ki joče za nepopravljivimi izgubami."

Ta odpor Rahele, ki se ne da potolažiti, nam pove, kakšna občutljivost se zahteva od nas ob bolečini drugih.

»Če želimo govoriti o upanju obupanemu, moramo z njim deliti njegovo obupanost; če želimo obrisati solzo z obraza trpečemu, moramo jokati z njim. Samo tako so naše besede sposobne dati nekaj upanja. In če ne zmoremo takih besed, takega joka in bolečine, je boljše, da molčimo. Bolje nežnost, gesta in nič besed,« je priporočil papež in pojasnil, da Bog na jok odgovarja z obljubo in to je za Rahelo vir prave tolažbe. Iz joka se je rodilo upanje. To je težko razumeti, a je res. »Velikokrat v našem življenju solze sejejo upanje, so seme upanja.« Papež je ob koncu dejal, da ne zna odgovoriti na vprašanje: zakaj otroci trpijo. Pravi le: Poglej križ: Bog nam je dal svojega Sina, ki je trpel. Morda boš tam našel odgovor.