Maria Voce: Na novo izumiti mir!

Svet | 12.12.2016, 14:01 Marjana Debevec

Na sedežu Unesca v Parizu je sredi novembra potekalo poteka srečanje z naslovom Znova izumiti mir. Dogodek je skupaj s stalnim predstavništvom Svetega sedeža pri omenjeni organizaciji pripravilo Gibanje fokolarov. Pred 20 leti je namreč ustanoviteljica fokolarov Chiara Lubich prejela Unescovo nagrado Za vzgojo za mir.

Sedanja predsednica gibanja Maria Voce je v svojem nagovoru, ki ga je prebrala Catherine Belzung, spregovorila o tem, kaj pomeni znova izumiti mir: "Znova izumiti mir pomeni predvsem v temelju prizadevati si za dialog … pomeni uresničevati politične projekte, ki jih ne bodo pogojevali pristranski interesi; pomeni porušiti zid brezbrižnosti in neenakosti, spodbujati pravno državo, prizadevati si za varovanje Stvarstva. Znova izumiti mir pomeni ljubiti sovražnika, pomeni odpustiti, prizadevati si za spravo. Za vse to pa je po besedah Marie Voce treba vlagati v kulturo, vzgojo in izobraževanje. In nenazadnje, znova izumiti mir pomeni ljubiti domovino drugega kot svojo lastno, druge narode, etnije in kulture kot svojo lastno.

Predstavniki Gibanja fokolarov so na srečanju v Parizu predstaviti tudi projekte, ki jih po svetu izvajajo v prizadevanju za mir. Vocejeva je v nekem intervjuju dejala, da je srečevanje med kulturami in verstvi njihova vsakdanja izkušnja. Ne omejuje se na strpnost ali preprosto sprejemanje različnosti; presega celo spravo. Prizadevajo si za dejanski dialog, ki združuje ljudi kar najrazličnejših prepričanj, tudi ne-verskih prepričanj, ter jih vabi, da vstopijo v službo resničnih potreb ter skupaj odgovarjajo na izzive na družbenem, gospodarskem, kulturnem in političnem področju. Do tega dialoga prihaja na krajih, kjer je huda kriza, kot so Sirija, Irak in Srednjeafriška republika, Kongo, Nigerija in marsikje drugod. Enako velja za Sveto deželo. »Če obstaja skrajništvo nasilja, moramo odgovoriti strukturalno drugače, s skrajništvom dialoga. To je obveza, ki zahteva največjo osebno in skupno zavzetost in je tvegana, zahtevna in izziv,« je dejala Maria Voce in dodala, da mladi, otroci in družine, kristjani, Judje in muslimani skušajo odstraniti korenine nesporazumov, strahu in mržnje iz lastnega srca in jih nadomeščajo z ljubeznijo.

Namen srečanja na Unescu je bil, da bi se na novo in globlje zavedeli, da je Božji načrt za človeštvo, da oblikuje eno samo človeško družino; družino, ki je združena in raznolika, kar predpostavlja različnost, kjer pa razlike ne nasprotujejo druga drugi. Dialog med kristjani in muslimani je vedno bolj pomemben in potreben, je še dejala Maria Voce.

Objavljamo celoten nagovor, ki ga je pripravila Maria Voce:

Zbrani smo ob 20. obletnici podelitve nagrade za vzgojo za mir Chiari Lubich:

prav gotovo je to trenutek spomina, predvsem pa priložnost, da bi danes na novo pregledali in sprejeli za našo njeno misel o vzgoji za mir in zato prispevali k vzpostavljanju miru. Prav gotovo ni naključje, da v tem prostoru govorimo o miru samo dva dni od spomina na prvo obletnico tragičnih terorističnih napadov v Parizu. Spomin je poln bolečine in prizadetosti, in to nas spodbuja, da še bolj odločno in ustvarjalno delamo za to, da bi našli nove poti k miru.

Mir je prav gotovo Božji dar, a tudi odločitev ljudi, zato mir lahko prinaša vsak izmed nas v svoje majhno vsakdanje življenje, kajti – kakor piše v Uvodu v konstitucijo UNESCO iz leta 1945 — »se vojne začenjajo v človekovem duhu in prav v duhu ljudi je treba začeti braniti mir«.

Zato se vam zahvaljujem za vse, kar UNESCO vsak dan naredi za mir in za ustvarjanje – preko izobrazbe, znanosti in kulture – bolj bratskega in zedinjenega sveta.

Danes živimo v podobi sveta, ki ga razjedajo spopadi vseh mogočih oblik, rastoči zidovi, migranti in prebežniki, ki bežijo pred bedo in vojno, politične sebičnosti, ki se spopadajo in se ne menijo za to, kako vojna prizadene ljudi.

Papež Frančišek opozarja na krutost in tudi resnost okolja, v katerem živimo, zato pogosto uporablja izraz "tretja svetovna vojna po kosih". S tem hoče opozoriti na razdrobljenost in hkrati na globalizacijo spopadov: vojne, teroristična dejanja, preganjanja zaradi narodnosti ali vere ter goljufije, ki neizprosno označujejo zadnja leta, se širijo v številne dežele po svetu.

To je nekonvencionalno nasilje, splošno razširjeno in zajeda se strah v kosti, težko ga je premagati z do sedaj uporabljenimi orodji. To so spopadi, ki jih lahko rešimo samo s skupnim prizadevanjem, ne samo mednarodne skupnosti, temveč svetovne človeške skupnosti. Nihče ne more biti izvzet iz delovanja za mir: prizadevanje se širi po naših ulicah, na službenih mestih, po izobraževalnih in vzgojnih ustanovah, ustanovah športa in razvedrila, komunikacij, kulture.

Na "svetovno vojno po kosih" je treba odgovoriti s svetovnim mirom, ki bo tudi iz "posameznih kosov", iz majhnih korakov in konkretnih dejanj. Vsi imamo pri tem vlogo, vsak ima svojo odgovornost.

V prvi vrsti so mednarodne organizacije s svojim nenehnim delom spodbujati mir. Neprekinjen dialog in soglasje, za kar si z vsemi silami prizadevajo v teh organizacijah, v to je vključena tudi ta ugledna ustanova, morata biti priznana kot pomembni znamenji vsesplošne težnje k miru in edinosti.

V tem prizadevanju najdemo tudi skupnosti, vseh vrst združenj, verskih ali laičnih gibanj, ki so nosilci, bolj ali manj izrazito in zavestno, nove logike, ki prekinja z logiko iskanja oblasti in enostranskega interesa, logiko želje po prevladi, volje po hegemoniji, če ne direktno po nasilju. Ti sprejemajo drugačen pogled, ga zagovarjajo in v svojem okolju uresničujejo temeljite spremembe. Ta je danes edini na ravni izzivov, naj bodo ti lokalnih ali svetovnih razsežnosti, edini zmožen ustvarjati temelje miru danes in miru jutri.

To je neposredna izkušnja Gibanja, ki ga predstavljam.

Naša zgodba se začne v mestu Trentu sredi bombardiranj, ki jim je bilo mesto nenehno izpostavljeno. Hkrati z rušenjem vsega, ko so se rušili materialni ideali in je bilo nemogoče doseči nematerialne ideale, ko so se narodi borili vse do izginotja v nesmiselnem in tragičnem boju, ko so se v družbenem tkivu med ljudmi pojavljala nasprotja in napetosti vseh vrst: osebne, družinske, razredne in ideološke, je v srcu mlade tridentinske žene, Chiare Lubich, vzklil in privrel na dan Ideal, ki ne mine, ki ga nobena bomba ne more uničiti, velik, brezmejen in se je postopoma razkrival – ne brez težav in nerazumevanj – kot mazilo, kot učinkovito zdravilo za ozdravljanje globokih ran in izničenje hudih odtujitev med brati.

Tako sredi bombardiranj Chiara Lubich in njene prve tovarišice niso bežale iz svojega mesta: skrbele so za reveže, prelivale svojo ljubezen na vse, postale so nosilke upanja. Njihova dejanja so imela veliko širši doseg od tega, kar je bilo videti takoj: v uničenje vojne so vnašale novo moč prerojenja družbenega tkiva, kar je postalo izvir miru.

Taka dejanja še danes prinašajo sadove miru. Eden od primerov je delo za edinost, za kar si Gibanje prizadeva v krščanskem svetu že leta dolgo. Drugi primer je dialog Gibanja s predstavniki judovstva, budizma, islama, hinduizma in tradicionalnih verstev kakor tudi z ljudmi brez verskega prepričanja. Ta dialog temelji na sprejemanju ljudi, na globokem razumevanju njihovih izbir, idej, z vrednotenjem lepega, pozitivnega, tistega, kar je lahko skupno, kar lahko oblikuje vezi med osebami in verskimi skupnostmi. To je ustvarjalen dialog, ki je prinesel v države, v katerih je medkulturnost in medverski dialog težko vzpostavljati, nastanek skupnosti, ki živijo bratsko karizmo edinosti, a ne samo v medsebojnem spoštovanju, marveč v veselem in zaradi več razlogov presenetljivega novega odkritja lastne identitete v vedri zavesti različnosti v kulturah in verstvu.

Gibalo, ki je spodbujalo in še vedno spodbuja, da še vedno prisegamo na mir in da zato še vedno vztrajamo na poti dialoga, prihaja iz Jezusovega zgleda: biti pripravljeni ljubiti bližnjega vse do darovanja sebe, kakor je storil on, ki je na križu umrl za vse človeštvo. Zavzemanje za mir namreč zahteva primerno sredstvo za dosego cilja. Ko je Chiara Lubich leta 1997 govorila v OZN, je nedvoumno dejala: »Ni šala truditi se za to, da živimo in prinašamo mir! Potreben je pogum, treba je znati trpeti. [...] Če bi ljudje sprejemali trpljenje z ljubeznijo, trpljenje, ki zahteva ljubezen, bi lahko to postalo najmočnejše orožje, ki bi podarilo človeštvu njegovo najvišje dostojanstvo: da se ne čutijo samo skupek narodov drug ob drugem, pogosto v boju med seboj, ampak eno samo ljudstvo, ki ga lepša različnost vsakega in ki ohranja različne identitete«1.

Druga močna točka iz sporočila Lubichove o miru je bratstvo.

O tem je govorila od prvih časov svoje človeške in duhovne poti, a z leti je pojem bratstva postajal v njeni misli vedno pomembnejši.

Bratstvo je prilagajala najrazličnejšim okoljem življenja in misli, in to kot pravo pravcato kategorijo, še več, kot nov vzorec, ki je temelj vrednot in konkretnih dejanj, s katerimi lahko usmerjamo naša sožitja naproti edinosti in miru.

Ko je govorila italijanskim politikom 15. 12. 2000 v Rimu, je Chiara Lubich trdila:

»Bratstvo [...] na novo gradi družbeno tkivo in tako pridobijo nov pomen tudi svoboda in enakost in vse politične usmeritve in izbire, ki izhajajo iz njiju.

Bratstvo omogoča, da povezujemo in vrednotimo človeške izkušnje, ki bi se sicer razvile v neozdravljiva nasprotja [...]. Okrepi zavest o pomembnosti mednarodnih organov in vseh tistih procesov, ki pomagajo premagovati ovire in konkretno delajo na pomembnih etapah do edinosti človeške družine«2.

Na tej osnovi se je delo Chiare Lubich za mir prepletalo z razmišljanjem predstavnikov velikih verstev, političnega in kulturnega sveta, preprostimi državljani in začel se je v resnici koristen dialog, ki je dandanes še kako aktualen.

V njenem sporočilu iz leta 2003 je zapisano:

»Prav bratstvo lahko povzroči razcvet projektov in akcij v zapletenem političnem ekonomskem, kulturnem in družbenem tkivu našega sveta. Prav bratstvo daje, da gremo iz izoliranosti in odpira vrata razvoju narodov, ki so še vedno iz njega izključeni. Prav bratstvo pokaže, kako mirno reševati razprtije in umika vojno v zgodovinske knjige. Prav z živetim bratstvom lahko sanjamo in celo upamo na nekakšno skupnost dobrin med bogatimi in revnimi deželami, saj je pohujšljiva neuravnovešenost, ki danes obstaja v svetu, ena od glavnih razlogov za terorizem. Globoka potreba po miru, ki jo izraža človeštvo, govori o tem, da bratstvo ni samo vrednota, ni samo metoda, ampak je globalni vzorec političnega razvoja.«3

Sporočilo ljubezni in bratstva Chiare Lubich je neločljivo povezano s stalnim prizadevanjem za edinost. To je eno in isto sporočilo, ki se oblikuje v pozitivno verigo: živeti, prakticirati medsebojno ljubezen; medsebojna ljubezen omogoča edinost; in edinost prinese mir, pravi mir.

Ko je 24. 11. 1985 v Tokiu govorila mladim iz budističnega gibanja Rissho Kosei-Kai, ki so ji zastavili vprašanje o miru, je Chiara Lubich odgovorila:

»Mir je učinek edinosti. Ko je med nami edinost in je Bog, imamo notranji mir. Ko je edinost med brati, je med brati mir. Ko je edinost med narodi, je v svetu mir.«

Chiara Lubich je vedno poudarjala, da lahko edinost živimo vsi, prav vsi, kajti edinost, vzor miru, je: »ljubezen, ki utripa v vsakem človeškem srcu. Za Kristusove učence je v (....) agape, ki je deležnost pri sami ljubezni, ki živi v Bogu: močna ljubezen, ljubezen, zmožna ljubiti tudi tistega, ki je ne vrača, ampak napada, kot je to sovražnik, ljubezen, ki zmore odpustiti ... In za tiste, ki sledijo drugim verstvom, se ljubezen imenuje dobrohotnost, in za ljudi, ki so brez verskega prepričanja, pomeni filantropijo, solidarnost, nenasilje.«

Na tej osnovi lahko znova razmišljamo o miru, še več, ga lahko na novo izmislimo.

Na novo izmisliti mir pomeni najprej to, da se do konca zavzemamo za dialog, da jemljemo dialog resno: ne samo kot metodo, ampak kot vrednoto v njem samem. Pristen dialog je tak, če ni občasen, če spodbuja in ustvarja kulturo dialoga. Dialog je globoko zanimanje za drugega, je medsebojno spoznavanje in spoštovanje, iskreno spoštovanje različnosti, je vrednotenje pluralizma. Dialog je strategija, ne taktika; je dolgoročna vizija in se ne omejuje na takojšnje cilje. Pravi dialog ustvarja trdne in trajne odnose, investira v prihodnost, ne da bi pozabil na vprašanja sedanjosti. Dialog vzbuja strukturne procese dogovora in razumevanja, potrebne, če hočemo preiti od sožitja, čeprav nujnega, do medsebojnega priznavanja in odkrivanja dane identitete.

Na novo izmisliti mir pomeni uresničiti politične projekte, ki jih ne bodo pogojevali pristranski interesi in kratek pogled; pogumne in vplivne projekte, katerih zvezda vodnica je skupno dobro in dobrine, skupne vsej človeški družini.

Na novo izmisliti mir pomeni podreti zid ravnodušja in zavzeti odgovorno in aktivno držo za to, da bi bilo manj neenakosti, in to s konkretnimi pobudami, specifičnimi političnimi odločitvami, etičnimi izbirami, ki se razvijajo v smeri konkretizacije pristne družbene pravičnosti. Pomeni prelomiti z logiko kopičenja in dobička brez mere in brez socialnih ciljev, pomeni zaustaviti povečevanje sredstev za oboroževanje in mednarodno trgovino z orožjem, pomeni na novo premisliti o politični ekonomiji držav in mednarodnih finančnih in trgovinskih ustanov.

Na novo izmisliti mir pomeni spodbujati kulturo zakonitosti na vseh ravneh, da bi se tako s pozitivnim delovanjem uprli korupciji, davčnim utajam, nezakonitim namembnostim javnega denarja.

Na novo izmisliti mir pomeni, da nam je v srcu varovanje stvarstva, rast v nas in okoli nas, spoštovanje našega skupnega doma.

Na novo izmisliti mir pomeni ljubiti sovražnika. Ljubiti sovražnika je novost življenja, tistega življenja, ki ga prinaša Jezus. Evangelij nam s svojim sporočilom celo predlaga, naj gremo onkraj in izničimo kategorijo sovražnika po zgledu Boga, ki pošilja svoje sonce in dež nad dobre in hudobne (prim. Mt 5, 45) in izreče zahtevo, ki se lahko zdi nezaslišana: »Ljubíte svoje sovražnike, delajte dobro tistim, ki vas sovražijo« (Lk 6, 27).

Ljubiti sovražnika pomeni globalno razorožitev, postopno in uravnoteženo, da ne bi zašli v brezpravnost in nered, ampak da bi si izmislili pripomočke, oblike in načine reševanja nasprotij, ki bodo v skladu z dostojanstvom ljudi in narodov in bi tako prešli od prakse podeljene in razorožene varnosti do tega, da bi vse to temeljilo na zavesti o skupni usodi vseh ljudi.

Na novo izmisliti mir pomeni odpustiti. Odpuščanje ni nasprotje mednarodne pravičnosti, ampak ponuja možnost, da bi začeli razvijati odnose na novi osnovi.

Janez Pavel II. je 1. januarja 2002 prepričljivo govoril o odpuščanju kot o poti miru: »Odpuščanje je nujno tudi na družbeni ravni. Družine, skupine, države, vsa mednarodna skupnost se morajo odpreti odpuščanju in ponovno obuditi prekinjene vezi, preseči stanja jalovih medsebojnih obsodb in premagati skušnjavo, da bi druge izključevali in jim ne bi dajali možnosti pritožiti se. Zmožnost odpuščanja je temelj vsakega projekta bolj pravične in solidarne družbe prihodnosti. Če pa do odpuščanja ne pride, posebej ko so zato nasprotja trajna, to pomeni zelo veliko ceno za razvoj narodov. [...] Predloga po odpuščanju ni mogoče takoj razumeti in z lahkoto sprejeti; to je v določenem pogledu protislovni predlog. Odpuščanje namreč pomeni navidezno izgubo, če gledamo kratkoročno, dolgoročno pa zagotavlja realen zaslužek.« (...) Odpuščanje bi se lahko zdela slabost, v resnici pa predpostavlja tako kot dano in kot sprejeto, veliko duhovno moč in moralni pogum. Je daleč od izgube ugleda, ampak odpuščanje vodi do polnejše in bogatejše človečnosti, zmožni odražati v sebi žarek sijaja stvarnika.«

Na novo izmisliti mir pomeni zavzemanje in to do konca, za spravo ob učenju te težke umetnosti iz zgodovinskih izkušenj, ki so že bile uspešne in ki so postavile osnovo za politični preporod po uskladitvi hudih nasprotij. To se je zgodilo s Komisijami za resnico, pravičnost in spravo, preizkušenimi v Južni Afriki, Čile, Argentini, Salvadorju, Gvatemali, Panami, Peruju, Gani, Sierra Leone, Liberiji, Vzhodnem Timorju, Tuniziji in v Kolumbiji.

Za sklep: na novo izmisliti mir je v resnici možno v meri, v kateri spremenimo razum in srce ljudi. Zato je potreben globok kulturni poseg. Vlagati je treba v kulturo in izobrazbo, kakor priporoča ta ustanova, posebej v prid novim rodovom, da bi vzgajali in izobraževali mlade in odrasle z zavestjo, da vojna ni rešitev in je neuporabna pot, ki nikamor ne pelje. Pripravljati kraje, v katerih je mogoče doživeti pristno izkušnjo miru, kjer se srečujejo ljudje različnih kultur, izkušenj, starosti in porekla, kraje, v katerih lahko vsaka identiteta postane medsebojna obogatitev, kjer bo vidno vesoljno bratstvo. Ti kraji – in Gibanje fokolarov jih je zgradilo več deset – te strukture, ki jih že imamo na vseh koncih sveta, so majhni svetilniki luči, ki kažejo pot, na kateri se lahko spremenimo, prenovimo, smo odprti do sveta in hkrati pozorni na potrebe, trpljenje, hrepenenja in tudi veselje drugih ljudi4.

Končno: na novo izmisliti mir pomeni ljubiti domovino drugega kot lastno, narod, narodnostno manjšino in kulturo drugega kot lastne.

Za Chiaro Lubich ima mir globalno, še več, univerzalno razsežnost. Začenja se pri osebah in se širi do meja zemlje, objema vse človeštvo z njegovimi kulturami, s tisoč identitetami, z razčlenjenimi strukturami, s pluralizmom ustanov, z mnogoterostjo političnih, ekonomskih in družbenih modelov. Mir ni obljuba, je zavzemanje in izbira. Naša odločitev in odgovornost je, da zacveti na obličju zemlje.

Vabilo tu navzočim ali tistim, ki nas spremljajo po vsem svetu, je, da se oborožimo z mirom, da smo nosilci miru, priče na vseh koncih sveta, da mir lahko na novo izmislimo!