Pred 100 leti je umrl Emil Bock, oče okulistike na Slovenskem

Slovenija | 17.12.2016, 23:39 Tone Gorjup

Slovenci so poznali Wadovice že davno pred svetim Janzom Pavlom II., ki je bil velik prijatelj našega naroda. V tem kraju na Poljskem je bil doma slovenski zdravnik nemškega rodu dr. Emil Bock, začetnik okulistike na Slovenskem in prvi, ki je pri nas z radijem zdravil kožnega raka. Bil je uspešen in ugleden zdravnik, ki je po neuspelem poskusu, da bi postal predavatelj in raziskovalec na Dunaju, vse svoje moči posvetil očesnim bolnikom v Ljubljani.

Emil Bock se je rodil 19. avgusta 1857 v družini splošnega zdravnika Emila Bocka starejšega, nemškega rodu, v Wadovicah v Galiciji, ki je takrat spadala pod Avstrijo. Kdaj so se preselili na Kranjsko, ni znano, je pa Emil maturiral v Ljubljani leta 1875. Zatem je odšel na študij medicine na Dunaj. Po specializaciji iz okulistike je bil klinični asistent za očesne bolezni v želji, da bi se posvetil raziskovanju in profesorski karieri. Leta 1886 je pridobil naslov visokošolskega predavatelja oftamologije, ker pa ga na dunajski univerzi niso sprejeli, se je precej razočaran naslednje leto vrnil v Ljubljano. Sprejeli so ga v Deželni bolnišnici na Ajdovščini in ga zaposlili kot okulista. Že prvo leto je opravil prvo operacijo sive mrene pri nas. Ker je na Dunaju specializiral tudi otologijo in rinologijo, je sprva zdravil še bolnike z boleznimi ušes in nosu. Na njegovo pobudo je bil 1890 ustanovljen poseben očesni oddelek; leta 1893 je postal njegov primarij. Prvi je uvedel tudi zdravljenje očesnih bolezni z radijem. Ko so po ljubljanskem potresu zgradili štiri bolnišnične oddelke na Zaloški cesti, je prevzel vodenje očesnega oddelka in pred smrtjo (umrl je 17. decembra 1916) poskrbel, da so ga povečali oziroma dogradili. V času prve svetovne vojne je skrbel tudi za vojake z očesnimi okvarami in poškodbami. Strokovne članke v nemščini je obljavljal že na Dunaju. Tudi po prihodu v Ljubljano so vsa njegova strokovna dela tiskali na Dunaju. Med pomembnejšimi sta knjigi „Očala in njihova zgodovina“ ter „Atlas patološke anatomije očesa.“ Nekatera dela so doživela več izdaj in tudi prevode v angleščino.

Emil Bock je deloval tudi na drugih pordočjih družbenega življenja. Med drugim je bil predsednik sanitetnega sveta za Kranjsko in višji zdravstveni svetnik. Kot odbornik Kranjske hranilnice v Ljubljani je imel pomembno vlogo pri gradnji novih bolnišničnih oddelkov na Zaloški cesti, še večjo pa pri gradnji ustanove za neozdravljive bolezni, ki je pozneje postala bolnica za ženske bolezni in porodništvo. Emil Bock je bil tudi ljubitelj glasbe in likovne umetnosti. Napisal je zgodovino ljubljanskega Filharmoničnega društva; v zahvalo je postal njihov častni član. Bil je tudi predsednik nemškega in avstrijskega planinskega društva. Poleg planin si je vzel čas tudi za obiske tujih dežel. Tako so nastali potopisi, ki jih je izdal v knjižicah: Potovanje po Angliji in Škotski, Potovanje po Holandiji in Belgiji ter En dan v Tunisu.