dr. Jože Plut
Postavimo se za trenutek v del božične zgodbe
Verjetno nam je znano, da mnogi ljudje danes komunicirajo ne samo preko pisem in telefonskih klicev, ampak tudi preko sodobnih družbenih omrežij kot so Facebook, Twitter, Instagram itd. To dela tudi vrh Cerkve; zadnja dva papeža ta omrežja intenzivno uporabljata. S svetom je namreč potrebno iti naprej.
Papež Frančišek je v letošnjem letu sprejel tako ustanovitelja Facebooka kot ustanovitelja Instagrama. Papež ima na primer na angleškem twitter profilu deset milijonov sto tisoč sledilcev, na španskem profilu pa jih ima kar 12.4 milijona, na nemškem pa 409 000. Tudi sam že več let uporabljam vse te najbolj sodobne oblike komuniciranja. Vse to navajam zaradi sledečega.
Te dni sem namreč razposlal twit obvestilo Slovenske škofovske konference, ki se je glasilo: »Nocoj ste vabljeni k sveti maši, ki jo bo daroval nadškof Zore v Ljubljani, ob prihodu Luči miru iz Betlehema«. Nekdo je na oba naslovnika, torej na Slovensko škofovsko konferenco in name – odgovoril z naslednjim twitom: »Od kje vam moč še naprej (za – moj vrinek) nategovanje naroda?« Sam običajno ne odgovarjam na zaničljive twite ali twite tistih, ki se skrivajo za psevdonimi, avtorju slednjega pa sem odgovoril, ker twita z imenom in priimkom. Nimam namreč pravice dvomiti v njegovo vprašanje, čeprav ga je izrazil malo nerodno. V človeško iskrenost moramo verjeti in ji dajati prednost pred izkrivljanjem namenov ali zavestnim ali, bognegdaj, zlonamernim podtikanjem. Vedno se sicer pojavljajo zgodbe, ki so na las podobne zgodbi Tine Maze, vrhunske smučarke, ki ji je »potrebno vzeti« dobro ime, ker ne »igra po naših pravilih«. Za nas kristjane velja Pavlova beseda: »Ne delajte ničesar iz prepirljivosti in ne iz praznega slavohlepja, ampak imejte v ponižnosti drug drugega za boljšega od sebe,« (Flp 2,3) in »vse delajte brez godrnjanja in preračunljivosti, da boste neoporečni in nepokvarjeni, brezgrajni Božji otroci sredi sprijenega in pokvarjenega rodu …« (Flp 2,14-15).
Čemu, dragi prijatelji, in zakaj še vedno ter od kod – pravzaprav od koga – prejemamo moč za svoje življenje in oznanjevanje? Sam sem na zastavljeno twiteraševo vprašanje: »Od kje vam moč…?« zapisal takole: »Načelno dobro vprašanje ... morda boš našel odgovor ... 'Kdor išče, najde!' (Jezus)...« Če nam je, dragi prijatelji, po milosti in iskanju dana vera v Jezusa Kristusa, v »Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka«, vanj, ki je »bleščeča jutranja zvezda« (Raz 22,16), potem smo povabljeni, kakor pravi sveti Pavel, da na tem svetu žarimo »kakor zvezde« (Flp 2,15) tudi mi. Velikokrat so mi ljudje, ki so se name obračali z vprašanji, povedali, da od mene kot kristjana in duhovnika ne pričakujejo nek »tosvetni«, ampak krščanski odgovor. Kakšen odgovor naj bi na vprašanja nevernega dajal kristjan, če ne krščanski? Kajti »mi govorimo iz iskrenosti, kakor iz Boga, pred Bogom, v Kristusu« (2 Kor 2,17) – če ni tako, se naša vera v Emanuela – Boga z nami postavlja pod vprašaj. Biti to, kar smo, doma v naših družinah, službi in družbi, na telefonu in virtualnem medmrežju.
Božič je tik pred vrati. Česa se iskreno veselimo oziroma česa nas je strah? Postavimo se za trenutek v del božične zgodbe, ko Jožef in Marija prideta v Betlehem in iščeta prenočišče. Nam večje veselje prinaša visokonoseča žena, ki bo kmalu rodila novo življenje, ali strah, da bi zaradi njenega bližajočega se rojstva imeli dodatno, nenačrtovano in nepredvideno delo? Se veselimo (novega) življenja ali pa nas je strah? Marija je zaradi strahu Betlehemčanov rodila Jezusa »zunaj na poljanah …« (prim. Lk 2,8). Le-te simbolizirajo svobodo, prostost, neujetost v predsodke in strah, torej med tistimi, ki so se veselili življenja in bili predvsem iskreni – med seboj in do Boga ...
Še zaključna misel sv. Pavla iz Pisma Korinčanom: »Praznujmo, pa ne s starim kvasom hudobije in zla, ampak z nekvašenim kruhom iskrenosti in resnice.« (1 Kor 5,8).
