Skrajni čas je, da se Miro Cerar poslovi!
Teden, ki se sklepa, je bil vse prej kot politično korekten, posebej če pomislimo na to, da se je vladna koalicija zaradi dajanja privilegijev zdravniškim elitam postavila na dva bregova. Eni drvijo v prepad in se bojijo ovinka, ki sledi, spet drugi ugotavljajo, da je javnofinančna situacija tako stabilizirana, da je potrebno vrniti 2. januar kot dela prost dan, poleg tega pa še ugoditi zdravnikom po le dveh tednih stavke, ki so jo seveda najbolj občutili pacienti. Zanimivo, da je taisti premier bil več mesecev tiho, preden se je nehala stavka policistov, ki je trajala bistveno dlje časa in povzročila veliko večjo škodo, izkupiček za policiste pa je bil bistveno manjši. A že vrabci na strehi čivkajo, da ima premier Miro Cerar dvojna, trojna oziroma popolnoma z etiko skregana merila.
Če sem pred dobrima dvema letoma ugotavljal, da smo imeli najslabšo premierko v času samostojne Slovenije, je danes jasno, da je mogoče imeti še slabšega predsednika vlade. Takšnega, ki bo sebi primerne elite nagradil, ob tem pa si zatisnil ušesa za medicinske sestre, bolničarje in vse druge, ki si, če je javnofinančna slika res dobra, prav tako zaslužijo dvig plače in odpravo omejitev pri napredovanjih. Še več, zabrusi, da se naj sindikati zmenijo sami, potem pa naj s končnim dogovorom pridejo do njega. A je temu človeku sploh jasno, kako različni poklici so v javnem sektorju, je popolnoma izgubil kompas?
In potem sta tukaj še koalicijska partnerja SD in DeSUS, ki sicer nekaj javkata, a na koncu bosta pokleknila, saj jim stolčki dišijo bistveno bolj kot predčasne volitve, čeprav je vlada za usklajevanje pokojnin mesečno namenila 1,6 milijona evrov (torej dobrih 19 milijonov na leto), za zdravnike pa predvidela 40 milijonov evrov. Samo za primerjavo: leta 2015 je bilo 612 tisoč upokojencev. Zelo na mestu je tukaj vprašanje, kdo ima koga za norca? Mislim, da v prvi vrsti oglaševalske agencije (plačujemo jih davkoplačevalci), ki pišejo Cerarju motivacijske govore, v katere verjame sam, pa mogoče par njegovih podanikov, ki eden drugega bodrijo kot tista dva v risanki "A je to".
In kaj sta do danes naredila Karl Erjavec in Dejan Židan? Prvi je dal upokojencem toliko, da si ne morejo mesečno kupiti niti kilograma kruha več, drugi pa si je ustanovil svoje gozdarsko podjetje. No, uradno ga je ustanovila vlada na pritisk SD-ja, da lahko sedaj na račun države služi in zaposluje svoje kadre ter potegne iz malhe še tisto malo, kar je ostalo.
Nihče, prav nihče ne zna razložiti, kaj je podpisala ministrica za zdravje. Zdravniki so veseli. A ni to alarm, da nekaj smrdi, da so vajeti popolnoma ušle iz rok in da kaotičnost z neumnimi nasmeški predsednika vlade, ki ne želi komentirati predčasnih volitev, prehaja v fazo zelo resnih problemov?! Državni svet je izglasoval veto na zakon o izvrševanju proračuna, v katerem sploh niso dogovorjeni stroški za plače v javnem sektorju, ker pogajanja še potekajo. Ja, ljubi Bog, ali bomo že januarja sprejemali rebalans proračuna, da se bo vsaj do poletja izšlo, potem pa bomo po Cerarjevo spet zaprli izvajanje proračuna?!
Cvetka minulega tedna pa je po totalni vladni odsotnosti reform in predlogov za razbremenitev gospodarstva predlog, da bi 2. januar spet postal dela prost dan. In s tem predlogom je prišla na dan SMC, stranka profesorjev, torej tistih, ki imajo že tako veliko prostega časa. To bi oni podarili ljudem. "Slovenkam in Slovencem želimo veliko optimizma in zagona, predvsem pa dodaten čas za družino, prijatelje in sprostitev," je bila glasna prva poslanka Simona Kustec Lipicer. Najprej sem mislil, da slišim narobe, a oni so ponosni na ta predlog, ki bo znova tako kot že nekajkrat v času te vlade udaril zasebni sektor.
Skrajni čas je, da Miro Cerar pripravi kovčke in odide. Gotovo ne nazaj na fakulteto, kjer so mimogrede Kustec Lipicerjevi uredili še redno profesuro (če sem malo sarkastičen, so ji to verjetno uredili zato, ker je v minulih dveh letih tako veliko delala na projektih na fakulteti). In če gre Cerar nazaj na fakulteto z vso povoženo etiko in merami dobrega okusa, je na mestu vprašanje, kakšni so naši kriteriji. Kar strah me je prihodnjih tednov, ko bomo mogoče videli še to, da bodo ti zavoženi politiki na mesto ustavnega sodnika postavili mojstra v kreiranju na ustavnem sodišču propadle afere Patria Nino Betteto in Andreja Ferlinca. Roka roko umije. Tako so z lažjo in prevaro prišli v vladne prostore. Mislim, da je čas, da se ta laž konča in da Slovenija zadiha s pljuči politične korektnosti in prave demokratičnosti. Cerarjevo je že davno odnesla Ljubljanica.
