Karlo Bolčina
Bolčina v komentarju na papežev govor rimski kuriji: Ne bodimo zahrbtni!
Slovenija
Papež Frančišek je v minulem tednu nagovoril člane rimske kurije. V nagovoru je navedel 12 načel za reformo, med katerimi je pomemben osebni pogovor z vsakim zaposlenim in duh pastoralnosti. Ker je kurija v služenju, naj bi se pustila razsvetliti z duhom Jezusa, dobrega pastirja. Tudi v delovnih okoljih naj bi imeli močan pastoralni duh do ljudi, ki jih srečujejo, da se ne ne bi nobeden čutil zanemarjenega. Za papirji so ljudje, je dejal papež. Vse to bo po njegovih besedah preprečevalo tudi tekmovalnost. Za komentar papeževega nagovora smo vprašali vikarja goriške škofije za tamkajšnje Slovence, Karla Bolčino.
Uvodoma je Bolčina dejal, da papež tudi s pomočjo zadnjega nagovora rimski kuriji nadaljuje s „preobrazbo“, ki jo ponuja Cerkvi. Slišati ni bilo nič takšnega, kar se ne bi ujemalo s tem, kar nam je že znamo. „Papež Frančišek je v 12 točkah, izrazih, ki jih je podal kuriji, dejal, da nima smisla spreminjati, popravljati zunanjosti, če je notranjost gnila. Torej je poudaril, da so vse zunanje spremembe, reforme potrebne, vendar je treba najprej spremeniti mišljenje, da smo vsi dejavni člani Cerkve. Kdor sedi za pisalno mizo, je odgovoren za svojo službo, tako tudi duhovnik, ki sedi v spovednici, ali duhovnik, ki mašuje pri oltarju.“
V nadaljevanju je Bolčina dejal, da so novosti, ki jih uvaja Vatikan, za vso Cerkev in ne le za papeža. Kadar delaš, ne delaš zato, da boš ugajal papežu, ampak zato, da boš pomagal Cerkvi, je poudaril Bolčina in dodal, da je teh 12 točk kot 12 apostolov, a jih lahko razumemo tudi kot „12 križev, ki so običajno vtisnjeni v stene naših cerkva. Na njih so škofje na dan posvetitve cerkve zarisali, mazilili sveto krizmo. To pomeni, da vsaka cerkev sloni na znamenju, maziljena s sveto krizmo. Z drugo besedo reforma Cerkve, reforma kurije sloni na znamenju, ki je Cerkev.“
Povedal je še, da reforma ni zaradi reforme ali zaradi ekonomskih in finančnih problemov, ampak zato, ker je Cerkev „Ecclesia semper reformanda est“. Vedno se mora sama spreminjati. Rimska kurija, ki je v pravem pomenu besede žarišče in središče, mora biti po sogovornikovih besedah vsem duhovnikom, ki živijo in delujejo po svetu, znamenje in simbol, kako se to dela. „Ne delati samo z besedo in samo zaradi besede, ampak delati najprej s srcem. Spreminjati tudi zunanjost, če je treba, ampak najprej spreminjati notranjost.“
Bolčina je posebej podčrtal sodelovanje, spoštovanje in pravo ocenjevanje dogodkov in oseb. Meni, da je papež Frančišek pri tem zarezal v težavo, v rano današnje Cerkve. „Predvsem na visokih ravneh v Cerkvi je velikokrat mnogo nepotrebnih besed. Včasih celo omalovaževanje, klevete, podcenjevanje ali obsojanje po nepotrebnem.“ Spomnil je tudi na tako imenovane štiri kardinale, ki javno nasprotujejo papeževi spodbudi Amoris laetitia. „Grški škof, ki jim je odgovoril v pismu, je lepo poudaril: Dragi bratje kardinali, saj lahko poveste tako, kot mislite, ampak povejte najprej svetemu očetu. Zakaj ne stopite k njemu, se pogovorite in poveste svoja mnenja in izkušnje? Zakaj papežu to predstavljate zahrbtno?“
Bolčina je dejal, da je papež v zadnjem nagovoru rimski kuriji jasno povedal, da si lahko med seboj vse povedo na štiri oči. „Ne bodimo zahrbtni. In zahrbtnost je v Cerkvi, žal, predvsem med nami, ki imamo določene večje dolžnosti kot navadni verni laiki, velikokrat prisotna. To je po mojem mnenju veliko breme Cerkve.“
Vikar goriškega škofa za tamkajšnje Slovence je za Radio Ognjišče še dejal, da je Kristus stopil na križ, kljub temu da se ga je bal. In to velja tudi za vse člane Katoliške Cerkve. „Papež Frančišek je stopil na križ in je na križu in se s tega križa ne bo ločil, dokler ne bo pripeljal do konca poslanstva, ki mu je zaupano. Tudi na škodo njegovega lastnega delovanja in tudi s križi in težavami, ki ga spremljajo, ne toliko zunaj Cerkve kot v Cerkvi sami.“
