Študent medicine Patrik
VIDEO: Kdo ve kje bi končal, če se ne bi srečal s salezijanci...
Etiopija 2016
"Ljudje v Gambeli so prijazni, nasmejani, veseli. Človek ima občutek, da je prišel k sorodnikom, s katerimi se že dolgo ni srečal. Kljub prijaznosti niso niti najmanj vsiljivi. Res, v vsem imajo pravo mero," začenja Jure zadnji zapis v svojem blogu.
V popoldnevu včerajšnje nedelje sta namreč spoznavala misijonski utrip salezijanskega misijona v Gambeli, ki ga iznajdljivo in zelo uspešno vodijo salezijanci. Naša kolega sta spoznala tudi Patrika, študenta medicine, ki je skoraj pred koncem fakultetnega študija zdravstvene smeri. Juretu je v intervjuju povedal, da so ga salezijanci rešili s ceste. Misijonar Jože Andolšek je namreč zelo uspešen pri iskanju dobrotnikov, ki s svojimi darovi pripomorejo k najbolj pomembnemu razvoju posameznika, k njegovi izobrazbi. Ni čudno, da ga ima Patrik zelo spoštuje. Jure pa v svojem blogu nadaljuje:
Z Izidorjem toplo odsvetujeva »nevemkakosežereče« specialiteto. Pri vsakem obroku je na mizi, pokrita v posebni posodi. Nekateri izmed domačinov so nori nanjo in predstavlja »tipical ethiopian food«. Še enkrat pardon, nisem si zapomnil imena, stric Google pa trenutno štrajka (in vsi njegovi spletni kolegi tudi). Skratka, gre za napolkvašeni »kokrkruh«, sive barve, zvit kot velika palačinka. Izgleda kot bi bil iz ajdove moke, a je menda iz tukajšnje vrste žita. Zdrava, brezglutenska jedača, ki je narejena tako, da imaš občutek da je malo pokvarjena. Trudili so se nam razložiti, da imajo nekaj dela kvasovke, da mora biti malo kisla … Zato morda razumete, da nama ni pretirano všeč. Vsem, ki poznate to jedačo in se vam zdi čudovita, se opravičujem, ker ne vem niti kako se ji reče. Lahko kakšno »palačinko« prinesem domov, morda bo še boljša, ker bo malenkost bolj »pokvarjena«. No, saj vidite, v varnem okolju smo, celo nad hrano se zmrdujem. Kaj bi dali milijoni lačnih, da bi dobili košček tistega, kar mi ni bilo všeč. Tudi njim: oprostite.
Ljudje v Gambeli so prijazni, nasmejani, veseli. Človek ima občutek, da je prišel k sorodnikom, s katerimi se že dolgo ni srečal. Kljub prijaznosti niso niti najmanj vsiljivi. Res, v vsem imajo pravo mero. V cerkvi in drugod nimajo težav z mladino, vse okrog nas je veselje mladosti, ki najbolj zares pokaže nasmeh na oratoriju, ki se na igriščih centra Don Bosko odvija vsak konec tedna. Tudi do devet tisoč otrok pride na igrišča, po katerih se podijo za košarkarsko, odbojkarsko in nogometno žogo. Prepevajo, se igrajo, navijajo ob mizah za namizni tenis in ročni nogomet in so v varnem zavetu Don Boskove ideje, znanja, volje in ljubezni njegovih bratov. Na oratoriju so skupaj otroci in mladina, mnogi pridejo predvsem zaradi majhnega paketa čajnih piškotov, ki jih, če le gre, nekaj odnesejo tudi domov. Za mnoge so piškoti edina hrana v tistem dnevu … Salezijanci si prizadevajo, da bi na oratoriju in v njihovih šolah otroci znali sobivati v različnosti. Gre za pionirske poskuse pod isto streho združevati predstavnike različnih etničnih skupin. Pred desetletji so se pobijali brez razloga, danes pa jih od vrtca naprej skušajo vzgajati v duhu miru in spoštovanja. Pogosto se mir razlije tudi na njihove starše, ki si prav na kakih šolskih sestankih sežejo v roko. V kulturi tukajšnjih ljudi je tudi pravilo ločenosti deklet in fantov, salezijanci pa jih vabijo, da se igrajo skupaj, sestavljajo mešane ekipe in so uspešni v gradnji medsebojnega spoštovanja.
