Teden Karitas: Kako vam lahko pomagam?
Cerkev na Slovenskem | Petra Stopar
Poslanstvo te dobrodelne ustanove bi vam radi v tem tednu še bolj približali z vidika posameznikov, ki so si povrnili dostojanstvo ob pomoči Karitas, pa tudi z vidika strokovnih delavcev, ki delajo z ubogimi. Tokrat nam je prav posebno življenjsko zgodbo in izkušnjo zaupal Igor Podgoršek. Je le eden iz množice nekdanjih podjetnikov, ki so izgubili podjetje, pa tudi upanje. A ne za dolgo.
Duhovnik Marko Rijavec je v razmišljanju, namenjenem karitativnim sodelavcem in prostovoljcem ob Tednu Karitas, zapisal: »Ta svet nas je naučil, da v vsakem primeru tehtamo, ali si človek zasluži našo dobroto ali ne. A če začnemo razmišljati o tem, smo že zgrešili bistvo Jezusovih naročil in bistvo dobrote in ljubezni. Dobrota in ljubezen namreč nista stvari, ki bi si ju zaslužili ali prislužili. Ljubezen je pravica vsakega človeka. Zato je tudi dobrota do vsakega človeka naša dolžnost, ne pa stvar dobre volje. Ni toliko vprašanje, kdo je moj bližnji, temveč, komu sem bližnji jaz.«
To se je v obdobju svojega življenja po propadu podjetja in izgubi službe vprašal tudi Igor Podgoršek: »Nisem potreboval prav dolgo časa, ko so res prišli izvršitelji in začeli odnašati stvari, za katere sem prej mislil, da jih potrebujem, a sem z nekaj obotavljanja situacijo sprejel … pustil sem jim tudi ’suknjo’. Uteho sem našel v Svetem pismu in v nekem trenutku sem odprl na strani Apostolskih del, kjer je v poglavju 20 v vrstici 35 zapisano ’Vsem sem vam dal zgled, kako moramo s trdim delom pomagati slabotnim in se spominjati besed Gospoda Jezusa, ki je rekel; Večja sreča je dajati, kakor prejemati.’ Takoj sem se vprašal, kaj lahko jaz dam?«
Ob prvi priložnosti, ki je bila krvodajalska akcija, je daroval kri, kasneje pa je naredil še odločnejši korak, javil se je za pomoč karitativnih prostovoljcem pri sprejemanju beguncev, saj obvlada tudi nekaj arabščine. »Ne vem, kaj se je v meni takrat premaknilo, a vsakega, ki sem ga sprejel in namestil, sem najprej pozdravil in vprašal, kako mu lahko pomagam … Če bi jim kar tako začel deliti odmerjeno hrano, oni pa bi potrebovali nadomestne čevlje, bi najbrž ne bil prav v veliko pomoč,« je dejal.
Vsem zato svetuje, naj se začnemo spraševati, kako lahko mi pomagamo drugim in naj bomo čuječi, kot je to učil Jezus Kristus, »saj nikoli ne veste, kdaj pride ura, ko bo kdo vas vprašal isto, kako vam lahko pomagam«. »In ko boste zaslišali to vprašanje, mu ne razlagajte, kako je za vašo socialno stisko kriva država, podjetje, finančna uprava, partner in ne vem še kdo vse, pač pa mu povejte, kaj potrebujete. Naštejte mu po vrsti, kaj vse potrebujete in nekaj iz tega seznama bo zagotovo naletelo na prijazna ušesa. Opozarjam pa vas, ne delujte kar tako, vedno vprašajte, kako lahko pomagate. Tudi Jezus je učil ’prosite in vam bo dano’. V Jakobovem pismu 2,26 je lepo zapisano: ‘Kakor je namreč telo brez duha mrtvo, tako je mrtva vera brez del.’ Zato začnite delati dobra dela in dobra dela se vam bodo začela vračati,« je še prepričan Igor Podgoršek, ki je danes še vedno vključen v delo s Karitas in je s svojim zgledom navdahnil že veliko ostalih prostovoljcev in karitativnih sodelavcev.
