Robert Božič
Biti zahteven in izbirati dobro!
Ne najdem veliko časa, ki bi ga preživel pred televizorjem, še največkrat se zgodi, da se ob njem ustavim bežno za nekaj minut, ko se srečujem s starejšimi, ki sem jih zmotil ravno ob gledanju kakšne od oddaj. Pred dnevi pa sem se pred televizor usedel ob zgodnje večernem času in si rekel, pa poglejmo kakšna je kaj ponudba tega večera. In obstal odprtih ust.
Po kratkem sprehajanju po kanalih sem se namreč ustavil na enem od komercialnih programov, kjer so predvajali verjetno že nič kolikokrat ponovljeni del slovenske igrane nanizanke, ki naj bi bila humoristična.
V nekaj kratkih minutah, ko sem zgrožen nad načinom prikazane komunikacije med dvema zakonskima paroma, med starši in otroki, pa tudi drugimi sodelujočimi osebami v nadaljevanki, razmišljal ali naj ugasnem ali še malo vztrajam, ob misli, pa saj vendar ne more biti cela nadaljevanka taka, gotovo bo prišlo do obrata, sem po desetih ali petnajstih minutah vendarle omagal. Z grenkim priokusom v ustih.
V enem najbolj gledanih terminov, ko je pred televizijskimi sprejemniki izjemno veliko naših otrok in mladine, ki jih ne zanimajo novice in informativni program, ki ga takrat vrtijo na drugih kanalih, se jim kot druga možnost daje spremljanje pritlehne humoristične nanizanke, katere humor temelji na sprevrženosti osebne komunikacije v zakonu, v družini in širše med ljudmi.
V desetih minutah gledanja nisem našel ene same pozitivne reakcije v komunikaciji med dvema zakonskima paroma, nivo komunikacije med starši in otroci je bil porazen, na enakem nivoju pa so se odvijali tudi drugi prikazani odnosi. Kaj naj od tega odnesem? In kaj naj od tega odnesejo otroci, ki se jim je tako kot meni gumb ob tem programu zataknil?
Res je, kar pravijo mnogi strokovnjaki. Smo v času in prostoru, v katerem mesto vse bolj dobiva zajedljiva komunikacija, ko se med nami širi cinizem, ko nivo odnosov postaja pasji. Naša komunikacija ne temelji na poslušanju, gre se le zato, kdo bo koga. In namesto, da bi mediji s svojim programom opozarjali na zgrešenost takega početja, ga še spodbujajo. Zastrupljajo naše odnose in nas učijo, kako v njih iskati in izpostavljati tisto, kar je slabega in na tem graditi prihodnje odzive.
Do kdaj še. Kaj nam bo ostalo, ko bomo obgrizeni do kosti, ko se ne bomo več znali ustaviti, se pogledati v oči in si reči, pa saj vendar smo ljudje. Kako da je v klišejski javnosti iz odnosa mož žena izginila vsa ljubezen, toplina in dobrohotnost in ostala samo še naveličana rutina, grenkoba, razočaranost, privoščljivost, cinizem in celo sovraštvo?
Tisti večer mi je še enkrat zelo jasno stopilo pred oči dejstvo, kako velika je naloga nas staršev, da otroke naučimo izbirati vsebine in jih kritično presojati. Da jih naučimo, da obstaja tudi gumb za odklop. Da je v poplavi vse ponudbe vredno naše pozornosti samo tisto, kar nas navdihuje in nas dela boljše.
In dobro je, da imamo medije, kjer taki sprevrženi klišeji nimajo mesta in so cilji drugačni. Vesel sem, da sem že dvaindvajset let del ene takih medijskih zgodb, ki jo skupaj peljemo vsi sodelavci našega radia. In še kako jasno mi je, da nas čaka še veliko dela.
