Pogovor z Mirom Šlibarjem in s. Emanuelo Žerdin o slovesu od pokojnih in pomenu zakramentov pred smrtjo

Cerkev na Slovenskem | 01.11.2016, 14:25 Petra Stopar

Ob prazniku vseh svetih smo se na Radiu Ognjišče pogovarjali z bolniškim duhovnikom Mirom Šlibarjem in sestro Emanuelo Žerdin, ki nas v teh dneh še posebej spodbujata k deloma usmiljenja »za žive in mrtve Boga prositi« ter »mrliče pokopavati«. Poudarjata, da je nadvse primerno in dostojno, da se živi v miru poslovimo od pokojnih. Še posebej lahko umirajoči, če imajo možnost, prejmejo veliko milosti prek prejema zakramentov, kot so bolniško maziljenje, spoved ali obhajilo.

Za to, »da se Gospod po teh zakramentih dotakne teh ljudi,« je bolniški duhovnik Miro Šlibar še posebej hvaležen. S. Emanuelo Žerdin, ki skrbi za negovane v Ljubhospicu, prevzame trenutek, ko sprejmejo človeka v hišo in ko ga spoznajo v njegovem bistvu. »To srečanje je dar za nas in moramo do njih pristopiti z Božjo nežnostjo, s katero se dotaknemo ranjenih, ljudi, ki nimajo več mask, ki so goli pred nami, tako telesno kot duševno,« je pojasnila.

Na vprašanje, kako pomiriti nekoga, ki se boji smrti, je Šlibar domače, družine in občestva ter prijatelje spodbudil, da znajo biti ob človeku, ki se poslavlja, »z optimistično besedo«. »Čutim vse vrste pogovorov v bolnišnici, tako malokrat pa domači z bolnikom zmolijo ali mu prenesejo kakšno sporočilo, ki so ga slišali ob nedeljskem bogoslužju. Potem, ko gre pot križevega pota naprej, pa je gotovo tisti, ki lahko poleg domačih in požrtvovalnega zdravstvenega osebja, duhovnik,« je dejal lurški kaplan in spomnil, da moramo z velikim srcem sprejemati tudi zakrament sv. spovedi, ki človeka olajša pred smrtjo in mu pomaga do odpuščanja.

»Umirajoči so v posebnem obdobju življenja, ko se usmerjajo v svojo notranjost in želijo urediti stvari. To pa ni samo napisati oporoko, ampak tudi urediti odnose. Nikoli še nisem doživela, da bi nekdo, ki umira, zahteval, naj mu prinesejo bančno knjižico, vedno pa so prosili za srečanje s svojci, s katerimi še niso uredili odnosov. Tako potem doživljamo vsakdanje male čudeže. In takrat vidiš, kaj je odpuščanje, da je to nekaj človeškega, kar je potrebno za spravljiv odhod s tega sveta,« je o moči odpuščanja dejala s. Emanuela. Odpuščanje in spoved tako pomagata ljudem, da mirno odidejo s tega sveta.

Kljub temu se zavedata, da niso vsi Slovenci verni, ampak tudi takrat želijo duhovnika, da se ta morda pri njih samo ustavi. Takrat tudi bolniški duhovnik na primeren način prisluhne in osmisli življenje umirajočega. Da imajo tudi neverni v sebi duhovno razsežnost, ki je zelo pomembna, opaža tudi s. Emanuela. Zanjo je bil pri delu poseben izziv biti duhovna opora nevernim ali pa ljudem druge vere, kot so npr. muslimani.

Celotnemu pogovoru lahko prisluhnete tudi na priloženi povezavi ali v oddaji Utrip Cerkve na Slovenskem, danes, 1. novembra ob 17. uri.