Manjkajoči členi
| 03.11.2016, 19:46
Večkrat sem že pisal o presenetljivih pospeških, ki jih v zadnjih letih doživlja odrivanje na politično obrobje tistega pola slovenske politike, za katerega se je udomačil pogovorni izraz »desnica«. Med mnogimi razlogi za to in za njeno strukturno šibkost v Sloveniji je, kot sem prepričan, tudi dramatično skrčenje splošno sprejete plasti zgodovinskega spomina v naši družbi. Da so iz njega skoraj povsem izginili ljudje in dogodki iz časa pred drugo svetovno vojno, je svojevrsten uspeh po tej vojni vladajočih. Ker nedvomno sodim med tiste, ki menijo, da se je o vzdržnosti takšnega stanja potrebno pogovarjati, se vsaj občasno spotaknem obenj. In za marsikoga bogokletno zatrdim, da brez dogovora o preteklosti ni mogoče smiselno upreti pogleda v prihodnost.
Bela vrana
Seveda skušam razumeti nasprotno stališče, saj je navsezadnje daleč prevladujoče. A mu lahko lastno težo pripišem samo v primeru, če se za izganjanjem preteklosti kot gradnika sedanjosti ne skriva želja po ovekovečenju točno določene razlage te iste preteklosti. Kar je vsaj tako pogosto kot iskreno prepričanje, da je mogoče iz nič skočiti v lepo prihodnost.
Sam sem torej mnenja, da bi bilo potrebno zgodovinski konsenz Slovenk in Slovencev postaviti na širše temelje. Nisem namreč prepričan, da lahko v sodobnem svetu vzdržen razvoj dosega narod, ki se hoče vzpostavljati na zgodovinskih mejnikih, obsegajočih manj kot stoletje. Prav to pa se dogaja naši skupnosti. Seveda obstajajo posamezne osebnosti in dogodki, ki nas družijo in posegajo dlje nazaj, toda v največji meri gre za iz konteksta iztrgane osamelce, ki jih potem skušamo bolj ali manj na silo nalepiti na bolj domačo polpreteklost.
Kot je bilo že velikokrat povedano in bo še moralo biti, je slovenski prostor v tem bela vrana v svojem širšem okolju. Skoraj vse bližnje in daljne sosede so ubrale drugačno pot in svoj zgodovinski konsenz zgradile na širše pojmovani preteklosti. Celo Belorusija, s katero ima sicer slovensko reduciranje zgodovinskega spomina marsikaj skupnega, je velikodušnejša vsaj do izročil velike kneževine Litve.
Strah pred razkrito prelomnico
Zakaj se to ni zgodilo in se ne dogaja pri nas, je sočasno težko in lahko ugotoviti. V ozadju se verjetno skriva še ena edinstvena posebnost slovenske najnovejše preteklosti. Brutalni obračun domačih revolucionarjev z nosilci tradicionalnega reda med drugo svetovno vojno in po njej, in to v času največje narodne nesreče, nima opravičila. Ker pa bo nekoč postalo jasno, da je prav slednji ključna prelomnica slovenske zgodovine, je treba za trenutek tega spoznanja že pripraviti teren. In ekscesno nasilje kot sredstvo boja za oblast bi bilo morda bolj sprejemljivo, če bi obveljalo, da tradicionalne slovenske elite v 19. in 20. stoletju niso dosegle praktično ničesar, zaradi česar je bila potrebna za izpeljavo nacionalne emancipacije Slovencev krvava revolucija, kot nekateri še vedno oznanjajo.
Ko imamo to pred očmi, laže razumemo, zakaj se je zgodil precejšen izbris predstavnikov politične elite 19. in 20. stoletja iz skupnostnega spomina. Nekaterim je bila dana milost preživetja v njem zgolj kot kulturnim delavcem, predvsem pisateljem in pesnikom, ne kot politikom. Kot zglede lahko navedem Josipa Jurčiča, Janka Kersnika, Ivana Tavčarja ali celo Ivana Cankarja, ki kot politični mislec nikakor ni za odmet. Kakopak, poklic politika, sploh politika v parlamentarnem sistemu, niti teoretično in v preteklosti ne bi smel visoko kotirati. Drugi so sicer v spominu navzoči, a le kot arhetipski zaviralci zdravega narodovega razvoja. Tukaj za ilustracijo zadostujeta imeni Anton Korošec in Lambert Ehrlich, četudi so prvemu v nekih drugih časih rekli celo »oče Jugoslavije«.
Njihova domnevno zaviralna vloga naj bi še podkrepila nujnost dokončnega obračuna z “gnilo” staro elito, četudi ni česa dodati trezni oceni odličnega poznavalca dolgega 19. stoletja pri nas Vasilija Melika: “Slovenci so v (avstrijski, op. A. M.) ustavni dobi izredno napredovali in postali pred prvo svetovno vojno povsem razvit narod z bogato kulturo, znanostjo in umetnostjo, s povsem izoblikovanim jezikom. Premostili so zaostanek, ki jih je težil od srednjega veka naprej, dosegli največji vzpon v vsej svoji zgodovini.”[1] Arhitektov in mejnikov tega največjega vzpona pa v splošni zavesti skoraj ni.
[1] Vasilij Melik, »Politični profil Antona Korošca«, v: Vasilij Melik, Slovenci 1848-1918: Razprave in članki (Maribor, 2001), tukaj 648.
Opomba: avtorjevo besedilo je uvodnik v zadnjo številko Tretjega dne (3/4), ki v osrednjem sklopu govori o slovenskih političnih voditeljih, kot to prikazuje spodnje kazalo:
59 Igor Grdina: Mali kralj slovenskega liberalizma
69 Aleš Maver: Paberki o dr. Antonu Korošcu
77 Andraž Kovač: SLS med Avstrijo in Jugoslavijo
87 Tomaž Ivešić: Alojzij Kuhar in Miha Krek: kratki biografiji
91 Tomaž Simčič: Janko Kralj kot primorski in vseslovenski politični voditelj
99 Dejan Pacek: Zarjani, mladci in stražarji: načela, nasprotja in podobnosti
Komentar je iz portala Časnik.si
