Besede, ki spreminjajo svet

| 21.10.2016, 14:15

V Celju pri sv. Jožefu se v teh dneh pripravljamo na slovesno vseslovensko obhajane Misijonske nedelje. Letošnja bo še posebej slovesna, saj bo obletna, obeležujemo namreč devetdeset let, od kar se obhaja Misijonska nedelja.

Na drugem koncu Slovenija, v Postojni, pa v teh dneh odmeva na nek način tudi »misijonska« novica. Misijonska seveda pod narekovaji. Tamkajšnji občinski svet je namreč zavrnil donacijo velikega kipa ene največjih misijonark sveta, ikone ljubezni in dobrodelnosti ter Nobelove nagrajenke za mir – Matere Terezije.

Sicer nisem pristaš prehitrih komentarjev in skušam razumeti argumente občinskega sveta občine Postojne o predimenzioniranem kipu, o neprimerni lokaciji v središču mesta in podobno. Gotovo je potrebno te stvari pametno načrtovati in se dogovoriti. Kakorkoli, dejstvo pa je, da nameravanega podarjenega kipa Matere Terezije v Postojni (zaenkrat) ne bo.

In kako tipično slovensko – zopet so se zaiskrile iskre nasprotovanja in prepira. Ne morem mimo občutka, da ta, pa čeprav na videz lokalni zaplet, odraža žal temeljno vseslovensko alergičnost na vse, kar je vsaj malo povezano s katoliško vero ali Cerkvijo. Pomislimo samo za štirinajst dni nazaj in naštejmo samo nekatere primere: apokaliptično zgražanje ob molitvi v tednu življenja in nastopu v oddaji Tarča, pohujševanje in nabiranje plehkih političnih točk Bratuškove ob izplačilu odškodnine Ljubljanski nadškofiji, pa vse do zadnjih brutalnih in kriminalnih napadov na duhovnike in župnišča. Na drugi strani pa naš predsednik ves v soju žarometov ob papežu … Čuden, če že ne shizofren je odnos slovenskega življa do teh vprašanj. Mogoče pa je vsaj na trenutke takšen tudi odnos nas samih do svoje vere, Cerkve in vsega, kar je povezanega z njo. Če že to ne, pa se katoličani vedno znova pustimo speljati na stare limanice ideološkega boja proti Cerkvi, ki smo mu priča, od kar imamo samostojno Slovenijo. A mislite, da nista novici o izplačilu odškodnine Cerkvi in zadnjih kriminalnih pohodnih na gorenjska in dolenjska župnišča povezani? Še kako, saj velja pri nas mit o nenormalno bogati cerkvi in župnikih, ki se kopajo v zlatu. Nekdo to načrtuje, ker mu to še kako koristi, nekateri so v preteklosti zaradi tega celo zmagovali volitve … In, kot kaže, si nekateri ob tem spet nabirajo politične točke.

Sicer je do neke mere res, da bo Cerkev s svojim sporočilom vedno vznemirjala in prav je tako. Evangelij pač deluje vedno in povsod, takrat, ko se mu nasprotuje pa verjetno še najbolj, kar se je izkazalo ob vsej megalomanski mašineriji, ki se je zagnala ob dejavnosti Cerkve v Tednu življenja, ki smo ga obhajali. To pa ne pomeni, da se s takšnimi manipulacijami in izpadi strinjamo in smo tiho ter se smilimo samemu sebi.

Mogoče nam je pri tem še največji zgled Mati Terezija, ki se gotovo preveč ne obremenjuje, da njen kip ne krasi slovenskega trga. Mislim, da je to celo v stilu njenega življenja, saj je ona sebe vedno dajala v ozadje. Celo takrat, ko so ji podelili Nobelovo nagrado za mir, je organizatorja prosila, da naj denar namenjen slavnosti večerji ob njeni podelitvi raje nameni revežem na ulici. Majhna, sključena žena je in še vedno spreminja svet. Konkretno in realno, ne le v besedah in v sklicevanju na ne vem kakšne okoliščine in nasprotovanja. Sama pravi, da ne moremo vsi delati velikih stvari, ampak majhne stvari z veliko ljubeznijo. Konkretno misijonsko navodilo torej vsem kristjanom in ljudem dobre volje. Upoštevanje tega vodila je najboljši odgovor na razmere in najveličastnejši spomenik, ki ne bo samo nagovarjal, ampak tudi spreminjal našo domovino.