Mati Terezija
Življenjepis Matere Terezije
Cerkev po svetu Marta Jerebič
"Po rodu sem Albanka, po državljanstvu Indijka, po veri katoliška redovnica. Po svojem poslanstvu pripadam svetu. Moje srce v celoti pripada Srcu Jezusovemu. Tako piše v uradnem življenjepisu Matere Terezije. Rodila se je 26. avgusta 1910 v Skopju, krščena je bila kot Gonxha Agnes. Oče ji je umrl, ko je imela komaj 8 let, kljub temu je njena mati otroke vzgojila trdno in ljubeče, ter s tem v veliki meri vplivala na značaj in poslanstvo njene hčere. Gonxhino versko vzgojo je izpopolnjevala živa jezuitska župnija Presvetega Srca Jezusovega, kjer je bila zelo dejavna.
Pri 18-ih letih in z željo, da bi postala misijonarka, se je pridružila irskemu inštitutu loretskih sester. Tam je tudi prejela ime s. Marija Terezija po Terezi Deteta Jezusa. V Kalkuto je prispela januarja 1929. Po prvih zaobljubah maja 1931 so jo sprejeli v loretsko skupnost v Kalkuti, kjer je v šoli poučevala dekleta. Zadnje zaobljube je naredila leta 1937, in postala, kot je večkrat rekla, Jezusova nevesta za večnost. Vse od takrat so jo klicali Mati Terezija. Bila je poznana po svoji dobroti, nesebičnosti in pogumu ter zmožnosti za trdo delo in naravnim talentom za organizacijo.
10. septembra 1946 je med vožnjo z vlakom od Kalkute do Darjeelinga, kamor je hodila na vsakoletne duhovne vaje, doživela 'navdih', njen 'klic v klicu'. Od tistega dneva naprej je zadovoljitev Jezusove žeje po ljubezni postala njena gonilna sila v življenju. V naslednjih tednih in mesecih ji je Jezus prek notranjega izražanja in videnj razodel svojo željo, naj pomaga širiti njegovo ljubezen. Razodel ji je bolečino zaradi zanemarjanja revnih. Mater Terezijo je pozval, naj ustanovi versko skupnost misijonark ljubezni, ki bo v službi najrevnejših. Minili sta dve leti, preden je dobila dovoljenje.
17. avgusta 1948 je prvič oblekla bel sari z modrimi obrobami, zapustila vrata samostana in se podala v svet revnih. Vsak dan je začenjala v občestvu z Jezusom v evharistiji, nato pa z rožnim vencem v roki odšla med ljudi, da bi mu služila v nezaželenih in neljubljenih. Po nekaj mesecih so se ji pridružile nekatere njene nekdanje učenke. Leta 1950 je nadškofija v Kalkuti uradno priznala novo kongregacijo misijonark ljubezni.
Približno 10 let pozneje je Mati Terezija že začela pošiljati prve sosestre v druge predele Indije. Kmalu so sledile postojanke po vseh celinah.
Poskrbela je tudi za duhovno širitev znotraj karizme. Tako je leta 1963 ustanovila moško vejo bratov misijonarjev ljubezni, večinoma brez duhovniškega posvečenja, leta 1976 žensko in tri leta pozneje moško kontemplativno vejo ter leta 1984 še vejo patrov misijonarjev ljubezni, torej duhovnikov. Ob njeni karizmi pa se navdihujejo tudi nekatere laične družbe.
Delo Matere Terezije in naglo širjenje njene karizme po svetu sta pritegnila mednarodno pozornost, ki se je začela odražati v podeljevanju raznih nagrad - vrhunec predstavlja Nobelova nagrada za mir leta 1979. Svoje zemeljsko življenje je končala 5. septembra 1997. Manj kot dve leti po njeni smrti se je zaradi množičnega prepričanja o njeni svetosti, s posebnim papeževim spregledom začel postopek za njeno razglasitev za blaženo. Za blaženo jo je leta 2003 razglasil Janez Pavel II.
