FOTO: Jubilejno zahvalno romanje treh škofij v Rim in Assisi

Slovenija | 27.09.2016, 09:49 Marjana Debevec

Od ponedeljka, 26. do četrtka, 29. septembra poteka ob 10. obletnici ustanovitve zahvalno jubilejno romanje škofij Celje, Murska Sobota in Novo mesto v Rim in Assisi.

Včeraj popoldne so imeli sveto mašo v baziliki svetega Pavla zunaj obzidja. Somaševanje je vodil in pridigal murskosoboški škof msgr. Peter Štumpf.

Danes se bodo romarji vseh treh škofij zbrali v baziliki Svete Marije Velike. Somaševanje bo vodil nekdanji nuncij v Sloveniji kardinal Santos Abril y Castello, pridigal pa bo novomeški škof msgr. Andrej Glavan.

V sredo se bodo romarji udeležili splošne avdience papeža Frančiška in nato vstopili skozi sveta vrata. Sveto mašo bo nato v baziliki sv. Petra daroval kardinal Franc Rode.

V četrtek se bodo odpravili v Assisi, kjer bo slovesno somaševanje vodil celjski škof msgr. Stanislav Lipovšek.

OBJAVLJAMO NAGOVOR ŠKOFA PETRA ŠTUMPFA OB PRIHODU V RIM:

Spoštovana sobrata v škofovstvu, novomeški škof Andrej Glavan in celjski škof Stanislav Lipovšek, spoštovani duhovniki, spoštovani bratje in sestre!

Priromali smo v mesto Rim! Škofje soboške, celjske in novomeške škofije smo skupaj z duhovniki in vami, dragi bratje in sestre, zastavili romarski korak na grob apostolskih prvakov Petra in Pavla. S tem romanjem se Bogu zahvaljujemo za desetletno prehojeno pot treh naših škofij in se priporočamo priprošnji apostola Petra in Pavla ter priprošnji rimskih mučencev, da bi Bog blagoslavljal in ohranjal naše tri škofije in celotno Cerkev na Slovenskem tudi za prihodnja desetletja ali celo stoletja.

Obhajamo sveto leto usmiljenja. Od Petra današnji dni, papeža Frančiška, že skoraj leto dni prihajajo spodbude in prošnje, da bi se oklenili Božjega usmiljenja. Papež Frančišek je prepričan, da je usmiljenje rešitev za ves svet. Po naših škofijah vstopamo skozi sveta vrata usmiljenja, ki nam odpirajo pot do spovednic in oltarja, kjer prejemamo posebne duhovne darove, ki nam pomagajo slutiti Božjo bližino, naklonjenost in pomoč. Ta večer pa smo vstopili v eno od najbolj častitih rimskih bazilik, v kateri je grob apostola Pavla. Tukaj se srečujeta prva Cerkev in Cerkev današnji dni. Tukaj so sledi mučeniške krvi apostola Pavla in tukaj so velike milosti, ki je od Boga prejemamo na priprošnjo apostola Pavla. Tukaj počivajo sveti posmrtni ostanki apostola Pavla in tukaj smo mi, ki še potujemo v smer upanja, ki nam ga je oznanil Pavel.

Apostolska dela nam povedo, da je Pavel bil najprej Savel, Jud, rojen v Tarzu v Ciliciji. V Jeruzalemu je bil vzgojen. Prejel je najboljšo izobrazbo. Njegov vzgojitelj in učitelj je bil Gamalijel, član velikega zbora, ki je so ga veliki duhovniki in ostali poznavalci svetega pisma zelo spoštovali. Savel je bil zelo vnet v svoji veri. Za Boga bi vse napravil. Bil je prepričan, da za Boga mora preganjati tudi Kristusove učence, jih vkleniti, jih izročiti v ječo in v gotovo smrt. Po judovski postavi je bil Savel popoln mož. Po evangeliju pa je bil samo ubog človek, ki še ni prejel Kristusovega spoznanja o sebi, kdo v resnici je. Brez Kristusa Savel ni mogel vedeti, da je suženj judovskih predpisov in svoje ozkosrčnosti (prim. Apd 22, 3-5).

Kristus Savla ni obsodil, temveč ga je osvobodil. Kristus pri Savlu ni gledal na njegove hude grehe. Če bi Kristus pri Savlu iskal grehe, se Savel ne bi mogel nikdar rešiti. Za vedno bi ostal samo preganjalec kristjanov. Kristus se je usmilil preganjalca Savla, da ne bi ostal v svojih grehih. Savla je Kristus izbral, da postane apostol narodov, zato mu je dal milost spreobrnjenja. Ko se je Savel srečal s Kristusom, je postal Pavel. Sprememba imena pomeni spremembo življenja in poslanstva. Brez Kristusovega usmiljenja bi Savel ostal tam, kjer so ostali mnogi preganjalci Kristusovega imena. Ostal bi izven Kristusa. Biti in ostati izven Kristusa je najhujša človekova odločitev, ki ne vodi v življenje. Kristus je našel v Savlu zelo skriti kotiček srca, v katerem je bila globoka žeja po Bogu. Savel je bil žejen Boga. Bil je prepričan, da žejo po Bogu lahko pogasi s preganjanjem Kristusovega imena. Kristus bi to Savlu lahko zelo zameril, pa mu ni! Kristus se je Savla preprosto usmilil in se mu razodel. Savla je poslal do tistih, ki so mu povedali, kaj mora storiti (prim. Apd 22, 6-10).

Papež Frančišek nas je že večkrat opozoril, da smo tudi Kristusovi učenci v nenehni nevarnosti, da bi svojo žejo po Bogu tešili s postano vodo togih predpisov, navad in predsodkov. Nismo pri krstu prejeli Svetega Duha, da bi se oklepali svoje varnosti in gotovosti, temveč da bi šli v svet in govorili o Kristusu. Zakaj je Pavel tako goreče mnogim narodom govoril o Kristusu? Pavel je izkusil Kristusa. Ta izkušnja je bila tako močna in temeljita, da se ni bal. Pavlu je bil Kristus vse. Pavel je imel vse za smeti, samo da je pridobil Kristusa. Pavlu je bilo vseeno ali je sit ali lačen, samo da ima Kristusa. Pavlu je bilo vseeno, če so ga bičali, kamnali, preganjali in zasramovali, samo da je živel v Kristusu. Pavel je celo smrt imel za pridobitev življenja v Kristusu. To pridobitev življenja v Kristusu je Pavel dosegel na tem kraju, kamor smo sedaj mi priromali. Ob koncu življenja Pavel ni dejal, da je pridobil nove narode za Kristusa, ampak je dejal samo: Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil (2 Tim 4,7). Zato je Pavel upal na krono pravice, ki mu jo je Kristus pripravil v nebesih.

Nemogoče je vero ohraniti, če jo držiš samo v sebi in jo ohranjaš samo zase. Vera se množi in krepi takrat, ko išče to, kar je Kristusovega. Po svojem vstajenju od mrtvih Kristus svojim učencem ni dejal, naj ostanejo skupaj, da bodo za varnimi in zaprtimi vrati ohranjali vero. Kristus je svoje učence poslal v svet in jim naročil, naj oznanjajo evangelij vsemu stvarstvu.

Učenci so šli in oznanjali Kristusa, ki so ga videli od mrtvih vstalega. Svojo vero so dali na razpolago tistim, ki še niso verovali. Eni so to vero sprejeli, drugi so jo zavrgli. Eni so postali učenci Kristusovih učencev, drugi so postali preganjalci in ubijalci Kristusovih učencev. Pri veri gre za biti v Kristusu ali ne biti v Kristusu. Biti v Kristusu pomeni vstopiti v večno življenje. Ne biti v Kristusu pa pomeni biti zunaj večnega življenja. Vera daje spoznanje o Kristusu. Kdor veruje, spoznava vse, kar je treba vedeti o Kristusu. Mnogi dosti vejo o Kristusu, vendar niso spoznali Kristusa. Vejo o Kristus, vendar nimajo vere v Kristusa, ker niso izkusili Kristusa. Evangelij lahko oznanja samo tisti, ki je izkusil Kristusa.

Po srečanju s Kristusom je Pavel šel k tistim, ki so mu povedali, kaj mora storiti. Rekli so mu, naj se ne obotavlja. Naj vstane, se da krstiti, naj kliče Kristusovo ime in opere svoje grehe (prim. Apd 22, 16). In kaj bodo nam rekli v Rimu? Kaj pa mi moramo storiti? Mnogo bomo slišali. Kakšno stvar bomo najbrž tudi preslišali ali pozabili. Vera je iz poslušanja Božje besede. Kdor posluša Božjo besedo, od Svetega Duha dobi spoznanje, kako mora oznanjati. Na sredini avdienci nam bo sveti oče Frančišek povedal, kaj naj storimo. V rimskih bazilikah bomo poslušali Božjo besedo in oznanjevanje škofov. Tudi to je beseda o tem, kaj naj storimo.

Kristusova svetloba, ki je obsijala Savla, da je dobil novo spoznanje o Kristusu, naj obsije tudi naša srca in razsvetli naš razum, da bomo govorili z močjo vere o tem, kaj smo v Rimu videli in kaj smo slišali.

Na grobu apostola Pavla obhajamo sveto evharistijo, ki pomeni edinost Cerkve in pomeni naše zahvaljevanje Bogu Očetu za Kristusa. Ne moremo verovati brez pomoči Svetega Duha, ki nam ga Bog Oče daje po Kristusu. Celo učenci, ki so videli vstalega Kristusa, so lahko verovali in oznanjali Kristusa samo v moči Svetega Duha.

Sveti Pavel, Kristusov apostol, prosi za nas pri Bogu, da bomo dober boj bojevali in vero ohranili. To prosimo v upanju na krono pravice, ki je tudi nam pripravljena v nebesih. Amen