Slovenski kruh?

| 20.09.2016, 15:14

Aleš Čerin je v začetku leta 2011 na svojem blogu Preprostost pozval ljudi, da začnejo peči kruh doma in z izračuni jasno pokazal, da lahko štiri članska družina na ta način v enem letu tako čez prst samo pri kruhu prihrani 330 evrov.

Čerinov poziv je sledil podražitvi kruha, ki ji je botrovala s špekulacijami podprta borzna rast cen pšenice v jeseni leta 2010. Aleš je takrat izračunal, da slovenski kmet od cene kilograma kruha dobi 4,5 odstotka, strošek mlinarjev in pekov skupaj znese okoli 35 odstotkov, medtem ko si trgovci vzamejo 60,5 odstotka.

Njegovega izračuna doslej ni nihče demantiral. To da drži še danes, pa jasno kaže, zakaj je po petih letih životarjenja in praznih obljub dokončno počila žitna veriga. Nevzdržno razmerje v škodo pridelovalcev žit namreč ni bilo odpravljeno, to pa je letos privedlo do precej manjšega odkupa slovenske krušne pšenice.

Razvrednotenje kruha iz slovenske pšenice

A reklamni letaki naših trgovcev, ki te dni polnijo nabiralnike slovenskih gospodinjstev oglašujejo v povprečju precej znižane cene posameznih vrst kruha. Te se sicer razlikujejo od trgovca do trgovca, kilogram pa se v teh akcijah ponuja približno 10 do 20 centov dražje od povprečne cene, ki jo pred petimi leti v svojih izračunih upošteval Čerin.

Kar se mi zdi pri tem najbolj kritično je dejstvo, da se t.i. slovenski izdelki, dokazano višje kakovosti od povprečja v posamezni blagovni skupini, sploh prodajajo v akcijah. To se ne bi smelo nikoli zgoditi. Še bolj žalostna pa je ugotovitev Varuha odnosov v verigi preskrbe s hrano, da se večino slovenske hrane proda v okviru akcij.

Racionalno obnašanje potrošnikov

S potrošniškega vidika je ta odločitev popolnoma racionalna, saj dobiš visoko kvaliteto za nižjo ceno. Privolitev v akcijski način prodaje pa s sabo potegne zavedanje potrošnika, da je nekaj dobrega vredno le akcijske cene in torej redno ceno sprejme kot nekaj zmanipuliranega in nerealnega. Mislim pa, da je vsem jasno, da prodaja v akcijskem načinu ponudbe, na dolgi rok prehranski industriji ne omogoča preživetja in posledično pomeni še večji pritisk te na kmeta, kot primarnega pridelovalca. Torej, če bi res spoštovali slovensko, kot se hvali eden od trgovcev, domačih prehrambenih artiklov dokazano višje kakovosti ne bi prodajali v okviru akcij.

Kdo lahko jamči da je kruh slovenski?

Drugo zaskrbljujoče dejstvo pa je, da je večini teh akcijskih ponudb skupni imenovalec jasno zapisana trditev, da gre za kruh iz slovenske moke ali pa celo, da gre za kruh iz slovenske pšenice.

In smo pri bistvu problema. Če je povprečnemu potrošniku dokaj razumljivo, da je neka pšenica slovenska, če jo je na svoji njivi pridela slovenski kmet, pa v praksi trenutno še ni vzpostavljenega certifikacijskega mehanizma, ki bi nepristransko zagotavljal, da je bila določena moka res zmleta iz slovenske pšenice, in da je bil kruh spečen iz take moke. Imamo celo sheme označevanja, kjer je moka slovenska že, če je bila iz tujine pripeljano žito, ki je bilo nato zmleto v slovenskem mlinu, za nekatere pa celo ni nič spornega, če v embalažo z omembo slovenskega le zapakirajo iz tujine pripeljano moko.

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano se trudi za uvedbo enotne označbe Lokalna kakovost Slovenija, ki bo rešila prej omenjeno dilemo in bo potrošniku zagotavljala, da je prehrambeni izdelek dejansko slovenski ter omogočila sledljivost do korenin. Trenutno je steklo uvajanje te označbe na področju mesa in mleka, mlinarji in peki pa trenutno ne kažejo nobenega navdušenja, da bi se odločili za tako certificiranje. Kar je glede na dogajanje v žitni verigi tudi razumljivo.

A prav vstop v to certifikacijsko shemo bi zagotavljal, da je tisto kar zdaj najdemo zapisano na nešteto reklamnih letakih, namreč slovensko poreklo moke ali pšenice, tudi v resnici drži in edino vstop celotne žitne verige v to certifikacijsko shemo bi omogočil, da bi se žitna veriga še kdaj obudila, seveda ob čisto drugačnih odnosih med deležniki znotraj nje.

Res je čas, kot pravi dr. Jože Podgoršek, varuh v verigi preskrbe s hrano, da dozorimo v zahtevne potrošnike in se ne pustimo tako enostavno odpraviti in zavajati.

Do takrat pa bomo slovenski kruh lahko spekli le, če bomo moko kupili pri kmetu ali mlinarju, ki mu zaupamo in bomo kruh spekli doma. Pa še veliko bomo prihranili.