Redovniški dan v znamenju prejemanja in dajanja usmiljenja

Slovenija | 22.09.2016, 11:05 Marjana Debevec

V Mariboru so včeraj pripravili 42. redovniški dan z geslom Sveto leto usmiljenja. Med dopoldanskim delom programa v Zavodu Antona Martina Slomška je bila molitev ter pričevanja o konkretnem življenju v luči usmiljenja. Popoldne je sledilo peš romanje proti stolnici, péti rožni venec Božjega usmiljenja ter sveta maša. Somaševanje je vodil mariborski nadškof metropolit Alojzij Cvikl.

Minorit p. Ernest Benko je z udeleženci redovniškega dneva podelil svojo izkušnjo o vodenju duhovnih vaj in pomenu spovedi. O tem, ali mu je žal za grehe, ki jih je storil, je povedal. »Ja, z ene strani že, ker vsaki greh človeka rani in greh pusti posledice na človeku. Po drugi strani pa je doživeti tisto Božje usmiljenje v sveti spovedi tako močno, da človek lahko reče: Bogu hvala tudi za greh«.

O papeževem povabilu spovednikom, naj bodo rahločutni do spovedancev, pa je p. Ernest povedal. »Ta papež prav gotovo razume bistvo Božjega usmiljenja, ki je to, da se Bog dejansko skloni na človeka in ga pobere v tisti njegovi nesreči: greh je nesreča, velika nesreča. In da ga od tam naprej vodi.«

Direktorica Zavoda Živim Katarina Nzobandora je spregovorila o tem, kako je razumela, da je Bog kliče na področje splava. Potem ko je doživela smrt prvorojenca, je imela občutek, da ji je bilo vse vzeto. »Ko tudi Boga nisem čutila več; ko sem imela občutek, da mi je bilo vse vzeto – tudi moji talenti. In to je bila največja Božja ljubezen do mene, da mi je pokazal, kdo sem jaz in kdo je On ter da mi je pomagal zgraditi drugačno samozavest – samozavest v Njem.« Kmalu zatem pa je odprla Zavod Živim, ki deluje na področju osveščanja. »Želimo pokazati, da je osločutev za življenje vedno tista prava odločitev, ki prinese mir.« Drugo področje je spremljanje med nosečnostjo in sicer preko pogovorov, terapij in telovadbe. Mame spremljajo tudi po nosečnosti ali umetnem ter spontanem splavu. »Mislim, da si dokler se ne srečaš s takšno osebo, sploh ne moreš predstavljati, da lahko ljudje toliko trpijo in da tako zelo potrebujejo ljubezen. Velikokrat ti ljudje, ki se obračajo na nas, sploh ne poznajo Boga. Jaz jim ne morem moralizirati, ampak moram biti orodje v Božjih rokah«, je še povedala Katarina Nzobandora.

Matjaž Venta pa je svoje poslanstvo odkril v pobudi 40 dni za življenje. Spomnimo, da gre za mednarodno pobudo, ko se ljudje v molitvi dvakrat letno za 40 dni v molitvi zbirajo pred porodnišnicami, da bi tako rešili nerojena življenja. »Bogu hvala za vsako življenje. Tudi sami izkušamo veliko milosti. Ljudje nas prihajajo prosit za molitev, ko je na primer njihova žena pri porodu, pa tudi številni zdravstveni delavci«.

Na poseben način pa doživlja vrednost vsakega življenja s. Emanuela Žerdin, ki že vrsto let spremlja umirajoče v društvu Hospic. »Smrt nas oguli. Takrat ljudje doživimo to: zdaj sem to, kar sem. In če so iskreno verni, vam povem, da so to najlepše smrti. Če pa nisi iskren, imaš težave pri odhajanju. Ker ni lahko. Ampak je zmeraj to vedno korak v neznano, ki zahteva od nas veliko odprtosti, poguma in tudi veliko sprejemanja.«

S. Emanuela je podelila svoje številne izkušnje. Med drugim se je odzvala tudi na potrebe beguncev, ki so prihajali v Slovenijo. »V tej begunski krizi so največ naredila prostovoljke ženske. Ena med njimi je bila mati šestih otrok s kmetije, ki je vsak večer doma naredila vse, kar je bilo potrebno, in potem prihajala tja delat. To so bile ženske, ki se niso ustrašile različnosti.« Potem ko je opisala več utrinkov iz svojega dela na meji, je dodala. »To so dogodki, kjer se sreča človek s človekom. Ker je res usmiljenja sreča s tem obupom, s tem neverjetnim trpljenjem, ki so ga begunci prinesli s seboj.«

Nadškof Alojzij Cvikl pa je med sveto mašo poudaril, da mora biti pričevanje posvečenih najprej z življenjem. Veseli in hvaležni naj bi bili za ta dar, da se je Bog osebno ozrl na nanje. »Nič ne pomagajo ure in ure našega apostolata, če iz našega obraza in življenja ne odseva lepota in sreča, ki sad tega, da se nas je Bog dotaknil in nam odpustil. Šele potem smo v moči Sv. Duha in njegove ljubezni postali njegove priče«, je zbranim še dejal nadškof Cvikl in se jim ob tem zahvalil za njihovo neutrudno služenje Bogu in ljudem.