Kanonizacija Matere Terezije – misijonarke ljubezni

Cerkev po svetu | 28.08.2016, 16:56 Marta Jerebič

Mati Terezija je bel sari z modrimi obrobami prvič oblekla 17. avgusta 1948 in se podala v svet revnih. Po nekaj mesecih so se ji pridružile nekatere njene nekdanje učenke. Sedmega oktobra 1950 je nadškofija v Kalkuti uradno priznala novo kongregacijo misijonark ljubezni. Približno 10 let pozneje je Mati Terezija že začela pošiljati prve sosestre v druge predele Indije, podelitev statusa redovne kongregacije papeškega prava leta 1965 pa jo je opogumila, da je odprla misijonsko hišo tudi v Venezueli. Kmalu so sledile še postojanke v Rimu in Tanzaniji, nato pa po vseh celinah.

V 80.ih letih minulega stoletja je Mati Terezija odprla hiše praktično po vseh komunističnih deželah, od Sovjetske zveze, do Albanije in Kube. Neuresničena pa je ostala njena želja, da bi odprli hišo na Kitajskem, saj jim je tamkajšnja vlada to preprečila.

Poleg geografske širitve je Mati Terezija poskrbela tudi za duhovno širitev znotraj karizme. Tako je ustanovila več moških vej. Ob njeni karizmi se navdihujejo tudi nekatere laične družbe.

Delo Matere Terezije in naglo širjenje njene karizme po svetu sta pritegnila mednarodno pozornost, ki se je začela odražati v podeljevanju raznih nagrad. Vrhunec predstavlja Nobelova nagrada za mir leta 1979. Mediji so z vedno večjim zanimanjem začeli spremljati njeno delo.

Mati Terezija je tudi v zadnjih letih življenja kljub naraščajočim zdravstvenim problemom vodila svojo kongregacijo. Marca 1997 je še blagoslovila svojo naslednico, s. Nirmalo, se srečala s papežem, nato pa se vrnila v Kalkuto, kjer je 5. septembra končala svoje zemeljsko življenje. Njeno poslanstvo danes nadaljuje približno 5.000 sester redovne skupnosti misijonark ljubezni, ki delujejo v več kot 700 skupnostih v 135 državah sveta, tudi v Sloveniji.

Misijonarke ljubezni nimajo nobenih velikih programov za prihodnost. Kot je v pogovoru za Agencijo Fides že pred leti povedala sedanja predstojnica redovne skupnosti s. Mary Prema, si prizadevajo ostati odprte za tisto, kar od njih zahteva Bog. Tudi Mati Terezija ni nikoli dala nobenih navodil za prihodnost reda. Njeno edino in stalno priporočilo je bilo le to, da si morajo misijonarke neprestano prizadevati, da postajajo vedno bolj svete.