Aleksa Ivanc Olivieri, ob 100 letnici rojstva
Slovenija Tone Gorjup
Slovenci akademsko slikarko Alekso Ivanc Olivieri odkrivamo šele po njeni smrti, saj je v desetletjih po vojni doživljala usodo umetnikov, ki v domovini niso bili dobrodošli. Šele leta 1996 je društvo Slovenija v svetu v Zavodu Svetega Stanislava v Ljubljani pripravilo prvo razstavo njenih del. Od takrat se je pri nas zvrstilo več razstav, ki razkrivajo njen bogat opus in nenavadno življenjsko pot. Aleksa Ivanc bi imela danes sto let, zato je prav, da ji posvetimo nekaj pozornosti.
Aleksa Ivanc, rojena 11. avgusta 1916, je odraščala v Šiški v Ljubljani, kjer je končala meščansko šolo. V Kranju je naredila še šolo tekstilnega oblikovanja in se zatem zaposlila kot risarka tekstilnih vzorcev v Celju. Ob začetku vojne se je vrnila v Ljubljano. Obiskovala je Goršetov risarski tečaj ter se učila pri Sternenu in pri Jakcu. Po vojni je študirala slikarstvo v Beogradu pri Tabakoviču in nato v Ljubljani pri Pengovu, Stupici in Pregelju. Po diplomi je opravila še specialko iz restavratorstva. Iz tega časa se je ohranilo več njenih reprodukcij, med njimi Jelovškova Sveta družina, ki jo hranijo na Brezjah. Po obisku Beneškega bienala 1952 je ostala v tujini in se izpopolnjevala v Rimu. Pot jo je vodila na Sardinijo, v Pariz, Provanso, Španijo, Alžirijo, Maroko in Mavretanijo. Leta 1965 se je naselila na Korziki, se poročila in si ustvarila dom. Umrla je pred šestimi leti (11. junija 2010) in je tam tudi pokopana.
Aleksa Ivanc Olivieri je že med vojno narisala več predlogov za jaslice po srednjeveških freskah. Kmalu po diplomi je pripravila v Ljubljani prvo samostojno razstavo. Po odhodu v tujino se je povezala z nekaterimi umetniki na tujem in Slovensko kulturno akcijo. Ilustrirala je več knjižnih del Vodeba, Beličiča in drugih. Kmalu je začela rastavljati tudi v Parizu ter nekaterih drugih mestih po Franciji in Švici. Pogosto se je gibala v krogu umetnikov, filozofov in teologov. Kot umetnica je iskala svojo pot. Nekaj časa je preživela med Berberi v Afriki, vzljubila Altas in druge gore … O svojem načinu dela je dejala: ,,Oddaljila sem se od sveta in hrupa … mirno in skromno nadaljujem s svojim delom“ To je veljalo še zlasti za zadnja deseletja njenega ustvarjanja. Sprva je bila blizu impresionizmu, pozneje postmodernizmu, v španskem in afiškem obdobju pa so njene barve dobile posebno žarečo svetlobo, po kateri je prepoznavna. Njeno pozno ustvarjanje najlepše predstavi križev pot, ki ga je leta 1999 naslikala za cerkev Sv. Martina v Doberdobu. Tam so izdali tudi dvojezično knjižico Ecce homo - križev pot Daneta Zajca z barvnimi reprodukcijami Alekse Ivanc Olivieri. Njej je posvečen tudi dokumentarni film Aleksa Ivanc Olivieri - iskalka luči.
