Mož beseda in njegova šola

Slovenija | 23.08.2016, 14:45

Judo šola gospoda Marjana Fábjana ni velika, je pa nadvse uspešna. Zrasla je na deželi, pri Lopati. Ne v prestolnici. Njeni učenci dosegajo in presegajo svetovni sloves. Glavni učitelj deluje na videz špartansko, brezčutno, deležen je celo kritike, kako strog da je. Ta šola se je izkazala za dušo slovenskega olimpizma zadnjih iger. Kot je (bila) duša Osilnice njena osnovna šola, ki jo zdaj zapirajo. Ni čudno, da se ostareli prebivalci te obmejne občine odločno upirajo.

Slovenski olimpijski dosežki še vedno odmevajo. Ob prihodu domov jih je s častno potezo podkrepil še najtrofejnejši slovenski trener Marjan Fabjan. Takoj po vrnitvi v domovino se je lotil izpolnjevanja obljube, ki jo je bil dal pred odhodom v Rio, da bo šel peš iz Lopate na Brezje, če bo Ana Velenšek s poškodovanim kolenom osvojila medaljo. In je šel. Še preden je olimpijski ogenj ugasnil. Mož beseda. Takih je na vodilnih položajih le peščica. Judoisti pridejo navsezgodaj v klub in delo se menda začne s čiščenjem površin. Brez telefonov, kaj šele drugih naprav. Ko pa njegove varovanke dobesedno jemljejo dih sotekmovalkam na tatamiju in z največjih tekmovanj redno prinašajo odličja, celo on pokaže čustva. Slovenija pa je na nogah in skače od veselja.

Fabjan, ki je najzaslužnejši, da je judo leta 2016 postal najuspešnejši olimpijski šport v samostojni Sloveniji, je že ob predhodnih medaljah storil nekaj nenavadnega, posebnega, zgodovinskega. Ko je Urška Žolnir leta 2004 dobila prvo slovensko medaljo v judu, je doma postavil športni muzej, v katerem so na ogled kimona in kopije olimpijskih medalj svojih varovank. V času iger v Pekingu 2008 je v čast Luciji Polavder usposobil telovadnico na Ostrožnem, po olimpijski zmagi Žolnirjeve v Londonu pa je kupil eno najbolj tipičnih londonskih posebnosti - rdeč dvonadstropni avtobus, ki je zdaj razstavljen ob telovadnici športnega centra Sankaku. Veste, kaj je Fabi, kot ga kličejo, zapisal v povabilu mladim k vpisu v njegovo šolo? »Pridruži se nam! Če si pripravljen verjeti in videti (saj veš, da moraš za to gledati s srcem kot Mali princ), potem je to zate zmagoslavna zgodba.«

Vsakodnevni napori, trdo delo, vsakodnevna odrekanja zaradi treninga. Njegovi učenci, ko gledaš in poslušaš Trstenjakovo in Velenškovo, so to sprejeli kot nekaj samoumevnega. Prva celo priznava, da je zaradi juda boljša oseba. Dekletoma z obraza bereš, kako resni in predani sta, kako 200 % zaupata načrtu, ki ga ima z njima trener. Mimogrede se mi poraja – če bi mi, kristjani, 200 % zaupali našemu Učitelju in njegovemu načrtu, ki ga ima z nami, kaj bi bilo? Pa naj se vrnem k Fabijevi judo šoli, ki je sinonim za kakovost. Njegovi tekmovalci so nehote, pred praktično vsako tekmo, v vlogi favoritov. Ne le tisti izkušeni, z dolgoletnim pedigrejem na judo sceni, tudi tisti, ki šele prihajajo. In, ko Japonci priznavajo, da je Fabi bolj japonski od Japoncev, kjer se je športna disciplina rodila, potem je jasno zakaj vsakdo, ki prestopi klubski prag, na ramena naloži nahrbtnik potencialnega šampiona. Red in disciplina prinašata rezultate. Brez te šole, kaj bi bilo brez te šole?

Če povlečem vzporednico s šolo v Osilnici in mnogimi podružnicami, pred katerimi je podobna usoda, povsem razumem tamkajšnje ljudi. Hudo je, ko zaprejo šolo. Pravijo, da takrat začne kraj res izumirati. Žal je tako tudi v tej majhni občini z nekaj več kot 300 dušami v dolini zgornjega toka Kolpe in Čabranke. Duša je edino, kar je tem krajem ob Kolpi še ostalo. Razvoj in delovna mesta ter priložnosti so jih namreč na daleč obšle. Kot tudi državne vzpodbude.

In če kraju vzameš še šolo, mu vzameš prihodnost. Pa naj OŠ obiskujeta 2 ali 200 otrok. Njihova pravica je, da se šolajo v matični občini, v domačem kraju in ne da se šestletni otroci vozijo vsak dan 30 kilometrov daleč. Velika verjetnost je, da bodo starši otroke prepisali v le kilometer oddaljeno šolo na Hrvaškem. »Koliko lepih besed o slovenščini, slovenskem jeziku slišimo, kakšno skrb posvečamo temu. Tu pa se zapira šola, še zadnje žarišče izobraževanja v odročnih krajih.« Društvo Osilniška dolina je pristojnemu na ministrstvu poslalo protestno pismo. Ne sklicujejo se na nerazvitost in demografsko ogroženost, ker bi vlada in ministrstva morali ustvarjati pogoje za razvoj, da bi ljudje ostajali doma, na podeželju, ob meji. Sklicujejo se na to, da se država začne in brani ob meji. Dolino sem pred kratkim obiskala in je res daleč od središča države. Jim bomo vzeli še poslednji utrip kraja?

Ministrstvo se ne bi smelo trmasto držati statističnih smernic, kot je minimalno število učencev, temveč je treba upoštevati sociodemografsko strukturo občine, željo staršev, lokalno in kulturno identiteto prebivalstva, šolsko pot in številne druge vidike. Majhne šole imajo številne pedagoške prednosti. Bistveni za šolski uspeh so spodbujanje v domačem okolju, na primer stopnja izobrazbe staršev, kvalifikacija ter motivacija učiteljev. Če na šolstvo gledamo ozko, so velike šole cenejše. Če pa upoštevamo dolgoročne posledice zapiranja šol v podeželskem prostoru, je računica drugačna. Vas, ki ji je odvzeta zadnja šola, se znajde v vrtincu nazadovanja. Socialno in kulturno življenje v občini je osiromašeno, lokalna identiteta in prizadevanja za krajevne probleme pojemajo, društva imajo komaj še podmladka, pride dan, ko zapreta še zadnja gostilna in zadnja trgovina. Tega v Osilnici že nekaj časa ni več. Duša Slovenije in slovenskega naroda je tudi v majhnih vaseh in krajih, ki so prav tako kot pri slovenskem judu, katerega duša raste v preprostih in predanih ljudeh, prevečkrat pozabljeni s strani države pa tudi medijev. Juda se spomnimo ob vsaki medalji, sicer skoraj ne obstaja, majhni obmejni kraji pa so žal omenjeni večkrat zaradi kakšne postavljene ograje, kot pa zaradi življenja in preživetja prebivalcev v njih.

Naj se vrnem k Fabjanovi olimpijski šoli. Vso bedo favel, ki je bila na drugi strani blišča v Riu ter vse škandale, ki so pokazali umazane roke vodilnih funkcionarjev Mednarodnega olimpijskega komiteja, bom raje izpustila. Upajmo, da vendarle niso »vsi«, ki so pri skledi, umazanih rok. Tako kot se ni pokvaril ta trener, o katerem sem govorila. Mož beseda je zdaj že blizu cilja, do katerega si je pridelal nemalo žuljev. On verjame in pometa pred svojim pragom, čeprav ta ni ravno v centru - prestolnici, in se ne zgraža nad početjem drugih. Niti nad kritikami o svoji trdi učiteljski roki. Naj to velja za vse Slovence. Pa veselo na delo, iger in počitnic je (skoraj) konec!