"Hitreje, višje, močneje"

Svet | 05.08.2016, 14:42

Je temeljna filozofska misel, geslo, ki so ga gojili antični Grki kot civilizacija, ki nam je dala olimpijske igre, ki se danes, več kot 2500 let od prvih začenjajo v brazilskem Riu. Dogodek leta, na katerem se bodo športniki ponovno zbrali in pred množicami gledalcev in milijoni ljudmi pred televizijskimi zasloni merili svoje moči.

Na prvi pogled in sodeč po odzivih športnikov, nevladnih organizacij in domačinov – Brazilcev, imajo letošnje igre dokaj slabo popotnico - enormne finančne stroške in posledično pomanjkanje denarja, nedokončane objekte, grozovito onesnaževanje narave, grožnjo terorizma in še bi lahko naštevali. A vendar, vsi ti problemi bodo kmalu pozabljeni. Za kuliso spektakla, ki ga lahko ob odprtju pričakujemo, se bodo združili brazilski temperament, predtekmovalna mrzlica in ponos športnikov, ki se jim z udeležbo na olimpijadi uresničujejo življenjski cilji in se vsaj delno poplača njihov trud.

Olimpijske igre pa še zdaleč niso zgolj športni dogodek, temveč tudi kulturni, politični in gospodarski dogodek. Šport je postal posel, trgovina, ki vrhunec doseže ravno na olimpijski igrah ter se prilagaja logiki kapitala, šova in zabave. Predvsem pa so igre že zelo dolgo, na tisoče kilometrov oddaljene od njihovega temeljnega namena, ki so ga gojile antične olimpijske igre. Geslo hitreje, višje in močneje danes beremo in razumemo kot »več dobička, še več dobička« …

Že leta 776 pred Kristusom, pravijo zgodovinski podatki, so v antični Grčiji organizirali prvo športno tekmovanje in ga poimenovali po kraju, kjer se je tekmovanje odvijalo. Mnogi zgodovinarji trdijo, da so igre še starejše in povezane z mnogimi miti in legendami. Imele pa so temeljno značilnost – bile so dogodek, ki je združil in poenotil vse Grke iz različnih državic in kolonij. Bistveno je bilo torej združevanje, enotnost in mir, saj so v času iger prekinili vojne in boje. Igre so bile bolj kot športni, predvsem kulturni in tudi religiozni dogodek, lahko bi rekli celo obred in ritual v čast grškim bogovom. Pred tekmovalnostjo je imela prednost skladnost telesa in duha, enakopravnost, svoboda in prijateljstvo ter vrednote, kot so srčnost, hrabrost in harmonija.

Če je kaj od tega ostalo danes, je to gotovo ritual, obred, ki igram daje posebno noto, čeprav je sodobni ritual obrnjen na glavo in ne časti Boga, ampak je v službi biznisa in profita. Pa vendar znajo Brazilci celo Jezusa, ki k svojimi razprostrtimi rokami objema mesto Rio, vključiti v predtekmovalno mrzlico. In tu je največja tragedija sodobnega olimpizma. Čeprav se Mednarodni olimpijski komite trudi dajati drugačen vtis in poudarja vrednote, predvsem mir in prijateljstvo, je identiteta iger daleč od tega. In seveda pri tej logiki – logiki profita ni ovir in meja, ki bi ga ustavile: niti izkoriščeni delavci, izseljeni domačini, onesnažena narava, socialni pretresi … Marsikaj je pometeno pod preprogo, veliko žalostnih zgodb in preigravanj ter korupcije. In upravičeno se lahko vprašamo o smiselnosti tega dogodka in enormnega finančnega vložka v tej južnoameriški državi? Na eni strani Brazilija zapira bolnišnice, zmanjkuje jim denarja za plače, na drugi strani pa takšna perverzna razsipnost. Je glede na temeljno idejo sploh še pošteno, da se igre imenujejo olimpijske? Kje so tu vrednote miru, svobode, enotnosti?

Tudi to moramo imeti pred očmi, ko se bomo veselili uspehov naših športnikov in tistih iskrenih tekmovalcev, v katerih kljub vsemu te vrednote živijo in se zanje zavzemajo. In vsaj za kratek čas bodo športniki združili in poenotili tudi nas, Slovence, nam vlili upanja in ponosa na svojo domovino in njene simbole. Vsi poznamo ponosen občutek, ko zveni naša himna in plapola zastava, ko se veselimo zmag in uspehov naših športnikov. Ta enotnost je za Slovence tisti vrh, ki ga ob uspehih športnikov slutimo, vendar ga bomo morali tudi doseči in od tam naprej »hitreje, višje in močneje« v prihodnost.