Odpuščati, ljubiti, pomagati!
Svet
Za nami je 31. Svetovno srečanje mladih z misijonarjem usmiljenja papežem Frančiškom. O čem spregovoriti po vsebinsko in duhovno tako bogatem mundialu? Osebno me je ta dogodek nagovoril v trojem: Odpuščanju, ljubezni in pomoči oz. solidarnosti. Prav to je sveti oče v nagovorih mladim posebej podčrtal.
Če želimo ljubezen, moramo odpuščati. Sveti oče nas je večkrat spodbudil, da je potrebno odpuščati vedno in povsod, saj nam Gospod vedno odpušča, ne glede na naše grehe. Današnji svet bi še kako moral slišati besede papeža Frančiška o odpuščanju. Le tako bomo stopili iz okvirjev sovraštva, tako bomo resnično doživeli tisto srečo, ki nam jo ponuja Gospod. „Dragi prijatelji, vabim vas, da skupaj molimo zaradi trpljenja številnih žrtev vojne, ki je danes v svetu. Da bi enkrat za vselej razumeli, da nič ne upraviči krvi brata, da ni nič bolj dragocenega, kakor oseba, ki jo imamo ob sebi,“ je poudaril sveti oče in po križevem potu v petek zvečer še dodal: „Pot križa je pot sreče, saj sledimo Kristusu vse do konca, v najbolj dramatičnih okoliščinah vsakdanjega življenja.“ In gotovo je križ, ki ga je nosil v odpuščanje za naše grehe pot do odpuščanja. Slediti Njemu. Slediti mu do konca, kajti Gospod pozna moje in tvoje ime. Poznal ga je še preden so ga poznali naši starši. Bodimo torej misijonarji usmiljenja najprej v odpuščanju, kajti Jezus je na vprašanje Petru, kolikokrat naj odpusti, dejal: „Ne pravim ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat.“ Torej do konca in vedno.
In še pomoč, solidarnost je tista, ki je odmevala na tem srečanju. Solidarnost z vsemi, ki trpijo zaradi vojn, sovraštva, krivice. Potrebni so naši koraki, da bo svet boljši. Gospod nas kliče, da pomagamo tistemu, ki trpi. Da se ne oziramo na versko, rasno ali politično pripadnost tistih, ki kličejo po pomoči. Človek je človek in ustvarjen je po Božji podobi. Bomo to podobo zavrgli? Bomo to podobo zavrnili? „Bog od tebe nekaj pričakuje. Si razumel? Bog od tebe nekaj pričakuje! Bog nekaj hoče od tebe, Bog čaka tebe. Bog prihaja, da razbije naše zaprtosti, prihaja, da odpre vrata naših življenj, naših nazorov, naših pogledov. Bog prihaja, da odpre vse, kar te zapira. Vabi te, da bi sanjal, želi ti pokazati, da je svet s teboj lahko drugačen. Tako je: če od sebe ne boš dal najboljšega, svet ne bo drugačen.“ Slišimo te besede, jih želimo slišati? Ne govori jih samo mladim, govori vsem, vsakemu posebej.
Veliko sem naštel. Veliko nalog zadal sebi, komu pa mogoče potrkal na srce. A ne trkam jaz, z besedami trka papež Frančišek, preko njega pa Gospod. Ne vem, če bom zmogel vse našteto, a Gospod, daj mi moč, da bo v meni še dolgo odmeval duh veselja, upanja in ljubezni iz Krakova. Mogoče bom že ta teden padel, a pomagaj mi, da bom vseeno Tvoj misijonar usmiljenja.
