100 let ruske kapelice pod Vršičem

Slovenija | 31.07.2016, 12:52 Marjana Debevec

Ruska kapelica pod Vršičem je bila zgrajena v spomin na ruske vojne ujetnike, ki so izgubili življenje pri gradnji tamkajšnje ceste. Včerajšnjo tradicionalno spominsko slovesnost so pripravili Občina Kranjska Gora, Društvo Slovenija Rusija in Veleposlaništvo Ruske federacije v Republiki Sloveniji. Ob tem je Slovenijo obiskala delegacija Ruske pravoslavne Cerkve, ki jo vodi predsednik Oddelka za zunanje cerkvene zadeve pri moskovskem patriarhatu metropolit Ilarion. Danes dopoldne je v cerkvi sv. Cirila in Metoda v Ljubljani vodil pravoslavno bogoslužje, ob 20.00 pa bo nastop zbora Ruske pravoslavne Cerkve v cerkvi Marijinega oznanjenja na Tromostovju v Ljubljani.

V času 1. svetovne vojne se je triglavsko znašlo v žarišču svetovne zgodovine s Soško fronto in njenimi krvavimi bojišči, na katerih so se devetindvajset mesecev vojskovali, trpeli, krvaveli in umirali na desetine tisoč mladih vojakov 22 narodov, je za revijo Sinfo zapisal sekretar na ministrstvu za kulturo Silvester Gaberšček. Med njimi je bilo tudi okoli deset tisoč ruskih vojnih ujetnikov, od katerih je bil del teh napoten na zelo zahtevna gradbišča visokogorske ceste čez 1611 m visok gorski prelaz Vršič. Zgodovinarji ocenjujejo, da je med I. svetovno vojno na Vršiški cesti zaradi onemoglosti, bolezni in naravnih nesreč, predvsem plazov, življenje izgubilo okoli tisoč ruskih ujetnikov.

»Preživeli ruski ujetniki so po veliki snežni nesreči ponesrečenim rojakom v večni spomin in sebi v duhovno oporo še isto leto iz lesa in lubja zgradili majhno pravoslavno cerkvico z dvema značilnima čebulastima zvonikoma in v bližini katere so pokopali umrle rojake. Ob širitvi Vršiške ceste leta 1937 je gradbinec Josip Slavec iz Kranja naletel na mnoga okostja, ki jih je prenesel, skupaj s še drugimi ruskimi posmrtnimi ostanki iz kranjskogorskega „soldaškega britofa“, v piramidno grobnico, ki jo je v ta namen zgradil ob severno vzhodni strani cerkvice sv. Vladimira«, je povedal Gaberšček.

Leta 2006 je ministrstvo za kulturo cerkvico popolnoma prenovilo. »Zaradi arhitekturnih posebnosti značilnih za rusko sakralno arhitekturo in dejstva, da je vznikla med krutimi viharji velike vojne in sredi nepopisnega trpljenja ruskih jetnikov na samem zahodnem robu slovanskega sveta, je cerkvica enkratna znamenitost, ki postaja vse bolj privlačna za množice domačih in tujih obiskovalcev.«

Od leta 1992, ko so sta se ob ruski kapelici prvikrat sestali delegaciji slovenskih in ruskih državnih in cerkvenih predstavnikov, pa je vse bolj tudi vidni simbol slovensko-ruskega prijateljstva, ki se prav ob njej vsako leto na spominski slovesnosti ob godu sv. Vladimira na zadnjo julijsko nedeljo, obnavlja in utrjuje na mnogih področjih kulture, gospodarstva in v raznih drugih oblikah sodelovanja vse do tkanja ekumenskih vezi med sestrskima krščanskima Cerkvama.

»Ruska cerkvica – kapelica sv. Vladmira pod Vršičem je v sto letih odigrala pomembno zgodovinsko vlogo in poslanstvo z opominjanjem na strahote in nesmisel vojne; hkrati pa vsakega mimoidočega vabi k spoštovanje življenja vsakega človeka in njegovega nezamenljivega dostojanstva«, je za naš radio še povedal Silvester Gaberšček.

OBJAVLJAMO CELOTEN ZAPIS Z NASLOVOM: STO LET RUSKE CERKVICE V JULIJSKIH ALPAH

Zaradi svoje zemljepisne lege in posebne beline svojih vršacev iz trierskih in jurskih apnencev nastalih iz mezozoiskih morskih usedlin pred dvesto milijoni leti, so Julijske Alpe v verigi vzhodnih Alp nekdaj posebnega. Prostor z nešteto vrhovi, ki se iz gorskih dolin smelo pno v modro nebo, posejan z gorskimi jezeri in bistrimi vodami, na severovzhodni strani s svojim porečjem in iztekom v Črno morje zamejuje reka Sava, na jugozahodni strani pa s svojim izlivom v Jadransko morje določa reka Soča. Današnjo podobo 'raja pod Triglavom' , tako od nekdaj pravimo prostoru, ki se razteza na površini štiri tisoč štiristo km2, je izklesal Triglavski ledenik ob koncu zadnje ledene dobe pred deset tisoč leti, v naslednjih tisočletjih pa je 'človek' s svojo prisotnostjo in delom še dodatno prispeval k oblikovanju in podobi slikovite kulturne krajine.

Starosvetne bajke in povesti pripovedujejo, da so triglavskemu kraljestvu, ki nosi ime po mogočnem gorskem masivu z najvišjim 2864 m visokim vrhom še pred poselitvijo ljudi vladale bele žene, vile in druga bajeslovna bitja, ki so pred človeškim pohlepom, s pomočjo Zlatoroga – čudodelnega kozla z zlatimi rogovi, ljubosumno čuvale skrivnosti kraljestva in še posebno budno skrbele za bajne zaklade, skrbno skrite v nedrjih gore Bogatin.

Skozi stoletje so se med domačim prebivalstvom in prvotnimi skrbnicami tega posebnega kraljestva narave stkale prijateljske vezi vse do mere, da so ljudem zaupale marsikatero pomembno življenjsko skrivnost za spoštljivo in plodno sožitje z naravo.

Toda žal, človek je to pristno sožitje prevečkrat zlorabil in to zgolj iz sle po imeti več kot mu pripada in kot potrebuje. V svetovno zgodovino sta se zapisala vsaj dva tovrstna primera, ki sta triglavsko kraljestvo izpostavila na vidno mesto in v prvi plan.

Prvi tak poseg, ki se je zapisal v svetovno zgodovino je iz časa rimskega cesarja Iuliusa Gaia Cezaria (100 pr. Kr. - 44 pr. Kr.), ki je s širitvijo meja X. rimske province (Venetia et Histria) vse do gorskih grebenov črno morsko - jadranske razvodnice in tako globoko posegel v samo osrčje triglavskih gora. S tem dejanjem je tesno povezana leta 50 pr. Kr. ustanovljena vojaška postojanka ob njihovem zahodnem vznožju, oziroma mesto Forum Iulii, ki nosi Cezarjevo ime, kar je botrovalo temu, da so gore v zaledju takratnega Forum Iulii – današnjega Čedada (Cividale del Friuli), po njem dobile svoje zveneče ime: „Julijske Alpe“.

Drugič se je triglavsko pogorje znova znašlo v žarišču svetovne zgodovine s Soško fronto in njenimi krvavimi bojišči I. svetovne vojne, na katerih so se devetindvajset mesecev vojskovali, trpeli, krvaveli in umirali na desetine tisoč mladih vojakov 22 narodov. Val vihre I. svetovne vojne je iz oddaljenih Galicijskih bojišč pljusknil na slovenska tla okoli deset tisoč ruskih vojnih ujetnikov od katerih je bil del teh napoten na zelo zahtevna gradbišča visokogorske ceste čez 1611 m visok gorski prelaz Vršič, preko katerega je med vojno vodila najpomembnejša oskrbovalna pot zgornjega dela Soške fronte. Za ruske vojne ujetnike in druge vojake, ki so gradili Vršiško cesto so v vasi Kranjska Gora zgradili večje barakarsko naselje, skupine delovnih barak pa so bile postavljene tudi na posameznih odsekih vzdolž 30 km dolgega visokogorskega gradbišča tako, da so bili graditelji bliže svojim deloviščem. Ni bilo redko, da so ujetniki zaradi trdega dela, izčrpanosti in bolezni obnemogli zaradi izjemno napornega dela, dogajale pa so se tudi delavne in naravne nesreče; med hujšimi, ki jih beležijo kronike sta orjaška snežna plazova, ki sta se 8. in 12. marca 1916 sprožila iz Mojstrovke in pod seboj pokopala okoli 300 ruskih ujetnikov, ki so bili na delu na Gorenjski strani prelaza, istega leta se je nad dolino Trente na Bovški strani prelaza sprožil še drug snežni plaz, ki je terjal življenje še dodatnih 60 ruskih ujetnikov. Zgodovinarji, na podlagi vojaških arhivskih zapisov , Kranjsko Gorske župnijske kronike in drugih virov ocenjujejo, da je med I. svetovno vojno na Vršiški cesti izgubilo življenje okoli tisoč ruskih ujetnikov.

Preživeli ruski ujetniki so po veliki snežni nesreči ponesrečenim rojakom v večni spomin in sebi v duhovno oporo še isto leto, na gozdni jasi pod vrhom Vršiča in v neposredni bližini sanitetnih barak, iz lesa in lubja zgradili majhno pravoslavno cerkvico z dvema značilnima čebulastima zvonikoma in v bližini katere so pokopali umrle rojake. Ob širitvi Vršiške ceste leta 1937 je gradbinec Josip Slavec iz Kranja naletel na mnoga okostja, ki jih je prenesel, skupaj s še drugimi ruskimi posmrtnimi ostanki iz kranjskogorskega „soldaškega britofa“, v piramidno grobnico, ki jo je v ta namen zgradil ob severno vzhodni strani cerkvice sv. Vladimira.

Preživeli ruski ujetniki, ki so po končani vojni ostali v Sloveniji in tisti Rusi, ki so se jim kot begunci pridružili leta 1921 so to izjemno lepo cerkvico, skupaj z domačini iz Kranjske Gore, vsa leta vzorno vzdrževali in obnavljali.

Leta 2005 je Ministrstvo za kulturo Republika Slovenije, zaradi preperelosti skodel in še zlasti dotrajanosti nosilne konstrukcije, pristopilo k celoviti obnovi in restavriranju notranje opreme tako, da je bila za svojo devetdesetletnico leta 2006 popolnoma prenovljena.

Zaradi arhitekturnih posebnosti značilnih za rusko sakralno arhitekturo in dejstva, da je vznikla med krutimi viharji velike vojne in sredi nepopisnega trpljenja ruskih jetnikov na samem zahodnem robu slovanskega sveta, je cerkvica enkratna znamenitost, ki postaja vse bolj privlačna za množice domačih in tujih obiskovalcev. Danes je lesena cerkvica sv. Vladimira pod Vršičem, oziroma „Ruska kapelica“, kot so jo domačini že od nekdaj ljubkovalno poimenovali, razglašena za kulturni spomenik državnega pomena, ki se nahaja ob „Ruski cesti“ čez gorski prelaz Vršič in je tudi ena izmed pomembnih znamenitosti znotraj ožjega območja Triglavskega narodnega parka.

Od leta 1992, ko so sta se ob njej prvikrat sestali delegaciji slovenskih in ruskih državnih in cerkvenih predstavnikov pa je vse bolj tudi vidni simbol slovensko-ruskega prijateljstva, ki se prav ob njej vsako leto na spominski slovesnosti ob godu sv. Vladimira na zadnjo julijsko nedeljo, obnavlja in utrjuje na mnogih področjih kulture, gospodarstva in v raznih drugih oblikah sodelovanja vse do tkanja ekmunenskih vezi med sestrskima krščanskima Cerkvama.

Ruska cerkvica – kapelica sv. Vladmira pod Vršičem je v sto letih odigrala pomembno zgodovinsko vlogo in poslanstvo z opominjanjem na strahote in nesmisel vojne; hkrati pa vsakega mimoidočega vabi k spoštovanje življenja vsakega človeka in njegovega nezamenljivega dostojanstva.

Skrb za ohranjanje Ruske cerkvice pod Vršičem je plemenito dejanje, ki s človečnostjo bogati tudi nas same in hkrati spodbuja rast pristnih odnosov, ki so predpogoj medsebojnega spoštovanja in mirnega sožitja vsega človeštva.

Silvester Gaberšček