dr. Marko Stabej
Za raziskovalca so vse pojavne oblike jezika zanimive
Damijana Medved
Dr. Marka Stabeja sem spoznala na simpoziju Meje mojega jezika so meje mojega sveta, ki ga je organizirala Pionirska – Center za mladinsko književnost in knjižničarstvo, kjer je navdušil s svojim predavanjem in optimizmom o prihodnosti slovenskega jezika. In tako se je primerilo, da smo univerzitetnega profesorja v oddaji Naš gost gostili ravno na njegov 51. rojstni dan.
Iskrivega sogovornika, ki je že od leta 1981 tudi pevec in klaviaturist skupine Melanholiki, glasbene skupine, kjer člane poleg glasbe veže tudi prijateljstvo, sem obiskala na Filozofski fakulteti. V dneh, ko se za študente študijske obveznosti zaključujejo (ali morda šele zares začenjajo), sva se pogovarjala o delu, ki ga opravlja pa tudi o prihodnosti slovenskega jezika.
Dr. Marko Stabej je redni profesor za slovenski jezik Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Kot gostujoči profesor je deloval na Univerzi na Dunaju, v Mariboru, v Celovcu, v Zagrebu ter na Univerzi na Primorskem. Je tudi predstojnik Centra za slovenščino kot drugi/tuji jezik na Univerzi v Ljubljani. Raziskovalno pa se ukvarja s sodobno in zgodovinsko sociolingvistiko, besediloslovjem, jezikoslovno stilistiko in s korpusnim jezikoslovjem.
Če je pred 15-imi leti le nekaj študentov ob vprašanju, če poznajo kakšnega tujca, ki se uči slovenščino, odgovorilo pritrdilno, je teh pritrdilnih odgovorov danes bistveno več, kar kaže na življenjsko moč jezika in jezikovne skupnosti. Priznava, da je za slaviste in slavistke velika nagrada, ko tujec z veseljem spregovori v slovenščini. Naš gost poudarja, da če bi bila ponudba učenja še bolje organizirana, bi bilo zanimanje tujcev za slovenščino zagotovo še veliko večja.
Kljub temu, da naš sogovornik pravi, da zaenkrat slovenščina kljub različnim državno-političnim formam iznajdljivo išče pot svojega razvoja, priznava, da smo v nekem prehodnem obodobju, ko se iz pretežno enojezičnosti našega prostora, vse bolj spreminjamo v drugačno skupnost, kjer je bistveno več tujejezičnega.
Dr. Marko Stabej meni, da je seveda prav, da imamo jezikovno normo, jezikovni zgled, a obenem poudarja, da je za jezikoslovca zanimivo raziskovanje vseh pojavnih oblik jezika, čeprav se običajno raziskovalno pozornost namenja bodisi narečjem, bodisi knjižnemu jeziku.
Pohod vizualnosti ter prevzemanje podobe nad besedo ga ne skrbi toliko kot podajanje vsebinsko praznih sporočil. Verjame in zaupa v besedo, obenem pa priznava, da so z uporabo slikovnega gradiva njegova predavanja zanimivejša in pestrejša.
