Sirska begunka iz Armenije: Hvaležna sem, da živim v varni državi
Svet Petra Stopar
»Za seboj sem pustila veliko – dom, kariero, državo, ki sem jo imela za domovino. Prav tako pa sem za seboj pustila spomin na tresoče učilnice, razbijanje oken, raztreščeno steklo, izstrelke, grenkobo, vonj po krvi. To je za mano,« o svoji izkušnji begunstva z umirjenim glasom pripoveduje mlada Sirka, ki je svojo zgodbo delila z nami na nedavni regionalni konferenci Karitas Evrope v Lurdu.
Nairie, ki se je majske konference v Lurdu udeležila kot pričevalka, je v pogovoru s sodelavko Slovenske Karitas Jano Lampe povedala, da že tri leta živi v Armeniji, saj je svoj prejšnji dom, Sirijo, zapustila zaradi krvave državljanske vojne. »Sem Sirka, sem Armenka in sem begunka. Tega si nisem izbrala. Sirski Armenci so potomci izgnancev, ki so leta 1915 pobegnili iz Otomanskega cesarstva. Zaživeli so v Siriji, kjer so veliko, veliko let vsi zelo mirno živeli s Sirci, najsi so bili muslimani, kristjani, Kurdi, Grki ali pripadniki katere druge etnične skupine. Živeli so mirno vse do leta 2011, takrat pa se je začela vojna, ki je postala ena najhujših humanitarnih kriz,« je začela svojo življenjsko zgodbo.
Nato je leta 2013 sprejela odločitev, da v sredini svojih trideset let Sirijo zapusti. Kot pravi, je za to potrebovala dve leti. »Za seboj sem pustila veliko – dom, poklicno pot, državo, ki sem jo imela za domovino. Prav tako pa sem za seboj pustila spomin tresočih učilnic, razbijanja oken, raztreščenega stekla, izstrelkov, grenkobe, vonja po krvi, to je za mano,« odločno pristavi. Bolj kot o tem, kako je bilo težko, raje govori o hvaležnosti, da je dosegla Armenijo in začela novo življenje. Dejala je, da jo pogosto sprašujejo, kaj je ob odhodu iz Sirije dala v kovček ali kako shaja. »Na ta vprašanja nimam preprostih odgovorov. Moram shajati. Veliko stvari sem zapakirala, ne morem pa zapakirati življenja,« poudarja. »Ne moreš pakirati svoje zgodovine, svojih sanj. V eni minuti lahko izgubiš vse, kar si jemal kot samoumevno,« je dodala in se spomnila, kako veseli so bili, ko so po dolgem času spet dobili električno energijo ali kadar so sredi spopadov našli kruh.
Čeprav je za Nairie težka begunska izkušnja, se je zelo dotakne spoznanje o tem, da ima nekaj, kar so drugi izgubili. »Čeprav je bilo težko in čeprav sem hvaležna za to, da lahko živim v varni državi in jo imam za dom, bi rada v imenu vseh beguncev, ki ne morejo govoriti zase, države gostiteljice prosila, da se zavedajo preprostega dejstva: ne obstaja nikakršen stereotip o beguncih. Begunec je oseba, ki je prej imela življenje, in ni nujno, da je begunec nekdo, ki je v vašo državo prišel, da bi konkuriral domačim virom. Morda je samo nekdo, ki vam lahko pomaga ali z vami deli svoje izkušnje, zgodbe … ali pa samo živi poleg vas v miru. Vse, kar si begunci želijo, je mir za njihove otroke. Moja želja za svet je, da se noben otrok ne rodi v vojni.«
Tisti, ki so še v Siriji, pravijo, da nočejo oditi, ker imajo tam službo in še vedno nek dohodek. Po njenih besedah nočejo zapustiti tega območja, te »cone udobja«. »Ne zamerim jim in jih nimam pravice obsojati. Toda jaz nočem praznikov sredi vojne in nočem, da mi dostavljajo humanitarno pomoč na vojno območje, kajti zaradi vojne ljudje otrpnemo. Postaneš ujetnik v lastni hiši in če tvoje hiše nihče ne bombardira, to še ne pomeni, da si varen. To je absurd.«
Meni, da mora družba spremeniti koncept beguncev in razumeti, da se za na versko, rasno ali jezikovno pripadnost skriva nekaj več. Poudarja, da begunec ne bi smel biti »oznaka ali etiketa«, ampak samo »prehodno obdobje«. »Če bi na primer meni kdo ponudil plačo za daljše obdobje in bivanje v najbolj napredni državi, tega ne bi sprejela. Če beguncu pomagamo tako, da ostane begunec, ustvarjamo pogoje za generacijo, ki ne bo samostojna. To pa bo prineslo zločince, prestopnike in strah ljudi do beguncev bo upravičen,« je še povedala Sirka.
