Papeževe meditacije za duhovnike

Cerkev po svetu | 02.06.2016, 14:35 Marta Jerebič

Papež Frančišek danes vodi duhovne vaje za duhovnike in semeniščnike, ki so se v Rimu zbrali na zanje namenjenem srečanju v letu usmiljenja. Glede na jezikovne skupine so razporejeni v treh papeških bazilikah, povezani pa so z video prenosom. Papež bo skupno imel tri meditacije, v vsaki baziliki po eno. Dopoldne je že obiskal lateransko baziliko in baziliko Marije Snežne, ob 16. uri gre še v baziliko sv. Pavla zunaj obzidja. Meditacije so osredotočene na Božje usmiljenje.

Papež je v prvi meditaciji komentiral priliko o usmiljenem Očetu. Poudaril je, da nič ne združuje bolj z Bogom kot dejanje usmiljenja. Ob tem je citiral Jezusove besede: S kakršno mero merite, s takšno se vam bo merilo. »Tukaj mislim na tiste nepotrpežljive spovednike, ki napadajo in grajajo spovedance … tako bo Bog ravnal s tabo … vsaj zato, ne počnite tega,« je papež dejal duhovnikom in jim priporočil, naj ob tem pomislijo na lastne grehe.

V nadaljevanju je navedel nekaj misli o usmiljenju, od tega, da ne moremo razmišljati o usmiljenju, ne da bi ga udejanjali; treba je biti usmiljen, da prejmemo usmiljenje. Bog je usmiljen s tistim, ki je usmiljen. Usmiljenje daje dostojanstvo. Usmiljenje je prava drža življenja, ki nasprotuje smrti. Spregovoril je tudi o pretiravanju usmiljenja. »Edino pretiravanje čezmernemu Božjemu usmiljenju je pretiravanje v tem, da bi na vsak način usmiljenje prejemali in ga sporočali drugim,« je dejal papež.

Duhovnikom je med drugim spregovoril o Srcu Jezusovem, ki ga častimo predvsem v mesecu juniju. Škofom in duhovnikom je priporočil, naj v roke vzamejo okrožnico papeža Pija XII. o češčenje presvetega srca Jezusovega, čeprav je predkoncilska in čeprav so se takrat našli nekateri, ki so rekli, da je ta pobožnost za redovnice.

»Srce Jezusovo je središče usmiljenja. Morda redovnice to bolje razumejo, ker so 'matere' v Cerkvi,« je dejal papež.

Papeževe meditacije (vir: Radio Vatikan)

Uvod v duhovno obnovo

Usmiljenje, v svojem bolj ženskem vidiku, je materinska ljubezen 'trebušne votline', ki je ganjena pred krhkostjo svoje pravkar rojene stvaritve in jo zato objame. S tem ji preskrbi vse tisto, kar ji manjka, da lahko živi in raste (rehanim). V svojem moškem vidiku pa je to močna zvestoba Očeta, ki vedno podpira, odpušča in postavlja nazaj na pot svoje otroke. Usmiljenje je tako sad 'zaveze' – zaradi tega je rečeno, da se Bog spominja svoje (pogodbe) usmiljenja (hesed), kakor zastonjsko dejanje dobrohotnosti in dobrote, ki izvira iz naše najgloblje psihologije in se izrazi z zunanjim dejanjem (eleos, ki postane miloščina). Ta vključevalnost omogoča, da lahko vsi delujejo z usmiljenjem, začutijo sočutje s tistim, ki trpi, so ganjeni pred tistim, ki potrebuje pomoč, so ogorčeni, se iz vse 'trebušne votline' uprejo očitni krivici in začnejo konkretno, z vsem spoštovanjem in nežnostjo, sanirati situacijo. Izhajajoč iz tega občutja 'trebušne votline', ki ga poznajo vsi, lahko gledamo na Boga z vidika tega prvega in zadnjega pridevka, s katerim nam ga je Jezus želel razodeti: Bogu je ime Usmiljenje.

Ko meditiramo o usmiljenju, se zgodi nekaj posebnega. Dinamika duhovnih vaj poveča notranji učinek. Usmiljenje namreč razkriva, da objektivne poti klasične mistike: via purgativa (pot očiščenja), via illuminativa (pot razsvetljenja), via unitiva (pot poenotenja), niso postopne faze, ki jih puščamo za sabo. Vedno znova potrebujemo spreobrnjenje, več kontemplacije in prenovljeno ljubezen. Nič bolj ne poveže z Bogom, kakor dejanje usmiljenja, pa naj bo to usmiljenje, s katerim nam Bog odpušča naše grehe, kakor milost, ki nam jo nakloni, da v njegovem imenu izvršujemo dela usmiljenja. Nič bolj ne razsvetli naše vere, kakor očiščevanje grehov, in nič ni bolj jasno, kakor Matej 25 (poslednja sodba) in: »Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli (Mt 5,7), da razumemo, kaj je Božja volja in v kakšno poslanstvo nas pošilja. Tudi za usmiljenje lahko uporabimo sledeči Jezusov nauk: »S kakšno mero merite, s takšno se vam bo odmerilo« (Mt 7,2). Oprostite mi, tukaj pomislim na tiste spovednike, ki šibajo grešnike, tako te bo Bog kaznoval. Prosim ne delajte tega! Usmiljenje nam omogoči, da preidemo iz tega, da smo predmet usmiljenja, k želji, da ponudimo usmiljenje. Istočasno sta lahko v nas v neki zdravi napetosti, občutek sramu nad lastnimi grehi in občutje dostojanstva, h kateremu nas Gospod povzdiguje. Tako lahko preidemo iz varne razdalje brez uvodov k praznovanju, kakor v priliki o izgubljenem sinu, saj uporabimo kot zatočišče usmiljenja svoj lastni greh. Usmiljenje pa nas tudi spodbuja, da preidemo iz osebnega k skupnostnemu. Ko delujemo z usmiljenjem, kakor med čudeži pomnožitve hlebov, ki se porodijo iz Jezusovega sočutja do svojega ljudstva in do tujcev, se hlebi pomnožujejo z mero, s kolikšno so podeljeni.

Trije nasveti za današnjo duhovno obnovo

Vesela in svobodna domačnost, ki se vzpostavi na vseh nivojih med tistimi, ki se povezujejo med sabo z vezjo usmiljenja – domačnost Božjega kraljestva, kakor jo Jezus opisuje v svojih prilikah – me vodi do tega, da vam bom sedaj predlagal tri stvari za vašo osebno molitev med današnjim dnevom.

Prvi vsebuje dva praktična nasveta sv. Ignacija (oprostite mi za reklamo znotraj lastne 'družine'), ki pravi: »Duše ne nasiti in ne zadovolji obilnost znanja, temveč notranje čutenje in okušanje Božjih stvari (DV 2). Sv. Ignacij še doda, da naj se tam, kjer nekdo najde tisto, kar išče in začne okušati, ustavi v molitvi »ne da bi bil v skrbeh iti naprej, dokler me to zadovoljuje« (DV 76). To pomeni, da lahko nekdo v teh meditacijah o usmiljenju začne tam, kjer mu je bolj všeč in se v tem ustavi, potem pa vas bo dejanje usmiljenja peljalo naprej. Če bomo začeli z zahvaljevanjem Gospodu, ki nas je na čudovit način ustvaril ter nas na še bolj čudovit način odrešil, bo nas to gotovo vodilo do tega, da bomo začutili bolečino nad svojimi grehi. Če bomo začeli z občutkom sočutja do najbolj revnih in oddaljenih, bomo zagotovo tudi sami začutili potrebo, da prejmemo usmiljenje.

Drugi nasvet glede molitve je povezan z novim načinom uporabe besede usmiljenje. Kakor ste morda ugotovili, jaz rad uporabljam besedno zvezo: »Potrebno je dajati usmiljenje (misericordiar), da prejmemo usmiljenje (ser misericordiados).« Ko usmiljenje vzpostavi stik med človeško bedo in Božjim srcem, to stori na način, da se takoj porodi dejanje. Ne moremo meditirati o usmiljenju, ne da bi vse to udejanjili. Zato v molitvi ni dobro intelektualizirati, ni dobro. Na hitro, s pomočjo milosti, se mora naš pogovor z Gospodom konkretizirati nad tistim grehom, ki zahteva, da se nad mano ustavi, 'Gospod, Tvoje usmiljenje', torej tam, kjer čutim več sramu in večjo željo po poboljšanju. Na hitro se moramo pogovoriti tudi o tem, kar nas bolj gane, o tistih obrazih, ki v nas prebujajo gorečo željo, da kaj storimo, da bi potešili njihovo lakoto in žejo po Bogu, po pravičnosti, po nežnosti. Tako usmiljenje zremo v dejanju. V dejanju, ki je vse vključujoče. Usmiljenje namreč vključuje vse naše bitje – tako 'trebušno votlino' kot duha, in tudi vsa bitja.

Zadnji nasvet je glede sadov duhovnih vaj, oziroma glede milosti, ki jo je potrebno prositi in ki je, če rečemo naravnost ta, da bi postali duhovniki, ki so vedno bolj sposobni prejemati in dajati usmiljenje. To kar je najlepše, kar me najbolj gane je spovedati duhovnika, saj ta, ki se pride spovedat, je tisti, ki potem nastavi svoje uho, da posluša grešnika. Mirno se lahko se osredotočimo na usmiljenje, saj je to bistvena in odločilna resničnost. Po stopnicah usmiljenja se namreč lahko spustimo do najnižje točke človeškega stanja, v katerega sta vključena krhkost ter greh in se na drugi strani povzpnemo vse do najvišje točke božanske popolnosti: »Bodite usmiljeni (popolni), kakor je usmiljen vaš Oče.« Vendar vedno le zato, da bi 'nabrali' več usmiljenja. Od tu morajo priti sadovi spreobrnjenja institucionalne miselnosti. Če naših struktur ne živimo in uporabljamo zato, da bi bolje prejeli Božje usmiljenje ter tako bili bolj usmiljeni z drugimi, se le te lahko spremenijo v nekaj povsem drugega in nam nasprotnega. V nekarerih dokumentih papežev je govor o tem instituzionalnem spreobrnjenju.

Zato se bomo na teh duhovnih vajah podali po poti te 'evangeljske preprosti', ki vse razume in udejanja v luči usmiljenja. Torej v luči dinamičnega usmiljenja, ne popredmetenega in definiranega samostalnika, ne kot pridevnika, ki malo olepša življenje, temveč kot glagola - delati usmiljenje in prejemati usmiljenje –, ki nas bo napotilo k delovanju v srčiko sveta. Nadalje, v luči usmiljenja, ki je vedno večje, usmiljenja, ki raste in se množi, da dobro napreduje v bolje in se preide iz manj v več, da bo podoba, ki nam jo Jezus daje o Očetu vedno 'večja' 'Deus semprer maior' in bo njegovo brezmejno usmiljenje 'raslo', če lahko tako rečemo, ter ne bo imelo ne vrha ne globeli, saj izhaja iz njegove najvišje svobode.

 

Papeževa prva meditacija: Z razdalje k praznovanju

Prva papeževa meditacija za duhovnike v baziliki sv. Janeza v Lateranu je imela naslov: Z razdalje k praznovanju

»Če je evangeljsko usmiljenje, kakor smo rekli, Božji presežek, nezaslišano razlitje, je prvo, kar moramo storiti, pogledati, kje današnji svet, vsaka oseba, najbolj potrebuje presežek take ljubezni. Predvsem se moramo vprašati, katero je zatočišče za tako usmiljenje, katera je pusta in suha zemlja za tako razlitje žive vode; katere so rane za to balzamično olje; katero je stanje sirote, ki potrebuje tako žrtvovanje v naklonjenosti in pozornostih; katera je razdalja za tako veliko žejo po objemu in srečanju …« S to spodbudo se je v baziliki sv. Janeza v Lateranu začela papeževa prva meditacija za duhovnike, katere naslov je bil: Z razdalje k praznovanju. Sveti oče je izhajal iz evangeljske prilike o usmiljenem Očetu (glej Lk 15,11-31) oziroma natančneje iz trenutka, ko se izgubljeni sin nahaja v svinjaku – v tistem peklu sebičnosti, ko je naredil vse, kar je hotel, a je namesto, da bi bil svoboden, postal suženj. Ko opazuje svinje, ki jedo rožiče, izkusi zavist in začuti nostalgijo.

»Nostalgija je močno čustvo.« Povezana je z usmiljenjem, saj nam razširja dušo. Spomni nas na »primarno dobro« – domovino, iz katere izhajamo – in v nas prebudi upanje na vrnitev. Mladenič iz evangelija se je v tem obširnem obzorju nostalgije umaknil sam vase in tako začutil svojo bedo. V drugem pomembnem trenutku, po tem, ko ga je Oče z zanosom objel in poljubil, pa se je znašel na praznovanju, med ljudmi, z novimi oblačili, prstanom in sandali. Nekaj podobnega se zgodi nam, ko se kdaj spovemo pred mašo in se takoj nato »preoblečeni« znajdemo sredi obreda. To je stanje »dostojanstva, ki se sramuje«.

Dostojanstvo, ki se sramuje

Če si prizadevamo, da srce ohranimo med dvema skrajnostma – dostojanstvom in sramoto – morda lahko dojamemo, kako utripa srce našega Očeta. Lahko si predstavljamo, da usmiljenje iz njega izvira kakor kri. Njegova kri je Kristusova kri, kri Nove in Večne zaveze usmiljenja, ki je bila prelita za nas in za vse v odpuščanje naših grehov. Je naš edini zaklad, edino, kar lahko ponudimo svetu: kri, ki vse očisti in pomiri; kri Gospoda, ki odpusti grehe; kri, ki je resnična pijača, ki poživi in da življenje tistemu, kar je zaradi greha mrtvo.

V naši molitvi, ki gre od sramote k dostojanstvu in od dostojanstva k sramoti, prosimo za milost, da bi čutili to usmiljenje kot konstitutivno za celotno naše življenje; za milost, da bi čutili, kako se utrip Očetovega srca združi z našim. Ne zadostuje Božjega usmiljenja čutiti le kot priložnostne geste, kadar nam odpusti kak velik greh. Da bi začutili nered in sramoto zaradi naših grehov, ter obenem ne pozabili na usmiljenje, sv. Ignacij predlaga podobo viteza, ki je užalil svojega kralja, od katerega je predhodno prejel mnogo darov in milosti. A namesto, da bi ga osramotil pred celim dvorom, mu kralj nasprotno povrne dostojanstvo. Ta vitez mu bo odslej ponižno in zvesto služil.

Pomembno je, da se nahajamo v tej rodovitni napetosti, v katero nas postavlja Gospodovo usmiljenje: ne le kot grešniki, ki jim je bilo odpuščeno, ampak kot grešniki, ki jim je podeljeno dostojanstvo. To zdravo napetost lahko vidimo pri Simonu Petru. Ta je običajen človek s svojimi protislovji in slabostmi ter je tisti, ki je skala, ki ima ključe, ki vodi druge. Gospod ga med drugim povabi, naj hodi po vodi, in pusti, da se začne utapljati v svojem strahu, nato mu takoj ponudi svojo roko; takoj ko prizna, da je grešnik, mu da poslanstvo, naj bo ribič ljudi; sprašuje ga, če ga ljubi, da mu čutiti bolečino ter sramoto zaradi njegove nezvestobe in strahopetnosti ter mu da trikrat nalogo, naj pase njegove ovce. Postaviti se moramo v ta prostor, v katerem sobivata naša najsramotnejša beda in naše najvišje dostojanstvo: »Umazani, nečisti, bedni, nečimrni, sebični, in istočasno z umitimi nogami, poklicani in izvoljeni, namenjeni, da razdelimo pomnoženi kruh, blagoslovljeni s strani našega ljudstva, ljubljeni in negovani.« Le usmiljenje lahko ta položaj naredi znosen. Brez njega se imamo za pravične kakor farizeji ali pa se oddaljimo kakor tisti, ki se ne počutijo vredne. V obeh primerih srce okamni. Biti moram v sramoti z dostojanstvom.

Zakaj je ta napetost tako rodovitna?

Zakaj je ta napetost med bedo in dostojanstvom, med razdaljo in praznovanjem tako rodovitna? Ker se njeno ohranjanje porodi iz svobodne odločitve. Usmiljenje je zadeva svobode. Kadar se izkusi usmiljenje, se spozna marsikaj. Razume se na primer, da je drugi obupan, na meji; da se mu dogaja nekaj, kar presega njegove grehe ali krivde; prav tako se razume, da je drugi kakor jaz, da bi lahko sam bil na njegovem mestu; in da je zlo tako veliko in uničujoče, da se ne reši samo s pravičnostjo. Marsikaj lahko dojame naš razum že, če pogleda Gospoda, zame pribitega na križ.

Usmiljenje se tudi lahko sprejme in goji ali pa zavrne svobodno. Usmiljenje nam da izkusiti našo svobodo in tako tam izkusimo svobodo Boga, ki je usmiljen z usmiljenimi. V usmiljenju Gospod izrazi svojo svobodo, mi pa našo. Dolgo lahko živimo »brez« Njegovega usmiljenja oziroma brez da bi se ga zavedali ali zanj prosili. Vse dokler se ne zavemo, da je »vse usmiljenje« in z grenkobo jočemo, da ga prej, ko smo ga potrebovali, nismo izkoristili. Beda, o kateri govorimo, je namreč moralna, tista, ko se sebe zavemo kot osebe, ki se je v nekem odločilnem trenutku življenju odločila napačno. Gre za dno, ki se ga je potrebno dotakniti, da bi občutili bolečino zaradi grehov in se resnično pokesali. Treba je priti do dna, sicer ne razumemo ničesar.

Usmiljenje se ne ukvarja z nekim primerom, ampak z osebo

Srce, ki ga Bog združi s to našo moralno bedo, je Kristusovo srce, srce Njegovega ljubljenega Sina, ki utripa kakor eno srce skupaj z srcem Očeta in Duha. To srce je središče usmiljenja. Usmiljenje pa si umaže roke, dotakne se in tvega. Ne ukvarja se »z nekim primerom«, ampak se obrne na nekaj osebnega s tistim, kar je najbolj osebno. Ukvarja se z osebo, z njeno rano. Omejiti osebo na nek primer pomeni skrčiti konkretnost Božje ljubezni. Tako si ne umažem rok, pastorala je »čista in elegantna«, ničesar ne tvegam, nimam možnosti za sramoten greh. A usmiljenje gre onstran pravičnosti. Usmiljenje da dostojanstvo, kar je ključnega pomena. Dvigne tistega, h kateremu se sklonimo, in oba naredi enakovredna.

To je razlog, zakaj želi Oče praznovati. To omogoči v prihodnost gledati na nov način. Ne gre za to, da usmiljenje ne bi upoštevalo objektivnosti škode, ki jo je povzročilo zlo. Vendar pa mu odvzame oblast nad prihodnostjo. Usmiljenje je življenjska drža, ki kljubuje smrti, grenkemu sadežu greha. To ne pomeni, da bi bilo naivno. Ni res, da zla ne vidi, le da gleda življenje, ki je kratko, in vse dobro, ki ga je še treba narediti. Zato je potrebno povsem odpustiti, da bi drugi gledal naprej, da ne bi izgubljal časa z obdolževanjem ali pomilovanjem samega sebe. Usmiljenje je »mati upanja«. Pustiti se pritegniti in poslati gibanju Očetovega srca pomeni ohraniti »tisto zdravo napetost dostojanstva, ki se sramuje«.

Neki duhovnik je papežu pripovedoval o izobraženi osebi, ki je živela na ulici, zaprta v svoji zagrenjenosti. Kasneje je ta mož zaradi bolezni prišel v bolnico, še vedno povsem potopljen v razočaranje nad življenjem. Ko pa ga je nekdo, ki je ležal na sosednji postelji, prosil, naj mu poda pljuvalnik, se je zavedel, da je z njim še slabše. To mu je odprlo oči in srce, zaželel si je pomagati drugemu in pustiti, da bi Bog pomagal njemu. Tako se je spovedal. »Preprosto dejanje usmiljenja ga je povezalo z neskončnim usmiljenjem, našel je pogum, da je pomagal drugemu in dopustil, da so drugi pomagali njemu.« To je skrivnost usmiljenja.

Potrebno se je torej postaviti v tisti trenutek, ko se sin počuti umazanega in preoblečenega, grešnika, ki mu je bilo povrnjeno dostojanstvo, ki se sramuje sebe in je ponosen na očeta. Znamenje, ali se nekdo zares nahaja v tem trenutku, je želja, da bi bil z vsemi usmiljen. Tu je ogenj, ki ga je Jezus prinesel na zemljo, tisti ogenj, ki prižiga druge ognje. Če se plamen ne prižge, pomeni da eden izmed polov ne omogoča stika: ali pretirana sramota, ki prikriva, namesto da bi priznala storjeno; ali pa pretirano dostojanstvo, ki se stvari dotika v rokavicah.

Presežki usmiljenja

Evangelij nam kaže več primerov oseb, ki pretiravajo, da bi le prejele usmiljenje. Na primer prijatelji hromega, ki le-tega skozi streho spustijo v prostor, kjer je Gospod; ali pa slepi Bartimaj, ki Jezusa uspe ustaviti s svojimi kriki. Vedno gre za tisti stik, ki prižge ogenj in sprosti dinamiko, pozitivno moč usmiljenja. Tudi dejanje grešnice, ki je Jezusu umila noge s svojimi solzami in jih osušila z lasmi, je za Gospoda znamenje, da je prejela veliko usmiljenje in ga zato izraža na ta pretiran način. Usmiljenje je vedno čezmerno. Gospod dviguje najpreprostejše, grešnike, bolnike, obsedence in jim pomaga »preiti iz izključenosti v polno vključenost, z razdalje k praznovanju«. To je mogoče razumeti samo s ključem upanja, z apostolskim ključem in ključem nekoga, ki je prejel usmiljenje, da bi bil sam usmiljen.

»Magnifikat usmiljenja« je Psalm 50. To je magnifikat »potrtega in ponižanega srca«, ki v svojem grehu premore veličino, da izpove vero v zvestega Boga, ki je večji od greha. Lahko si predstavljamo izgubljenega sina v trenutku, ko je pričakoval hladen sprejem, a ga je Oče postavil sredi praznovanja, kako moli ta psalm: »Usmili se me, o Bog, po svoji dobroti; v svojem obilnem usmiljenju izbriši moje pregrehe … Zakaj svoje pregrehe priznavam, moj greh je vedno pred mano … Grešil sem zoper tebe, tebe samega …« Molimo ta psalm izhajajoč iz tiste intimne napetosti, ki razvname usmiljenje: »Obrni svoje obličje od mojih grehov, vso mojo krivdo izbriši.« In z zaupanjem, ki pravi: »Operi me s hizopom in bom očiščen greha, umij me in še bolj bel kakor sneg postanem.« Z zaupanjem, ki postane apostolsko: »Vrni mi veselje nad svojim odrešenjem, duha velikodušnosti v meni utrdi. Uporne bom učil tvojih potov, grešniki se bodo vrnili k tebi.«

Druga papeževa meditacija za duhovnike: Zavetje usmiljenja

Druga papeževa meditacija je imela naslov Zavetje usmiljenja. Papež Frančišek jo je imel ob 12. uri v baziliki Marije Velike, kjer so bili zbrani italijansko govoreči duhovniki in semeniščniki. »Zavetje usmiljenja je naš greh,« je začel svoje premišljevanje. »A pogosto se zgodi, da je naš greh kakor cedilo, kakor preluknjan vrč, iz katerega v kratkem času odteče vsa milost.« Papež je najprej spregovoril o na novo ustvarjenem srcu, ki je prejelo usmiljenje in zato zna dajati usmiljenje, zatem pa v ospredje postavil Marijo, ki je »posoda in studenec usmiljenja«.

Na novo ustvarjena srca

Bog se nam ne utrudi odpuščati. Tudi takrat ne, ko vidi, da njegovi milosti ne uspe pognati globokih korenin v zemljo našega srca, kadar vidi, da je pot težka, polna plevela in kamnov. Ponovno se vrača in seje svoje usmiljenje in svoje odpuščanje. A naredimo lahko še korak naprej: ne le da se Gospod ne utrudi odpuščati nam, ampak obnavlja tudi mehove, v katere prejemamo njegovo odpuščanje. Uporablja novi meh za novo vino svojega usmiljenja, da ne bi bil kot zakrpano oblačilo ali kot stari meh. »In ta meh je njegovo usmiljenje sámo: njegovo usmiljenje, v kolikor je doživeto v nas samih in v kolikor ga prakticiramo, s tem da pomagamo drugim. Srce, ki je prejelo usmiljenje ni zakrpano srce, ampak je novo, na novo ustvarjeno srce … In to novo, na novo ustvarjeno srce je dobra posoda,« je zatrdil papež.

To drugo stvarjenje je še bolj čudovito od prvega. To je srce, ki vé, da je bilo na novo ustvarjeno, ko se je z Božjim odpuščanjem raztopila njegova beda; je »srce, ki je prejelo usmiljenje in daje usmiljenje«. Doživi blagodejnost milosti na svoji rani in na svojem grehu; čuti, da usmiljenje pomirja njegovo krivdo, z ljubeznijo namaka njegovo sušo, ponovno prižiga njegovo upanje. In zato, kadar to srce ob istem času in z isto milostjo odpušča tistemu, ki mu kaj dolguje, in pomiluje tiste, ki so prav tako grešniki, se usmiljenje ukoreninja v dobro zemljo, kjer se voda ne porazgubi, ampak daje življenje. Pri izkazovanju tega usmiljenja, ki drugim popravlja krivdo, ni boljšega od tistega, ki ohranja živo izkušnjo, da je bil tudi sam predmet usmiljenja za to isto krivdo. Kot primer je papež navedel osebe, ki se bojujejo proti odvisnostim: tisti, ki so se jih rešili, jih običajno najbolje razumejo in znajo pomagati drugim. Enako je tudi s spovedniki. »Najboljši spovednik je običajno tisti, ki se najbolje spoveduje. Skoraj vsi veliki svetniki so bili veliki grešniki ali pa so se, kakor sveta Terezika, zavedali, da je čista milost preprečila, da to niso bili.«

Božje usmiljenje biva v občutljivosti brazgotine

Prava posoda usmiljenja je torej ravno »usmiljenje, ki ga je vsak prejel in mu je na novo ustvarilo srce«; to je »novi meh«, o katerem govori Jezus, je »obnovljeni vodnjak«. Papež je nadaljeval, da se tako postavimo v okvir skrivnosti Sina, Jezusa, ki je usmiljenje Očeta, ki je postalo meso. Dokončno podobo »zavetja usmiljenja« najdemo v ranah vstalega Gospoda; rane so podoba odtisa greha, ki ga je popravil Bog, ki se ne izbriše popolnoma in se ne vname: je brazgotina, ni gnojna rana.

V tej »občutljivosti«, lastni brazgotinam, ki nas spominjajo na rano in na njeno nego, ne da bi pri tem čutili bolečino in ne da bi pozabili na slabotnost, ravno tu je »bivališče božjega usmiljenja«. »V občutljivosti vstalega Kristusa, ki hrani njegove rane, ne samo na nogah in rokah, ampak v njegovem prebodenem srcu, najdemo pravi smisel greha in milosti. Ko premišljujemo prebodeno Gospodovo srce, se zgledujemo po njem. Naše in njegovo srce sta si podobni, ker sta obe prebodeni in obujeni.« Vendar pa vemo, da je njegovo srce bilo čista ljubezen, ki je bila ranjena, ker je sprejela, da je ranljiva; naše srce pa je čista rana, ki je bila pozdravljena, ker je sprejela, da je ljubljena.

Marija kot posoda in studenec usmiljenja

Sveti oče je zatem navedel vrsto svetnikov, ki so pustili, da jim usmiljenje na novo ustvariti srce in tako postali »posode usmiljenja«. Spregovoril je o apostolih Pavlu, Petru in Janezu, zatem o svetih Avguštinu, Frančišku, Ignaciju, o argentinskem blaženem Brocheru, o kardinalu Van Thuanu. Navsezadnje je spregovoril še o Mariji, ki je »preprosta in popolna posoda, v katero se sprejema usmiljenje in s katero se ga razdeljuje«.

Njen svoboden »da« milosti je podoba, nasprotna grehu, ki izgubljenega sina vodi proti niču. Marija v sebi nosi usmiljenje, ki je obenem zelo njeno, zelo naše in zelo cerkveno. V svoji majhnosti se zna pustiti gledati z dobroto in zna gledati, kako Božje usmiljenje dosega vse rodove. Zna videti dela, ki jih to usmiljenje opravlja; varuje spomin in obljubo neskončnega usmiljenja Boga do svojega ljudstva. Njen Magnificat je hvalnica neokrnjenega in neprebodenega srca, ki gleda na zgodovino in na vsako osebo s svojim materinskim usmiljenjem.

Sveti oče je spomnil, da je med svojim potovanjem v Mehiko prosil Devico Marijo iz Guadalupa za vse duhovnike. Zatem pa jim je spregovoril o načinih, kako Marija gleda svoje duhovnike, kajti po njih želi gledati svoje ljudi.

V Marijinem naročju

Marija nas gleda tako, da se čutimo sprejeti v njenem naročju, je papež začel s prvim načinom. Uči nas, da je edina sila, s katero je mogoče osvojiti srce ljudi, nežnost Boga. »To, kar vaši ljudje iščejo v Marijinih očeh,« je papež dejal zbranim duhovnikom, »je naročje, kamor ljudje, vedno sirote in razdedinjenci, gredo iskat zaščito, dom.« To pa je povezano z njenim načinom gledanja: prostor, ki ga odpirajo njene oči, je prostor naročja in ne sodišča ali strokovne svetovalnice. »Če se vam kdaj zgodi, da je vaš pogled okamnel, da doživljate odpor ali ne čutite ničesar, kadar se približate ljudem, ponovno poglejte njo. Ona vam bo pogled očistila vsake sive mrene, ki ne dopušča v dušah videti Kristusa; ozdravila vas bo vsake kratkovidnosti, zaradi katere so vam nadležne potrebe ljudi, ki so potrebe učlovečenega Gospoda; ozdravila vas bo vsake starovidnosti, zaradi katere ne vidite detajlov, na drobno napisane opombe, kjer so v igri pomembne življenjske realnosti Cerkve in družine,« so se glasile papeževe besede.

Tkanje Marijinega pogleda

Drugi način Marijinega gledanja je povezana s tkanino, je nadaljeval sveti oče. Marija opazuje tako, da tke, da vidi, kako lahko v dobro spremeni vse stvari, ki ji jih prinašajo ljudje. Spomnil je na podobo Gvadalupske Marije, za katero se ne ve, kako je bila naslikana; je kakor da bi bila natisnjena na tkanino, je kakor da bi bila poustvarjena znotraj plašča. Ob tej Marijini podobi lahko motrimo, kako Bog tke našo dušo in življenje Cerkve. Usmiljenje nam ne naslika od zunaj obraza dobrega človeka, ne naredi nam photoshopa, ampak nas z nitmi naše bede in naših grehov, ki so prepleteni z Očetovo ljubeznijo, tke na ta način, da se naša duša prenavlja in obnavlja svojo resnično podobo, in to je Jezusova podoba. »Zato bodite duhovniki, ki so zmožni posnemati to svobodo Boga, s tem da izbirate tisto, kar je ponižno, da bi pokazali na veličastvo njegovega obraza; ter zmožni posnemati božjo potrpežljivost pri tkanju novega človeka, ki ga pričakuje vaša dežela,« je opogumil papež in zbrane duhovnike pozval, naj ne popustijo pod jalovim prizadevanjem, da bi spremenili ljudstvo, kakor da Božja ljubezen ne bi imela dovolj moči, da ga sama spremeni.

Marija opazuje s pozornostjo

Tretji način Marijinega zrenja pa je pozornost. Marija opazuje s pozornostjo, vsa se posveti tistemu, ki je pred njo. Povzel je svoj govor mehiškim škofom, ki ga je imel 13. februarja 2016. Kot je dejal, se je treba naučiti, da je nekaj neponovljivega v vsakem od tistih, ki nas gledajo med iskanjem Boga. Duhovniki morajo biti nepropustni za te poglede, vsakega naj varujejo v sebi, ga hranijo v srcu in ga branijo. »Samo Cerkev, ki je zmožna varovati obraze ljudi, ki trkajo na njena vrata, jim je zmožna govoriti o Bogu. Če ne razvozlamo njihovega trpljenja, če se ne zavemo njihovih potreb, jim ne moremo ničesar ponuditi … Svet nas gleda s pozornostjo, a samo zato, da bi nas požrl, nas spremenil v potrošnike … Vsi potrebujemo, da se nas gleda s pozornostjo, z zastonjskim zanimanjem.«

Marijin pogled je celosten

Ob koncu je papež Frančišek izpostavil še en način Marijinega pogleda: »Marija gleda na celosten način; vse združi, našo preteklost, sedanjost in prihodnost.« Nima razkosanega pogleda: usmiljenje zna videti celoto in sluti to, kar je najbolj potrebno. Kakor je Marija znala v naprej sočustvovati zaradi pomanjkanja vina na poročni gostiji v Kani, tako lahko tudi celotno naše duhovniško življenje vidimo kot »vnaprejšnje usmiljenje« Marije, ki je predvidela naše pomanjkljivosti in poskrbela za vse, kar potrebujemo. Marija je Mati usmiljenja, je življenje, veselje in upanje naše. »Njene usmiljene oči smatramo za najboljšo posodo usmiljenja, v smislu, da lahko iz njih pijemo tisti prizanesljivi in dobri pogled, po katerem nas žeja, kakor nas lahko žeja samo po pogledu. Te usmiljene oči so tudi oči, ki nam pomagajo videti dela Božjega usmiljenja v zgodovini ljudi in odkrivati Jezusa v njihovih obrazih,« je še dejal papež duhovnikom.

Tretja meditacija: Kristusov dober vonj in luč njegovega usmiljenja

V tretji meditaciji, ki jo je papež Frančišek imel v baziliki sv. Pavla zunaj obzidja, med današnjo duhovno obnovo za duhovnike, je spregovoril o delih usmiljenja.

Kristusov dober vonj in luč njegovega smiljenja

Med tretjim našim srečanjem vam predlagam premišljevanje o delih usmiljenja, bodisi če se vzame kakšno, ki je bolj vezano na našo karizmo, bodisi če zremo vse skupaj, jih glejmo z usmiljenimi Marijinimi očmi, ki bodo odkrile »vino, ki manjka« in nas bodo opogumile »storiti vse tisto, kar nam bo Jezus rekel« (prim. Jn 2,1-12), da bo njegovo usmiljenje delalo čudeže, ki jih naše ljudstvo potrebuje.

Dela usmiljenja so zelo povezana z 'duhovnimi čuti'. Ko molimo prosimo za milost, da bi 'čutili in okušali' evangelij na takšen način, da bomo postali občutljivi za življenje. Nošeni po Duhu, vodeni po Jezusu lahko z očmi usmiljenja vidimo že daleč kdo leži na tleh ob robu ceste, lahko slišimo Bartimajevo vpitje, lahko čutimo, kar čuti Gospod, ko se plašna a odločna krvotočnica dotakne roba njegovega plašča. Prosimo ga nadalje lahko za milost, da bi skupaj z Njim začutili grenak okus žolča vseh križev in bi tako začutili močan vonj bede, poljskih bolnišnic, vlakov polnih ljudi, torej tisti vonj, ki ga olje usmiljenja ne prekrije, pač pa njegovo maziljenje prebudi upanje.

Ko Katekizem katoliške Cerkve govori o delih usmiljenja, pripoveduje, da je sv. Roza iz Lime tisti dan, ko jo je mama okarala, ker je v hišo sprejemala reveže in bolnike, brez obotavljanja rekla: »Kadar strežemo revežem in bolnikom, smo dober Kristusov vonj« (KKC 2449). Ta dober Kristusov vonj, torej skrb za reveže, je vedno bil in je značilen za Cerkev. Na to je sv. Pavel osredotočil svoje srečanje z 'stebri', kakor on imenuje Petra, Jakoba in Janeza. Oni so nas samo prosili, da se spomnimo revežev« (Gal 2,10). Komaj sem bil izvoljen za papeža, medtem ko so še nadaljevali s skrutinijem, se je približal eden od kardinalov in rekel: »Ne pozabi na reveže.« Katekizem še pravi na zelo sugestiven način: »Zato so tudi tisti, ki jih ta beda tare, predmet prednostne ljubezni s strani Cerkve, ki jih od začetkov naprej kljub brezbrižnosti mnogih svojih udov ni nehala tolažiti, braniti in osvobajati« (KKC 2448).