300-letnica romarske cerkve na Dobrovi

Cerkev na Slovenskem | 13.06.2016, 12:42 Marta Jerebič

Župnija Dobrova letos praznuje 300-letnico romarske in župnijske cerkve Marijinega vnebovzetja ali - kot jo poimenuje ljudsko izročilo - Marije v Leščevju na Dobrovi pri Ljubljani. Slovesnost je včeraj vodil ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore, ki je na začetku svete maše blagoslovil tudi obnovitvena dela.

Po besedah nadškofa Zoreta bi se morali v svetem letu usmiljenja bolj zavedati, da nas Bog nikoli ne pušča samih, ampak na različne načine v vseh obdobjih zgodovine in posameznikovega življenja prihaja k človeku kot usmiljeni Oče – velikokrat tudi prek Marije, kot na primer na Dobrovi.

»Romarji so prihajali sem z vseh koncev, največ pa iz Ljubljane, takrat kadar je bilo v Ljubljani hudo, ko je kosila črna smrt, kuga, so množično prihajali sem, saj so se zavedali, da nekatere čudeže more narediti samo Bog in jih izprositi samo njegova sveta Mati.«

Zaradi božjega delovanja imamo na Dobrovi tako čudovito cerkev, je nadaljeval nadškof Zore in ob tem poudaril: »Skozi vsa ta stoletja ni bila največja lepota te hiše vsa umetnost, ki navdihuje naše oči, ampak vera ljudi, ki so se zbirali v tem svetišču.«

Nadškof Zore zato v pridigi ni spregovoril o cerkvi, ki je opisana tudi v zborniku ob njeni 300-letnici, ampak je misel navezal na evangelij in spregovoril o Jezusovem pogledu: »Ali si predstavljate, kako zelo bi se spremenilo življenje v naši domovini, občestvih in na tem svetu, če bi bili sposobni Jezusovega pogleda – če bi vsak izmed nas na brata ali sestro pogledal z usmiljenjem, ne s predsodkom, ne z obsodbo.«

Nadškof Zore je to navezal še na gospodarstvo, delodajalce, politike, tiste, ki odločajo v svetovnem merilu, a opozoril: »Sedaj je nevarno, da se ozremo naokrog in rečemo: politiki, direktorji, podjetniki, vsi ti morajo začeti gledati drugače. Ne! Jaz moram začeti gledati drugače. Iz tega svetišča moram danes oditi z drugačnim pogledom. Jezusovim pogledom.« Zato se moramo vprašati, ali v bližnjem vidimo moža, ženo, otroka, soseda, ali pa samo njegove napake, težavnost, grehe. Če iz cerkve odidemo s spremenjenim pogledom, spreobrnjenim srcem, potem tudi lepota cerkve začenja roditi lepoto v nas samih in po nas spreminja naše družine, soseske in celotno družbo, je sklenil nadškof Zore.