Tablica, Internetni radio

Kakšne pasti skrivajo digitalni mediji?

Slovenija | 20.07.2016, 18:10 Marjana Debevec

Smo sredi počitnic, ki jih nekateri dijaki in šolarji preživljajo v naravi, na raznih dejavnostih, ali pa tudi doma. Mnogi starši se pritožujejo, da otrok nikakor ne morejo odvrniti od računalnika, tablice ali mobilnega pametnega telefona. Pa je uporaba teh digitalnih medijev res tako nedolžna – res predstavljajo le nekoristno preživljanje prostega časa? O vsem tem smo se pogovarjali z Janezom Snojem iz vrtca Sončni žarek, ki se ukvarja z vzgojo za medije ter zdravnico Matejo Bizjak Osredkar, ki je bila strokovna lektorica knjige Digitalna demenca.

Koliko časa povprečno naši otroci preživijo pred kakršnimikoli zasloni? Obstajajo kakšni podatki?

Janez: Neke raziskave za leto 2015 kažejo, da otroci od 9-18 let pred različnimi ekrani v povprečju preživijo 8ur in 56min (9 ur). Če pa odštejemo delo v šoli in domače naloge, pa je povprečna uporaba ekranov približno 5 ur na dan. Je pa ta čas zelo različen med državami že znotraj EU kaj pa šele na svetu. Vsekakor pa prednjači uporaba pametnih telefonov pred ostalimi ekrani.

Tako preživete ure so gotovo čas, ki bi ga sicer lahko preživeli v naravi in pa predvsem v odnosih, kajti čeprav mislijo, da nenehno komunicirajo, je pristne komunikacije in resničnih odnosov danes vedno manj. Kakšne posledice to prinaša (Zakaj?) Kaj kažejo raziskave?

Mateja: To je vsekakor zelo res, kar je zanimivo, saj nas v resnici zadovolji le globoka medosebna komunikacija., ki jo je vsekakor treba razvijati v realnem življenju, če hočemo, da se razvijajo pristni, globoki odnosi. Tu se na poseben način dotaknemo problema faceboka in drugih socialnih omrežij, ki se reklamirajo kot vir dobrih prijateljev. Zakaj to ne funkcionira in zakaj je tako pomemben osebni stik nam danes odgovarja tudi nevroznanost s katero se že dvajset let ukvarja avtor knjige

Dobro je poznano, da je v naših možganih tudi področje, ki ga imenujemo socialni možgani in so odgovorni za naše socialno življenje. Včasih so mislili, da se možgani ne razvijajo več, najnovejša spoznanja s področja nevroznanosti pa so pokazala ravno nasprotno. Začelo se je govoriti o plastičnosti možganov in o tem, da bolj kot možgene uporabljamo, bolj se razvijajo- podobno kot mišice, če jih uporabljamo se povečajo, če ne zakrnevajo, Veliko študij je to potrdilo npr študija z londonskimi taksisti, ali študenti medicine, ki so nedvoumno potrdile, da so se pri intenzivnem učenju povečali predel hipokampusa, ki je pomemben za orientacijo, spomin. Povsem enako velja tudi za tako imenovane socialne možgane. Samo osebni stiki povzročijo, da fizično rastejo naši socianli možgani kar je pokazala študija z opicami, ki so eno leto živele v različno velikih skupinah od 2- 7 opic. Vse so imele povsem enake druge pogoje. Z vsako opico več v skupini so se socialni možgani fizično povečali za 5 % Moram omeniti, da so vse študije v knjigi res dobre v glavnem kontrolirane randomizirane dvojno slepe raziskave, objavljene v dobrih znanstvenih revijah.Vse študije so v knjigi podrobno opisane., označene z vsemi potrebnimi referencami. Jaz bom podajala le zaključke.

Najnovejše raziskave tudi potrjujejo, da kdor v mladosti ni imel dovolj možnosti razviti svoje socialno vedenje in je kot otrok ali mladostnik dobršen del svojih socialnih stikov negoval le po spletu- socialno je torej živel le na spletu ima dobre možnosti, da postane njegovo obnašanje neprimerno, ker se za to pristojni socialni možgani niso razvili pravilno. Mladi ljudje vedno manj vedo kako se je treba obnašati v življenju, kaj si lahko privoščijo in kaj hočejo, ker imajo premalo izkušenj v stvarnem svetu in v osebnem sožitju z ljudmi.

Da nas takšni odnosi ne zadovoljijo je med drugim jasno pokazala velika študija, delana na 3461 deklicah, starih osem do 12 let. Dnevi čas uporabe facebooka je znašal 6,9 ure. Samo nekaj od več zaključkv te študije :

1. predvsem je potrdila, da tisti, ki se drug z drugim več pogovarjajo neposredno ,so v socialnih odnosih uspešnejši.

2. Samo 10% deklic je navedlo, da jim spletni prijatelji vzpodbujajo pozitivna čustva, pač pa le ta doživljajo ob osebnih stikih (za katere pa ne ostane nič več časa ) in nasprotno negativna čustva so bila pri polovici deklic povezana s stiki na spletu

3. večji kot je čas preživet na socialnih omrežjih, večja je število poznanstev, ki z vidika staršev negativno vplivala na deklice

4. večja uporaba facebuka zmanjšuje navezanost na starše.

5. več kot je deklica na socialnih omrežjih, večja je nagnjenost k večopravilnosti, kar je z vidika nevroznanosti posebne vrste problem

6. Ta študija je tudi pokazala, da kdor je več na vseh teh medijih, manj spi, kar je spet z vidika nevroznanosti zelo velik problem za razvoj možganov, saj bistveno manjša unsko zmogljivost

7. Tudi uporaba videov negativno vpliva na socialne stike

Študija je tako kot tržni trik razkrinkala spletna družbena omrežja kot vir dobrih prijateljev.

Potem so tu še drugi problemi kot ste rekli pomanjkanje sonca, narave, pa tudi brezimnosti in nasilja itd

Po študijah naj bi bili otroci kljub uporabi socialnih omrežij vedno bolj nesrečni in osamljeni. Zakaj?

Ko govorimo o uporabi socialnih omrežij je potrebno vedeti, da govorimo o času, ki ga današnji otroci, mladina in mlade družine preživljajo na prenosnikih, tablicah in telefonih. Gre velikokrat za hkratno uporabo več aplikacij za medsebojno interakcijo. Spomnim se svojih sanj, ko sem imel 10 let in sem sanjal, da bomo nekoč poklicali koga po telefonu in ga bomo lahko na ekranu videli. To so sanje 25 let nazaj, ki so danes resničnost. Komunikacija s prijatelji po socialnih omrežjih nam je olajšala življenje. Lahko se vidimo, skorajda srečamo. Potemtakem, bi moral ves svet biti ena mala vas. Zakaj potem raziskave kažejo, da kljub večji interakciji mladina ni bolj socializirana ali srečnejša zaradi tega? Drznil bi se reči, da so socialna omrežja narejena za tiste nad 50 let starosti, saj zahtevajo močan bazičen odnos z osebo, ki se lahko nadaljuje ali podaljša skozi elekrtonski medij. Današnje generacije niso imele možnosti graditi odnose brez socialnih omrežij in telefonov. Njihovi odnosi so že v samem začetku bili brez globokih temeljev. Ko vprašamo najstnike ali se jim zdi, da so na FB ali Snapchatu, Instagramu enako socialni kot sicer vsi rečejo, da ja. Da je to zgolj podaljšana roka odnosa. Ko pa jih nato vprašamo: ali se pogovarjate ali se dopisujete? Rečejo, da se raje dopisujejo. Je lažje, hitreje. Ko pa jih vprašate zakaj se ne pokličejo in se ob tem še gledajo po kameri je njihov odgovor najprej: nasmeh na obrazu. Zakaj nasmeh? Ker ugotovijo, da lažejo samim sebi. Zakaj? Ker na chatu lahko govoriš z več osebami hkrati. Ker lahko ob tem večerjaš. Ker ni pomembno kako si oblečen, ker lahko ob tem gledaš TV, ker se ti ni potrebno popolnoma posvetiti eni osebi in pogovoru, ker nimaš časa... Vsak najstnik vam bo naštel te razloge. Kaj torej pomeni ta virtualna socializacija? Pomeni, da osebe, ki niso vspostavile zdravih temeljev v odnosu, ki niso dovolj empatični, da bi se »odpovedali sebi« in prisluhnili bližnjemu s socialnimi omrežji podaljšujejo površinske odnose in jih normalizirajo. Zato ne more priti do resnične sreče in polnine odnosa. Gre torej za vzgojo za odnos in ne zgolj komunikacijo. Zato je nujno potrebno imeti več medosebne komunikacije v živo kot tiste virtualne.

Poleg vsega naštetega pa ima uporaba digitalnih medijev tudi, kot kažejo raziskave, škodljive posledice na razvoj možganov. V zadnjem času so javnost pretresli podatki o tem, da se že pri mladih pojavlja demenca in sicer zaradi digitalnih medijev. Kaj je to?

Mateja: Zdravniki v Koreji, kjer se digitalni mediji veliko uporabljajo so se vse pogosteje začeli srečevati z mladimi moškimi, ki so kazali znake čustvene poplitvenosti, motenj spomina in pozornosti. Vsem je bilo skupno, da so veliko časa prebili na spletu. Začelo so je govoriti o novi bolezenski sliki, ki so jo poimenovali digitalna demenca.

Zakaj gre? Dolgo časa so mislili, da se možgani pri umskem delu ne spreminjajo. Sedaj pa so ugotovili, da do sprememb prihaja na majcenih strukturah, tako imenovanih sinapsah, to je stikih dveh živčnih celic, ki jih še pred nekaj leti sploh še ni bilo mogoče preiskovati. Teh povezav v naših možganih je miljon miljonov. Te sinapse se nenehno spreminjajo odvisno od tega ali so v rabi ali ne. Pri večji umski dejavnosti pride v njih do izrazite spremembe. Sinapse se namreč debelijo ko jih uporabljajo in krnijo in končno odmrejo ko niso v rabi. Sinapse stalno vznikajo, se preoblikujejo, se odstranjujejo in povsem na novo oblikujejo. Možgani so neke vrste trajno gradbišče. Več kot se torej umsko naprezamo in aktivno spopadamo s svetom, več sinaps nastaja v možganih - zmogljivost v možganih se poveča.

Poleg tega v hipokampusu, ki je med drugim pristojen za skranjevanje informacij nastajajo nove živčne celice, ki pa ostanejo pri življenju samo, če so zares obremenjene. - to pomeni će se aktivno spopadamo z izzivi življenja. Prav to življenje v vsej širini in globini je tisto kar ohranja pri življenju na novo nastale živčne celice.

Na osnovi obeh spoznanj je postalo jasno, da od tega koliko se umsko naprezamo je odvisno koliko smo umsko zmogljivi.

In kaj se dogaja pri nepravilni uporabi medijev, ko ure in ure dajemo možgane na off pri igranju igrc, klepetanju po facebooku, gledanju videov, televizije dolgo v noč itd, itd? Naš možganski hardver se namesto rasti počasi razkraja,- Možgani ne rastejo, pač pa vse bolj krnijo. V hipokampusu za katerega smo rekli, da se skladiščjo nove informacije in je pomemben za spomin na novo nastale celica, namesto, da bi se vgrajevale v obstoječ sisitem nevronov, propadajo. S tem bi lahko pojasnili spominske motnje in motnje koncentracije in tudi hitrejši sestop v smislu zgodnejšega pojava demence.

Pri demenci gre za umski sestop, nevroni stalno po malem tudi propadajo in ko je propad nevronov cca 90 % se začnejo kazati znaki demence. Pri tem je bistveno na kakšni višini začnemo sestopati. Če štartamo na nizki višini ,bo sestop toliko zgodnješi. Ugotovili so npr, da kdor se napreza,in se nauči dveh jezikov, ki jih aktivno uporablja vse življenje v povprečju zboli za demenco tri do štiri leta kasneje.

Strokovnjaki tudi trdijo, da imajo otroci, ki več uporabljajo digitalne medije, manjšo spodobnost empatije... Zakaj?

Mateja: Že desetletja je dobro raziskano, da pride pri pretirani uporabi medijev do zmanjšane sposobnosti vživljanja v soljudi in sočustvovanja, kar zadeva tako misli in čustva kot načine vedenja. Raziskovanje se je najprej nanašalo na film in televizijo. Otroci , ki so gledali več nasilnih filmov so se v poskusih počasneje odzvali na resnično nasilje. Primer poskusa v kinu... Popolnoma enako velja za aktivno igranje iger na računalniku in konzol. Otopelost se da dokazati celo s merjenjem telesnih funkcij npr utripom in izločanjem znoja.

To je velik problem, saj je sočutje za človeško skupnost temelnega pomena. Medisko nasilje tako spodkopava temelje našega družbenega sožitja.

Janez: To bi se z lahkoto povezalo tudi z odvisnostjo od interneta ali pametnega telefona in posledičnim izločanjem dopamina, ki je hormon za samo nagrajevanje ob spoznavanju česa novega. Ker se znamo sami »zadovoljiti« ne potrebujemo drugih, razen kadar drugi potrjujejo našo samozavest. Ob tem pa ne moremo mimo raziskave pokojnega akademika dr Jožeta Trontlja, ki je na možganskih študijah dokazal, da se vrednote in empatija razvijeta v najzgodnejši fazi otrokovega razvoja (do 5 leta) in če se ta faza zamudi je lahko zamujena za vedno. Torej je tukaj naloga nas staršev kaj v tem obdobju omogočamo otroku. Ali ga prepuščamo, da ga varujejo in vzgajajo mediji ali pa mu pomagamo v osebnostni rasti.

Katere so ostale pasti uporabe digitalnih medijev?

Predvsem nam pojedo preveč časa. To je poglavitni problem. Čas za odnose, za družino, gibanje, zdravje, prehrano, učenje ... Raziskava na 800 dijakih je pred kratkim pokazala, da uporaba 4 ure ekranov na dan še ne upliva odločno na učni uspeh, medtem, ko 5 ur na dan že vpliva na eno oceno pri enem predmetu slabši uspeh, uporaba 6 ur pa za 2 oceni pri dveh predmetih in tako eksponencialno naprej. Potem je tu potrebno navesti varnost in zasebnost. Kar se tiče varnosti je težav veliko. Od zaščite osebnih podatkov, kraje identitete, denarja, zlorab, nasilja ... Akcija »ne objavi, kar te lahko gnjavi« je še kako na mestu, saj vsebina, ki je objavljena na socialnih omrežjih postane lastnina socialnih omrežij, pravtako pa vam lahko škoduje (če je neprimerna ali nepremišljana) kadarkoli v prihodnosti, ko ste vi že zdavnaj obžalovali zadeve. Zagotavljam vam, da je prav vsak kandidat za službo, že ob aplikaicji za službo preverjen na vseh socialnih omrežjih. In zagotavljam tudi to, da manj kot 5% oseb ima »zaklenjen« dostop do fotografij in videov ter komentarjev.

Česa se otroci in mladostniki ne zavedajo, ko neovirano dostopajo do raznoraznih vsebin? Vse čemur sledijo, kot so na primer facebook in podobno, ima tudi svojo finančno plat...

Janez: Seveda. Finance so nažalost danes za prav vsako stvarjo. Nič ni slučajno. Zanimivo je, ko vprašaš mlade in tudi manj mlade, za npr samo Facebook, pustimo sedaj Google, Microsoft, Yahoo in ostale.... če jih vprašamo koliko denarja so že dali Facbooku, vsi rečejo, da nič. Ker se še ne ukvarjajo z oglaševanjem na FB rečejo, da nič. Potem pa jim rečem, da je FB imel lansko leta 2011 860 mio stroškov, 2012 1.4 milijarjde, 2013 1.8 miljarde, 2014 2.2 milijarde stroškov in lansko leto 2.9 milijarde stroškov. To pomeni cca 2 dolarja na uporabnika. Pa je kljub temu imel dobiček 17.93 miljarde dolarjev. Kako je torej to mogoče? Če hočete shraniti vaše fotografije morate imeti računalnik, trdi disk, kable, elektriko ... skratka, zadeva je povezana s stroški. Ali je torej FB nov »decemberski dobri mož«, ki nam neomejeno dovoli nalagati vsebino in obljublja, da jo bo neomejeno dolgo tudi hranil na svojih diskih? FB mora plačevati najemnino, dnevno kupovati nove strežnike, dajati plačo stotinam zaposlenih, vzdrževati mrežo, menjati zastarele strežnike, vzdrževati generatorje električnega toka, vlagati v razvoj ... Če mu mi nismo dali denarja, kdo mu ga je dal? Gre za osnove marketinga. Če hočemo prodati nek izdelek moramo vedeti kdo so naši potrošniki. Žvečilnih gumijev ne bomo prodajali starejšim od 80 let in obratno. To pomeni, da iščemo »kupca«. Tega kupca moramo najti v času in prostoru, kar pomeni, da če želimo oglaševati nek izdelem moramo vedeti preko katerega medija bomo prišli do njega, ob kateri uri bomo najverjetneje prišli do njega ter tudi na kakšen način bomo v njemu vzbudili potrebo/željo po nakupu izdelka. To včasih ni bilo lahko. Meritve, ki se še danes opravljajo po domovih o gledanosti TV programov so oglaševalskih agencijam dale podatke kdo, kdaj in kaj gleda po TV. Tako so oglaševalci bili na koncu leta pripravljeni plačati ogromne vsote denarja, da so prišli do podatkov kako in kje in kdaj oglaševati določene izdelke. Ko je pa na sceno stopil internet je vse postalo veliko lažje, saj sami sporočamo »tukaj sem«, star sem toliko in toliko, rad je tole, tole me zabava, tukaj sem od te do te ure, všeč mi je to, grem tja, pridem tja, organiziram tole, moje potrebe so te... Že četudi ničesar ne kliknemo že smao naša prisotnost na socialnih omrežjih je za omrežja podatek. Tako omrežja uspejo izdelati profile »Janez iz Gorenjske, bo zelo verjetno ob 17.00 na FB in bo 10 minut pregledoval zgodovino, rad fotografira, je kokos, ima 2 otroka, igra bobne, je navijač Juventusa«. V kolikor bo Gorenjka izdelala novo čokolado s kokosom bo oglas zagotovo viden v stranski pasici. Zato je za oglaševalca internet zeloooo uporabna stvar. Na ta način jaz grem na Facbook in naredim oglas: pripravljamo srečanje za družine, FB napišem koliko časa hočem, da me oglašuje, koliko oglasov na dan in komu. Označim vse mamica in očete iz radiusa 30 km in vse, ki so napisali, da so družina, ki jih zanima vzgoja ... Je pa tukaj še ena zelo močna in moteča resnica: na spletnih straneh se oglasi plačujejo na »klik«. To pomeni, da ti zakupiš oglas na recimo 20.000 klikov. Ko bo na tej strani prišlo do 20.000 klikov (vsak klik šteje) bo na to mesto prišel nov oglas. Vsem spletnih portalom je v interesu, da čimprej pride do teh 20.000 klikov. Kaj to pomeni za vsebino? To pomeni, da vsebina ni več pomembna, pomembno je le klikanje. Za dosego klikov rabimo: ekstra naslov, potrebujemo dramo, kratek tekst, ki vsebuje povezave. Skoraj nujno mora biti »poneumljeno«, da čimprej klikneš naprej. Ker pa smo tako narejeni, da nas neke stvari (še posebej spolnost) izredno privlačijo se nikoli ne naveličamo klikati. In to je denar. To je krah duha, odnosa, komunikacije ...

Kaj pa odvisnosti, na primer od pornografije, pošiljanja SMS-ov,....? Gre za podobone odvisnosti kot pri kemičnih oblikah zasvojenosti?

Janez: Da. Gre za povsem enake procese. Ko sem pred enim tednom govoril z očetom Francem Prelcem iz obale, ki že desetletja dela z zasvojenci mi je dejal en čudovit stavek: »navada je železna srajca«. Gre torej za navade, katerim se prepustimo in nas počasi nadvladajo. Gre za kemične procese v možganih, kjer se izloča hormon dopamin, ki je hormon sreče, hormon za nagrado, hormon, ki je za prijetno in se izloča, ko se srečamo s čim novim, zanimivim. To nam ugaja, nam paše in nas zadovoljuje. Pretirano izpostavljanje ali dolgotrajno izpostavljanje pa pripelje do zasvojenosti. Tako pri kokainu kot pri igricah ali internetu se izloča enak hormon. Ta zasvojenost pripelje do tega, da naša igrica, internet, fb, telefon, pornografija, tv ... postane naša železna srajca. Zasvojenost z ekrani med otroki, najstniki, študenti in mladimi pari je izredno visoka. V veliko primerih gre za zasvojenost, ki jo zaznamo prepozno in se je ne znamo pravilno lotiti. Žal je tako, da jo je potrebno obravnavati enako kot vsako drugo odvisnost. Ni nič manj nedolžna in nima nič manjše učinke, ko do nje pride. Seveda je vsaka odvisnost zgodba zase. Gre pa za potrebe in učinke na okolico, ki so jim skupni. Gre pa v primeru z zasvojenosti od interneta za najhitreje rastočo zasvojenost, ki pa ji je podlegla starostna skupina od 0 do 50 let.

Že za preventivo poznavalci pravijo: do drugega leta popolnoma brez dostopa do ekranov. Od 3 do 18 leta največ 2 uri nad (pri najstnikih se lahko izvzame iz izračuna delo za šolo na računalniku, torej 2 uri zabave). Načrtno ugašanje ekranov, načrtno srečevanje s prijatelji, načrtovani pohodi v naravo, nobenega ekrana v spalnico, telefoni niso nikoli v spalnici pri otrokih ali najstnikih, ugasniti hrup v ozadju, ne jesti pred televizijo, ugasniti medije, ko se pogovarjamo s kom. To je neka okvirna preventiva. Je pa nujen konstanten pogovor o tem z otroki. To pa ne bo težko storiti le otrokom ampak tudi nam staršem.

Kako mediji oblikujejo kulturo sodobnega človeka? Kako nezavedno vplivajo nanj? Otroci so verjetno pri tem še večje žrtve, saj do vsega tega nimajo prave razumske distance...

Janez: Mediji so vsekakor močan igralec na področju oblikovanja naše kulture. Niso pa edini. Danes, ko govorimo o tej temi, ne moremo mimo vprašanja vrednot. Svet se je naglo razvil in tehnilogija z njim. Razvili smo tehnologijo, nismo pa razvili k njej pripadajočih vrednot. Tako je recimo vrednota »odnos, dialog«, za to smo naredili socialna omrežja. Ampak, smo že prej ugotovili, da gre za površinske odnose, skoraj nujno zlo. Tako je sredstvo postalo cilj. Sveti papež Janez Pavel II v svoji Teologiji telesa piše o dveh zelo eksistencialnih vprašanjih: kdo sem in kam grem. Ko ugotovim »kdo sem« in ko se tako zavem sebe je na vrsti čas, da vem kam grem. Brez cilja ni vrednot. Zakaj? Če ne vem kam grem je vseeno kam in kako potujem. Potrebujemo nek cilj. Za vrednote pa potrebujemo nek duhovni, moralni cilj. Ko ugotovimo kaj je naš cilj vemo kam želimo priti. Šele takrat, ko vemo kdo smo in kam želimo priti postane pomembno kako in kam smo vsmerjeno. Kako živimo. Zato je družba, ki nima duhovnega cilja obsojena na propad. Obsojena je, ker ji je dolgčas. Če ni cilja potem mi je dolgčas, potem je rabim nekaj za razvedrilo, lahko poskusim malo tega, malo onega...vse samo, da čas lepše mine. Materialne cilje dosežejo hitro: kariera, stanovanje, avto, motor, čoln, vikend ... vse to dosežemo brez večjih težav. Ljudje danes na svetu tavajo brez duhovnega cilja. Tega se mediji še kako zavedajo. Če so ljudje brez duhovnega cilja potem so lahke tarče: so hitri potrošniki, iščejo hitre zaslužke in hitre užitke, se ne posvečajo dolgotrajnim zvezam, se ne zaobljubijo, strah jih je prihodnosti, niso samozavestni, ker jih ves čas prepričujejo, da lahko izgledajo boljše in imajo več, da bi bili srečni. Otroci so od majhnega v tem kotlu in na starših je izredno težka naloga, da otroke vodijo čez te divje vode, dajo otrokom svetel zgled (kar je najtežje), vrednote, vero in zaupanje. Mi v Vrtcu Sončni žarek v Stari Loki intenzivno delamo na vzgoji za medije. In to ne na uporabi tehnologije, kot to delajo večinoma drugi programi. Gre za vzgojo za odgovornost, sooblikovanje, kreacijo medijskih vsebin ter aktivno ustvarjanje sporočil. Vedno hodimo po robu med domišljijo in resničnostjo, ker otrok potrebujejo oboje. Z aktivnim učenjem tako otroci spoznajo medije, njihvo delovanje, cilje, sporočila ter se znajo sami odločati o vsebini. Vedo, da ne gre za resnice ampak sporočila. Tako jim pomagamo postati kritični in aktivni državljani. Menim, da je Slovenija na tem področju zaspala na celi črti. Vem pa tudi, da bo vzgoja za medije kmalu prodrla tudi v druge vrtce po Sloveniji, žal pa bo to iz finančnih in ne iz vrednostnih razlogov. Zato potrebujemo kakovostno zasebno šolstvo, ki bo poleg kakovostnega in preverljivega znanja dala tudi kritičnega državljana, ki bo razmišljal s svojo glavo in sledil vesti.

Eden od vse bolj pogostih pojavov je tudi spletno nasilje. Kako do njega prihaja?

Janez: Tako kot je to primer na šolskem dvorišču, doma, na cesti, tako do konfliktov pride tudi na spletu. Gre za pojav, ki je zelo v porastu. Že eno leto in pol smo skupaj s Socialno akademijo v EU projektu »Media needs talent« oz. »združimo moči v boju proti spletnemu nasilju med najstniki«. Izvajali smo ga na gimnaziji Želimlje z dijakinjami, ki so želele pristopiti h krožku. Ko se zgodi konflikt v učilnici ali na dvorišču se dokaj kmalu strasti umirijo, sama stvar pa ostane zgolj v glavah udeležencev. Ko pa pride do spletnega nasilja pa konflikt ostane za vedno na internetu, pravtako škoda postane večja, deležne so ga širše množice ljudi in rane so večje, na površje priplavajo kadarkoli. Prav tako so v porastu »lažni profili«, lažni profili profesorjev in britje norcel iz njih. Negativni komentarji, žalitve, fotografije... da ne govorim o »sextingu«, ko ogromno najstnikov, skoraj večina, ki so v daljših zvezah eden drugemu pošiljajo »intimne« fotografije. Ko pa gre zveza narazen po nekaj mesecih pa iz maščevanja ali izsiljevanja te fotografije pristanejo na spletu. Gre pa povsem novo področje konfliktov s katerimi se soočajo najstniki, orodij za preventivo ali reševanje pa še ni. Upajmo, da bomo v kratkem odkrili načine in ozavestili mlade, predvsem pa starše in učitelje. To je resen problem in tako se ga je potrebno tudi lotiti.

Znanost je v zadnjem času potrdila, da možgani niso statični kot smo včasih mislili, ampak se vse življenje razvijajo. Znanost je torej potrdila, da se možgani vse življenje razvijajo. Zato je tako zrlo pomembno, kako jih uporabljamo in "kaj v njih dajemo". Kaj vse so torej še posledice, če jih uporabljamo predvsem za digitalne medije?

Mateja: Ja res je, naši možgani so usmerjeni v samooblikovanje od zibelke, do mrtvaškega odra. In to kar v njih dajemo se v njih močno zapiše. Avtor govori v utrjenih stezicah, ki jih je težko spreminjati (čeprav se z velikim trudom in vajo da, kar je vir upanja) V tem smislu lahko tekom celega življenja storimo ogromno stvari, ali pa opustimo marsikaj kar bi bilo za možgane in posledično za razvoj naše osebnosti zelo pomembno, In vse bolj jasno je, da je ravno pretirano uporaba medijev za naše možgane ne samo s stran vržen čas pač pa vzrok za globalno osiromašenje naših možganov in naše osebnosti, ter prinaša s seboj velikih problemov. Poleg težav, o katerih smo že govorili so študije pokazale, da kdor pred zaslonskimi mediji že kot otrok preživi mnogo časa že v zgodnjem otroštvu ne dobi vstopnice za oblikovanje možganov saj se pojavljajo motnje pri normalnem razvoju govora, Vsi vemo, da je se gledanost televizij vse večja pri vse nižji starosti. veliko je reklame, kako razni programi za malčke pripomorejo k učenosti. V ta namen je bil npr. razvit baby einstein, kar se je spet izkazalo kot prazen tržni trik, na račun škode razvoja pri malčkih. Ameriški znanstveniki so namreč pri več kot 1000 malčkih in njihovih starših izvedli študijo, ki je prvič nedvoumno pokazala negativne učinke medijev na intelektualni razvoj ravno pri najmlajših.. Rezultati jezikovnih testov so namreč nedvoumno pokazali, da malčki, ki gledajo Beby TV in DVD znamke babyeč znanjo znatno manj besed in zamujajo v razvoju svojega govora.

Študije so tudi jasno pokazale nižjo stopnjo izobrazbe, pri tistih, ki so več gledali televizijo in se pretirano ukvarjali z digitalnimi mediji, igranjem igric in podobno, ter posledično večjo brezposelnost in nižji standard. Ena od takih študij je npr petindvajesetletna longitudinalna študija, ki je od otroštva do starosti 25 let spremljanja cca 1000 ljudi in ocenjevala vpliv število ur gledanja televizije na življenje posameznika in to jasno potrdila.

Potem so tu še problemi telesnega zdravja zaradi pomankanje spanja, porasta teže, srčno žilnih obolenj zaradi premalo gibanja.

Kot trdi avtor knjige Digitalna demenca, nam računalniki odvzamejo umsko delo, obdelava informacij pa je bistveno plitvejša, zato si bistveno manj zapomnimo. Kam to vodi?

Mateja: Ja, to je tako nekako kot ko so nam stroji odvzeli fizično delo. To je sicer po eni starni fajn, po drugi pa se je pojavil izjemen porast težav zaradi pomankanja gibanja, porast TT in enormen porast sladkorne bolezni.

Informacije danes pogosto pridobivamo preprosto tako da surfamo po internetu. Ni se nam jih treba pretirano naprezati, niti si zapomniti, ker jih s tipko save preprosto shranimo, vedoč, da si jih bomo vsak trenutek spet lahko priklicali . In tudi to je poleg zmanjšane obremenitve možganov precejšen problem. Če vemo, da smo si kaj shranili si s tem več ne belimo glave in po tem ko pritisnemo tipko save, se ne smemo čuditi, da naslednji dan ne bomo nič več vedeli. Problem je v bistveno plitvejši obdelavi informacij. Če se z nečem več ukvarjam se mi ta informacija usede veliko bolj v spomin, kot če informacijo na hitro preletim in nato pritisnem tipko save. Že sam izraz surfanje govori o plitvosti obdelave spletnih informacij.

Avtor tudi jasno pove, da ni nobenega zadovoljivega dokaza za trditev, da moderna tehnika v šoli ali v vrtcih izboljšuje učenje, kar se vse bolj pogosto dogaja. Trdi namreč, da gre le za veliko tržno nišo. Komentar?

Ja, avtor se s tem problemom veliko ukvarja in mislim, da ravno na to temo pripravlja novo knjigo. Pravi, da prav nobena dobra študija ni potrdila, da moderna informacijska tehnika v šoli izboljša učenje in da bi s tem učenci karkoli pridobili, pač pa ravno zato, ker nam odvzamejo umsko delo prenosniki in interaktivne table niso primerni za izboljšanje učenja, ki predpostavlja samostojno intelektualno delo. Je pa to iredno dobičonosen posel.

S tem v zvezi oemnja tudi druge probleme, od stalnega sesuvanja in s tem motenja učnega procesa, težav nekaterih s rokovanjem npr. elektronskih pisal, stalnega posodabljanja, ki mu učitelji ne sledijo... Poleg tega so v Koreji, kjer so ti pripomočki zelo razširjeni opazili porast otroške pornografije in nasilja.

Janez: Prav na FDV so, če se ne motim, objavili raziskavo, ki je doakazala, na več tisoč članskem vzorcu, da so študenti z uporabo moderne tehnologije dosegli slabše rezultate, kot tisti brez. Moja izkušnja osebno je drugačna, bi pa verjel raziskavi, saj računalnik v učilnici prinese številne distrakcije, ki negativno vplivajo na koncentracijo in osredotočenje na vsebino predavanj.

Osnovnošolci večino časa pred zasloni uporabijo za računalniške igrice. Kakšen vpliv imajo le -te na njihov razvoj?

To je poseben problem fantov, kot je pri deklicah še bolj problem facebook

Treba je še enkrat poudariti, da niti približno ni vseeno kaj naši mladostniki počnejo ves dan, kajti to pušča v njihovih možganih sledove.

Kot smo že omenili avtor preko več dobrih študij pokaže, da so sledovi, ki jih puščajo računalniške igre večja nagnjenost k nasilju, otopelost do stvarnega nasilja, socialna osamelost. Prav tako imajo računalniške igre velik potencial za odvisnost o kateri smo že govorili. Dokazano je, da igranje iger aktivira čisto isto področje kot ga aktivirajo vse psihoaktivne substance. To je področje, kjer so sporšča dopamin, ki aktivira sproščanje endorfinov- to je hormonov sreče- kar je vzrok, da imajo digitalni mediji potencial za čisto pravo odvisnost- enako kot jo povzročajo droge.

Igranje iger pa je konec koncev tudi vir stresa, saj uničujejo samonadzor in puščajo vse ostale naloge nedokončane, kar je vedno tudi vir stresa.

Gotovo pa je pri tem poseben problem kraja časa za učenje in s tem dokazano manjša možnost uspešnega dokoncanja šolanja. , kar je potrdil tale enostaven poskus. Preko oglasov so našli starše, ki so svojim otrokom nameravali kupiti igralne konzole. Polovici so jih dali takoj, polovici pa so jih obljubili po štirih mesecih. In že samo v štirih mesecih se je pokazal evidenten upad šolskega uspeha

Poleg tega, da nam mediji kradejo čas, nam tudi spanec. Kako to vpliva na naše zdravje?

Ja. Vse bolj jasno je kako zelo pomebno je še bolj kot za telo- za možgane spanje. Človek brez hrane lahko zdrži več kot 1 mesec, nasprotno pa en mesec brez spanja ne bi preživeli. Spanje ja za možgane stanje, ko možgani aktivno ustvarjajo in nikakor ne počivajo. Vsak človek si nabira čez dan raznovrstne izkušnje, spoznava nove ljudi. Da bi ostale izkušnje dolgoročno ohranjene v spominu se morajo v njem usidrati. To se zgodi med spanjem- kot poštar, ki pisma najprej zbira, potem pa jih razvršča po predalčkih. Dostikrat možgani na osnovi vseh naših izkušenj ponoči sami najdejo reštev. Saj ste že doživeli, da ste svečer tuhtali in tuhtali, zjutraj pa ste se zbudili z rešitvijo.

Premalo spanja vodi tudi k zmanjšani imunski obrambi, k pogostejšem pojavu infekcijskih in rakavih obolenj. Zaradi tega se poveča tveganje za razvoj srćno žilnih obolenj, bolezenske prekomerne teže in sladkorne bolezni.

Prav tako že samo pomanjkanje spanja vodi k večji pojavnosti depresije.

In prav kronično pomanjkanje spanja je eden najpogostejših težav pri pretirani uporabi digitalnih medijev, zlasti pri večerni uporabi.

Obenem pa avtor knjige Digitalna demenca govori tudi o tem, da se mlade generacije soočajo s težavami pri nadzoru nad njihovim umom.

Pri pretirani uporabi digitalnih medijev prihaja do vse pogostejšega pojava multitaskinga - večopravilnosti, kjer mladi znajo narediti vse in hkrati. Primer multitaskinga...

Eni sicer multitasking opevajo v prepričanju, da bodo nove genracije na tak način dosegle s časoma izjemen um. Avtor trdi, da to glede na nevroznanstvena spoznanja povzroča velik problem možganom in vodi v motnje koncentracije. Kaj se dogaja ? Naši možgani ves čas izvajajo t.i.kognitivno kontrolo kar pomeni, da odmislimo nepomembne stvari ter se osredotočimo na konkretno nalogo.

Z več poskusi so potrdili, da stalno preskakovanje in če stalno delamo več stvari hkrati vodi k površni obdelavi skoraj hkratnih informacij in da s tem povzročamo motnje v pozornosti. Pri vseh poskusih umskih sposobnosti,so se multitaskerji odrezali znatno slabše kot nemultitaskerji, torej ravno obratno kot bi pričakovali.

Študije so torej pokazale, da multitasking vsekakor ni nekaj h čemur naj bi spodbujali mlado generacijo, četudi nekateri v tem vidijo prednost .

Zakaj pa se kljub vsemu, kar smo povedali v današnji oddaji, po vajinem mnenju nič ne spremeni? Zakaj ministrstvo za družino in za šolstvo ne stopita v bran otrokom?

Mateja: Avtor pravi, da je v ozadju vsega multinacionalke in denar, prirejene študije, lobiranje, skratka kompleksno dogajanje, ki mu je težko porezati krila, A mislim, da je važno, da se o tem govori, da pride do vse večjega zavedanja, da bi morda na koncu starši sami zahtevali in pritiskali na pristojna ministrstva, da se kaj spremeni. Do takrat pa je veliko na nas starših, da ne prenehamo biti sitni in čimbolj poskušamo omejiti dozo

Janez: Finance. Potrebujemo vodljivega potrošnika in ne kritičnega, pokončnega, samozavestnega državljana. Poglejte gonjo zadnje čase proti zasebnemu šolstvu. Glede na to, da moramo vsi opraviti nacionalni preizkus znanja (matura), mora torej tudi zasebno šolstvo doseči jasno merljive rezultate. Če šola ne bo dosegala norm ne bo imela vpisa. Je tako? Če pa šola ima dobre rezultate in v Sloveniji jih imajo, zakaj bi se jih torej branili? Še cenejše so za državo. Kaj je tisto kar moti? Znanje ne. Kaj torej? Gre za »nadzor« gre za nadzor »kakšnega človeka želimo«. Žal se vsi skupaj tega premalo zavedamo. Ko rečem vsi, mislim na vse. V Sloveniji bi bilo vse drugače, če ne bi načrtno razvrednotili poklic vzgojiteljev (postali so samo še varuščki in izpolnjevalci želja staršev) in uničili poklic učitelja (nima nobene besede ne vzgoje več). Dokler nadzorujejo vzgojo, bodo v Sloveniji slabo motivirani, slabo naučeni in brez vrednot došolani ljudje. To je manipulativna množica po volji oblasti. Tukaj se zmagujejo volitve, tu se služi denar. Mediji zadevo podpirajo, saj od nje živijo.