Študijskih snovi in obveznosti nikoli ne ločujte od ljudi

PRIDIGA NADŠKOFA ZORETA

Dragi bratje in sestre. Nocoj smo se zbrali v naši stolnici sv. Nikolaja, da bi na začetku akademskega leta svoje glave in srca odprli delovanju Svetega Duha, za katerega je Jezus sam dejal, da nas bo učil vsega in spomnil vsega, kar nam je on sam povedal.

Vsem čestitam, da ste prispeli do tega trenutka, do tega novega začetka, do časa novih spoznanj in novih odkritij, pa tudi novih naporov in neuspehov. Po prvem grehu nezaupanja, ko je človek začel svoje uho nastavljati še drugi govorici in dovolil, da je v njegovo srce vstopila beseda skušnjave, je Bog človeku povedal, da bo v potu svojega obraza jedel kruh.

Bog govori o potu in kruhu, o naporu in zadovoljstvu, o trudu in zadoščenju. Dragi študentje, ljudje v življenju potrebujemo oboje: pot in kruh, napor in zadovoljstvo. Človek je namreč ustvarjen za napor, za telesni, duševni in duhovni napor. Brez napora začne izgubljati svojo telesno in duševno trdnost, brez napora njegova duhovnost začne postajati vedno bolj samo še iskanje tega, kar mu je všeč, kar mu prija, opusti pa duhovni boj, v katerem se izklešeta njegova vera in njegov krščanski značaj.

K temu duhovnemu boju sodi tudi prizadevanje, da boste vse, kar boste spoznali v tem letu svojega študija in v vseh letih svojega izobraževanja in potem tudi delovanja, znali uporabiti v dobro ljudi. Iz lastnega izkustva vam je poznano, da kateremu koli znanju človek lahko da pozitiven ali negativen predznak.

Negativen predznak je posledica človekove zagledanosti vase, ko znanje in vse, kar je z njim povezano, uporabi zgolj za svoje koristi. Njegov svet je zamejen s krogom njegove sebičnosti, druge pa spusti v ta svoj krog samo toliko, kolikor mu lahko koristijo pri vzpostavljanju lastne veljave ali pri oblikovanju svoje kariere. Ko je od njih dobil, kar je pričakoval in zahteval, jih odvrže – in danes je tako imenovana kultura odmetavanja zelo razširjena.

Vedno več imamo stvari za enkratno uporabo. Žal pa začenjamo tudi na ljudi gledati skozi isto prizmo, ki popači obličje sočloveka. Dokler je koristen in dokler si lahko z njim pomagamo, toliko časa je deležen naše pozornosti, potem pa ga zavržemo. Papež Leon XIV. je v svoji novi Apostolski spodbudi Dilexit te (Vzljubil te je) zapisal, da mora biti izobraževanje katoličana vključujoče. Biti mora »celostno izobraževanje in človeški napredek obenem: združuje vero in izobrazbo, seje prihodnost, časti Božjo podobo in gradi boljšo družbo« (72).

Zato vas prosim, dragi študentje in študentke, da svoje študijske snovi in študijskih obveznosti nikoli ne ločujete od ljudi. Seveda se učite za izpite, za diplomo oziroma za ustrezno izobrazbo, da bi lahko dobili čim boljšo službo in da bi v življenju uspeli. A če boste študirali in živeli samo za diplome in službe, bo vaš svet postajal vedno manjši. Ožil se bo v zaprti krog tvojega srca in tvoje sebičnosti. Namesto da bi te vedno več znanja odpiralo za vedno bolj bogate odnose z drugimi, namesto da bi s svojim znanjem prihajal naproti ljudem, ki bodo potrebovali tvoje znanje, ne boš videl ne ljudi ne njihovih potreb, tvoj jaz pa bo vedno večji. In mislim, da je imel prav tisti človek, ki je rekel: »Na svetu ni nepremostljivih problemov. So pa na svetu nepremostljivi egoti, nepremostljivi jazi.«

Vas, spoštovani profesorji in profesorice, pa prosim, da v njih odkrivate talente, ki jih imajo, in jim pomagate, da jih bodo razvijali v stalnem odgovarjanju na Božja povabila in na Božjo voljo. Pravzaprav ste tudi vi ves čas v nekakšnem tekmovanju. Delati morate raziskave, pisati morate članke, objavljati morate v strokovnih revijah, ker to pomeni pridobivanje točk in doseganje naslednje stopnice akademske kariere.

Vendar profesorji niste zato, da bi pisali članke. Te lahko pišete tudi brez profesorskega naziva – lahko jih zgolj iz svoje znanstvene radovednosti in znanstvenega stopanja v stike s strokovnjaki po svetu. Profesorji ste zato, ker so pred vami študentje. Pred seboj imate zgodbe ljudi, ki so pred vami v predavalnici zato, ker želijo rasti in vi jim pri tem lahko pomagate. Ko bodo vaši študentje začutili vašo strast za predmet, ki ga predavate, se bo tudi v njih budila in razvnemala želja po znanju, po odkrivanju skrivnosti, po obvladanju snovi.

Obenem pa vas prosim, da v njih oblikujete kritičnega duha. Učite jih, da si bodo ob tem, kar jim boste posredovali v svojih predavanjih, postavljali vprašanja, primerjali stvari med seboj. Pomagajte jim, da bodo v odnosu do snovi, ki jim bo predložena, zavzeli Marijino držo. Zanjo namreč evangelist pravi: »Marija pa je vse te besede ohranila in premišljevala v svojem srcu« Lk 2,19). Shraniti v srce in premišljevati. Ne samo v glavo. Znanje v glavi se kaj lahko spremeni v izkoriščanje, znanje v srcu pa odpira za ljubezen in sočutje.

Postavljati vprašanja. Sebi in drugim. Imenitno misel je zapisal Ermes Ronchi, ki je vodil duhovne vaje za papeško kurijo v času papeža Frančiška. Duhovne vaje je naslovil z: Gola evangeljska vprašanja. Izhajal je samo iz vprašanj, ki se pojavljajo v evangelijih. In pravi, da človek, ki se ukvarja samo z odgovori, ves čas živi v včerajšnjem svetu. Tisti pa, ki postavlja vprašanja, odpira vrata v jutrišnji dan. Judovski izrek pravi, da je v začetku Bog ustvaril vprašaj in ga odložil v človekovo srce. Vprašanja vsebujejo zaklade, odpirajo razodetja.

Berilo iz Pisma apostola Pavla Rimljanom, ki smo ga slišali, nas spodbuja, da tudi k naravi stopamo z odprtostjo in spoštovanjem. Nismo je mi ustvarili. Podarjena nam je – v vsakem vdihu zraka, v vsakem sončnem žarku, v vsaki pomladi in vsaki jeseni. Odpirajmo razum in srce za spoznanja, ki so nam podarjena v naravi in njenih zakonih, v človeku in njegovih zakonih. Sicer se lahko zgodi, kot ugotavlja Pavel, ta veliki oznanjevalec Kristusa, za katerega je bil pripravljen umreti in tudi je umrl; lahko se nam zgodi, da zamenjamo Božjo resnico z lažjo in častimo ter molimo raje stvari kot Stvarnika, ki je slavljen na veke (prim. Rim. 2,25).

Kadar spoznanja in znanja ne uporabljamo v skladu z zakoni, ki so položeni v stvarstvo, takrat začnemo posegati po drevesu spoznanja dobrega in hudega, in v svoji slepoti hudo razglašamo za dobro, zlo za krepost, laž za resnico – in kakor se je zgodilo na samem začetku: vedno manj je bilo raja in vedno več je bilo strahu.

Tudi evangeljski odlomek nam pošilja pomembno sporočilo za čas, v katerem živimo. Kaj so imeli skupnega Jezus in farizeji? Vemo namreč, da so farizeji Jezusu ves čas njegovega javnega delovanja nasprotovali in ga skušali onemogočiti.

Toda Jezus ni delal po teh merilih. Nikodemu je v nočnih pogovorih povedal, da je »Bog tako vzljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16). Ker je prinašal odrešenje, ne obsodbe, je sedel za mizo tudi v farizejevi hiši. Bog ljubi tudi tiste, ki nas ne sprejemajo in nam morda celo nasprotujejo. Bodite vedno podobni Jezusu. Vedel je, kdo je in kaj je, in se je v vsej čistosti svoje identitete srečeval z vsemi ljudmi. Danes bi lahko rekli, da je bil dosledno dialoški človek. Ni mi treba pripovedovati, kako naš svet potrebuje dialog. Ne dialoga z lažjo, ne dialoga s potvarjanjem, pač pa dialog človeka s človekom.

Naj končam z molitvijo sv. Tomaža Akvinskega za študente:

Stvarnik vseh stvari, resnični vir luči in modrosti, izvir biti,
naj žarek tvoje luči milostno prodre skozi temo mojega razumevanja.
Razblini dvojno temo, v kateri sem rojen: temo greha in nevednosti.
Daj mi jasno razumevanje, zanesljiv spomin in sposobnost,
da bom stvari pravilno in razumsko dojel.
Naj bom temeljit v svojih razlagah, naj se izražam natančno in premišljeno.
Spodbudi začetek mojega učenja, usmerjaj napredek in mi pomagaj pri zaključku.
To te prosim po Kristusu, našem Gospodu.
Amen.

Msgr. Stanislav Zore,
ljubljanski nadškof metropolit